Big Foot Mama: Tri desetletja okušanja svobode rocka

​Peter Lovšin, ljubljanski punker z raskavim glasom, je bil takrat v začetku devetdesetih pevec skupine Sokoli in trdna mentorska opora entuziastičnim najstnikom, ki so si jeseni 1990 nadeli ime Big Foot Mama. Kmalu po tem, ko jih je spoznal, jih je povabil, da nastopijo kot predskupina Sokolov: "Hitro so postali več kot to – bili so del naše karavane v zlatem obdobju rokenrola. Ker so bili agilni, zabavni, dobri! Da, dobro smo se imeli!" Ko se je odločil za samostojno kariero in potreboval bend za turnejo, je povabil Alena, Grego, Jožeta in Daniela, da igrajo z njim. "Fantje, ne vem, koliko časa bomo še igrali skupaj," jim je rekel Pero, ko je petindevetdesetega slišal njihov prvi album. "Bila je res dobra plošča in jasno je bilo, da bodo šli svojo pot."

Big Foot Mama so domači mediji že zelo zgodaj razglasili za najboljši rock bend v Sloveniji. Da so si pridobili status kultne rokenrol skupine, niso potrebovali dolgih desetletij. "Prvo in najpomembnejše je to, da imajo dar. Nadarjeni so za ustvarjanje. Drugič, imajo pozitivno energijo in jo prenašajo na ljudi. Zavedajo se, da ne bodo naredili revolucije, a hkrati jim je jasno, kako se ljudem približati. Sploh mlajšim in generaciji srednjih let, ki se odziva na intuitivno energijo." Lovšin tudi meni, da je bil eden od njihovih odločilnih korakov izbor Grege Skočirja za pevca. "Grega ima karizmo, takoj je postal ikona. On je to, kar naziv frontman pomeni." Alenu Steržaju, Jožetu Habuli, Mihi Guštinu in Danielu Gregoriču se je januarja 1995 tako priključil Grega Skočir.

​Važno, da zadane

Nisem več s tabo, Črn tulipan, Rola se, Garbage, Led s severa in Zadnji poraz je le nekaj komadov iz njihovega prvega desetletja ustvarjanja, a danes z njimi prepričajo tudi nove generacije. Bigfooti so bend, ki generacijsko osvaja publiko v najstniških, srednješolskih letih in jo s seboj pelje skozi čas. Tudi sam avtor večine besedil, ki "zadanejo", pesnik in mojster bas kitare Alen Steržaj, ne ve čisto točno, kje je skrivnost osvajanja. Ali pa je ne izda. "Ne gre za neki recept ali izdelan projekt, pač pa se to prehajanje odvija čisto naravno. Ko naredimo neki komad oziroma ko ga ljudje prvič slišijo, se z njim identificirajo in običajno so takrat res v srednji šoli. Potem nekako gremo skupaj naprej. Ko odrastejo, imajo družine, morda najstniške otroke in ti v naši glasbi najdejo nekaj zase. Takrat se ob pesmih njihovi starši spet spomnijo na svoja najstniška leta. To pa je obdobje, ki se ga večinoma zelo čustveno spominjamo. Komadi so s svojo svobodomiselnostjo, preprosto muziko, nekompromisno energijo nekako pisani na kožo mladoletnikom, ki ob vikendih potrebujejo osvoboditev iz zategnjenega sistema." Mladina z njimi okuša svobodo skozi tekste, ki ne moralizirajo, ki so morda politično nekorektni, ne žugajo, kako je treba živeti, ampak enostavno ponudijo steber za okus svobode. In ta pristnost se jim je izplačala. V začetku devetdesetih so pri nas še odzvanjale kitare stare generacije jugorokerjev, a hkrati se je vse bolj uveljavljala nova glasbena zvrst, podrejena elektronskim ritmom, ta pa peterice mladih rokerjev (na srečo) ni uspela niti osvojiti niti ustaviti. "Bili smo mladiči, ki so se imeli možnost učiti od dobre stare generacije, a ker se takrat v rokenrolu ni dogajalo veliko, mi pa se nismo hoteli ozirati po trendih, se nam je pristnost obrestovala."

Čas za intimo

Tudi ko jih še ni poznala vsa Slovenija, ni bilo leta, ko bi le enkrat stali na odru. Čeprav so se leta 2002, po četrtem albumu, odločili za enoletni odmor, ta ni trajal vse leto. Takrat se je za samostojno pot odločil Miha, bend pa je zasedbo dopolnil z novim kitaristom Zoranom Čalićem. Letos so Big Foot Mama nastopili le 1. decembra in to v najbolj neobičajni preobleki doslej. Z akustičnim koncertom Izštekanih 10, kar je letni projekt glasbene oddaje Izštekani z Juretom Longyko na Valu 202. "Vrsto let smo se pogovarjali, da bi bil čas in red, da tudi oni stopijo iz svoje cone udobja, iz običajnega v neobičajno in se izštekajo v našem studiu. A so band, ki dela velike stvari na dolgi rok in skrbno. Za izziv drugačnosti nekako ni bilo prostora in časa. Izštekani se zgodijo, ko pride čas, da se bend umakne v intimo, a bigfooti tega doslej niso imeli," pravi radijski voditelj. Leto 2020 nas je vse prisililo v intimo, rokenrol toliko bolj. Veliki koncerti so usahnili, bend, ki je vse svoje letošnje sile usmerjal v jubilejni koncert v ljubljanskih Stožicah, pa je moral tega prestaviti z oktobra 2020 na 2. oktober 2021. Vzniknila je možnost, da uresničijo dolgo načrtovani projekt in pripravijo izbor svojih največjih uspešnic v akustičnih aranžmajih.

Brez elektrike

Intimni koncerti za manjše množice so letošnje poletje reševali eksistenco številnih bendov. Pripravljali so akustične nastope za sto, dvesto ljudi, kolikor je pač trenutno veleval odlok o omejitvi druženja na javnih mestih. Big Foot Mama pa so skupina velikih projektov, bend, ki je narejen za velike odre, za hrup, za netenje strasti tisočih pod odrom. "​Nikoli prej nismo tako igrali, tudi materiala nismo imeli pripravljenega za takšen špil. Spremeniti aranžma naših največjih uspešnic je dolgotrajen proces, a je lepo sovpadel z Juretovim projektom Izštekanih 10," razmišlja Alen in prizna, da je bilo res nenavadno igrati v intimi televizijskega studia in ob tem sedeti na stolih, saj kadar stojiš na odru, gre tudi za eksplozijo telesne energije. "Zdaj pa je bilo manj rokenrola in več glasbe. Bili smo bolj skoncentrirani in konec koncev smo si priznali, da je tudi nam tokrat ustrezalo sedeti med koncertom," se je še pošalil Steržaj, ki besedil ne ustvarja projektno, pač pa se prepusti muzam in navdihu, ko ti pridejo.

Od mladih petelinov do odgovornih očetov

Pesmi nastajajo, ko dozorijo misli, ko jih življenjske zgodbe ustvarijo. Tudi pri Alenu, ki je na osmem studijskem albumu Plameni v raju avtor vseh besedil. A prvi filter, ki presodi, ali se bodo vrstice lahko prelevile v uspešnice benda, je Grega. "On je interpret mojih tekstov, a sva si osebnostno precej različna, tudi po življenjski filozofiji. Zato sem skozi leta že osvojil občutek, kakšno vibracijo mora imeti komad, da ustreza tudi njemu. Ker veliko časa preživimo skupaj, se seveda zelo dobro poznamo, z Grego pa se o besedilih tudi zelo veliko pogovarjava. Ker metafore lahko vsak razume po svoje, je toliko bolj pomembno, da jih kot vokalist začuti in jasno usvoji, tako lahko pesem toliko bolj samozavestno interpretira." Prav samozavest je bila eden od njihovih lajtmotivov. Priznati je treba, da fantje niso več rosno mladi, da jih je življenje izklesalo in da je celo rokenrol zahteval svoje. A koliko je danes v njih še življenjskega stila, ki ga slišimo v njihovih največjih hitih? "To je seveda bil lifestyle, ki smo ga živeli. Ko imaš dvajset let, je jasno, kakšne so tvoje misli, zato smo lahko bili divji. Ko zdaj gledamo naše takratne televizijske nastope, se strinjamo, da smo bili mladi petelini, se šopirili, predajali naivnosti in rokenrolu z vsemi njegovimi arhetipi. O, da, dobro smo to izkoristili. A naravno je, da to z leti prerasteš," še razmišlja Steržaj in pojasni, da to spoznaš, ko si ob koncih tedna pač raje doma in se ti ne da več drenjati v množici. Tudi telo samo začne po štiridesetem opozarjati, da se je treba upočasniti, ali pa za to poskrbijo družina, morda otroci. V ospredje stopita drugačna pozornost in odgovornost. A tisto strast rokenrola zdaj čuvajo za koncerte, ostala je (čeprav kanček bolj zrela) na njihovih druženjih in vajah. "Bistvo rokenrola ostaja v naših komadih, sliši se ga v naših besedilih. Tudi če ob večerih ne norimo več, naša stališča glede življenja, svobodne izbire ostajajo svobodomiselna. Duh se ni spremenil, spremenilo se je telo."

Po osmih albumih in tridesetih letih ostaja zvočna slika bigfootov unikatna. Že ko slišiš uvodni kitarski rif, veš, da so oni, tako zelo so ostali zvesti samim sebi. Ali kot je rekel Pero Lovišin: "Kar so vložili v rokenrol, jim zdaj rokenrol vrača."