Uroš Gramc
In med dirkami? Let v Avstralijo, Emirate, sponzorske obveznosti v Italiji, na Nizozemskem, snemanje filma doma, priprave v Španiji ali kje na drugem koncu sveta. Le na tekmovanjih letno s pedali premaga deset tisoč kilometrov in več, kaj šele z drugimi prevoznimi sredstvi.
A ko se Primož Roglič ustavi in sede na kavo, kot se je tistega lanskega zimskega dopoldneva v hoški slaščičarni, iskrive misli iz njega letijo kot ostre puščice. No, tega verjetno ni treba posebej poudarjati, da so ga sončni žarki vlekli na kolo, in da je potem res sedel nanj in 'odpedaliral' proti Arehu, čeprav živo srebro v termometru že v dolini ni zlezlo kaj visoko nad ničlo, vrhovi Pohorja pa so bili še pokriti s snežnimi zaplatami.
Pogovor sva začela z obiskom pri radovednih glavah na OŠ Dušana Flisa, ki so ga ravno tisto ponedeljkovo jutro obsipali s številnimi vprašanji, nato pa presedlala na bolj resne teme, po dolgem in počez prečesala kolesarski svet ter zaključila z optimističnimi napovedmi za slovenske navijače, za katere je v veliki meri "kriv" tudi sam (marsikaj od tega se je že uresničilo). Seveda ni šlo brez vprašanj o denarju, zaslužkih, nagradah, vložkih, kar vrti tudi njegov svet.
“Kaj ti bodo milijoni, itak boš moral isto početi. Ne glede nanje bom moral enako sesti na kolo, enako bom moker, če bo deževalo. Če gledaš s tega vidika, je denar na stranskem tiru, ko imaš dovolj, da lahko preživiš.”
