Bog in pravo

Začelo se je z objavo v Večernjem listu, da je Hrvaška dobila zeleno luč za schengen. Pri "pomembnejših" novicah, ki jih objavi ta medij, bi se moral, predvsem v Sloveniji, že po avtomatizmu sprožiti dvom o resničnosti objavljenega. Večernji list je, še posebej odkar je odmrl Vjesnik, ki je bil ob HRT trobilo hrvaških oblasti, platforma, kjer se objavljajo "novice" hrvaškega državnega in obveščevalnega nad- in podzemlja. Kot je bila tista ob prisluškovalni arbitražni aferi. Tokrat je bil na vrsti schengen, kjer uradni Zagreb pričakuje slovensko blokado. Večerovi poznavalci razmer iz Zagreba so nemudoma sporočili, da gre v tem primeru za pretirano ali celo lažno novico, kar je ne nazadnje potrdil tudi novi hrvaški zunanji minister Gordan Grlić Radman, ko je dejal, da ima občutek, da so izpolnili kriterije za schengen. Minister ima - pozor - občutek.
Slovenija ima s takšnimi provokacijami že veliko izkušenj in praviloma se je vedno pustila speljati na led. Čez mejo vržeš lonec vročega krompirja in počakaš, da zrežirano zgodbo zagrabijo slovenski politiki in mediji. Še posebno slednji so zelo ranljivi, saj so se večinoma vsi odpovedali dopisniškim mestom v ključnih sosednjih državah. Dopisniki takšne "zgodbe" namreč zaradi svojega poznavanja države in politike nemudoma umestijo v kontekst, razberejo taktike in načeloma vedo, kaj želi država doseči z objavo dezinformacij in laži. Te dopisniške zaščite naši mediji nimajo več in žal prepogosto nasedajo bolj ali manj dobro zrežiranim zgodbam izza meje. V boljši kondiciji je ta trenutek slovenska politika, ki se je vrnila k t. i. Drnovškovi doktrini, da se na tovrstne provokacije enostavno ne odzoveš.
Izrisujejo se tudi strategije uradne Ljubljane ob tem vročem paketu - da blokade, kakršno smo videli v času vlade Boruta Pahorja, ne bo (več) in da bo Slovenija kot pokvarjena plošča nenehno naznanjala, da podpira hrvaško pot v schengen. Ima pa naša soseda ob tem še dodatne težave, ker ji nikakor ne uspe prodreti s svojimi trhlimi tezami. Denimo s tisto, da po njenem vstopu v schengen ne bo več pomembno, kje so meje. Pa bo. Kar nam ne nazadnje kaže primer Avstrije in Nemčije, ki sta na svojih mejah suspendirali sistem in mejo nadzirata. Nadzirata pa jo lahko, ker je ta točno določena. Sloveniji znajo iz Zagreba navreči še, da je v sistem vstopila brez določene meje. Že res, a ta meja je zdaj določena in uzakonjena, stališče EU pa je, da države z neurejeno mejo ne morejo več vstopiti v povezavo. Hrvaška jo je načeloma imela, saj je takrat že veljal arbitražni sporazum. Pri schengenu pa je meja še pomembnejša. Kako bo vendar Hrvaška nadzirala zunanje meje Unije, če pa te sploh niso določene - Hrvaška nima urejenega mejnega vprašanja z Bosno in Hercegovino, Črno goro in še posebno s Srbijo.
Soseda ima še večjo težavo s tem, da želi v schengen, ob tem pa ne spoštuje mednarodnega prava. Kakšen zgled je to za druge kandidatke? EU bo namreč v končnici pred dilemo, ali "po puklu" udariti članico, ki mednarodno pravo spoštuje, ali pa tisto, ki ga ne. Navsezadnje je tu še teza, da je sveža šefica Evropske komisije Ursula von der Leyen z obiskom Hrvaški izkazala podporo, tudi pri vstopu v schengen. Izkušen slovenski diplomat je ob tem cinično pripomnil: "Še dobro, da je preskočila Slovenijo, saj je obiskala večinoma tako ali drugače problematične članice." To najbrž pove vse.
Ne nazadnje pa je na Hrvaškem spet tako kot leta 2009. Tako kot takratni premier Ivo Sanader v pripravah na vstop v EU je sedanji premier Andrej Plenković prepričan, da je vstop Hrvaške v schengen problem - Slovenije. Ob tem niti za hip ne pomisli, da bi spoštoval sodbo arbitražnega sodišča, ki so jo Hrvatje sami ocenili kot zase ugodno in koristno in čemur pritrjujejo slovenski kritiki arbitraže. Povrhu še do danes ne vemo, kaj je tisto, kar Hrvaško v tej kompromisni sodbi moti tako močno, da je pripravljena kršiti temelje, na katerih stoji in pade EU. To pa je spoštovanje temeljnih načel mednarodnega prava. Tako je Plenkovićev politični mentor Sanader julija 2009 nepričakovano odstopil in za svoj politični poraz okrivil Slovenijo, a se je že kmalu izkazalo, da so bili razlogi njegovega političnega konca precej drugačni - njegov pohlep in kršenje zakonov. Bil je obsojen in je še danes v zaporu.