Bolezni mlade demokracije: O blokovskem spopadu

V najnovejši primerjalni študiji o stabilnosti strankarskih sistemov v Evropi politologa Casal Bértoa in Enyedi ugotavljata, da so značilnosti strankarskega sistema ključne determinante političnega boja in povolilnega sodelovanja med strankami.* Avtorja v knjigi ponujata celovit metodološki aparat, s katerim lahko izmerimo stopnjo institucionaliziranosti strankarskega sistema in njegovo prepustnost za vstop oziroma pojav novih strank. Konsolidiranost strankarskega sistema avtorja ocenjujeta na temelju potencialov za sodelovanje med strankami pred volitvami in po njih, pri čemer namesto iz vsesplošnega boja vseh proti vsem izhajata iz logike o blokovskem spopadu.

Študija je uporabna tudi za Slovenijo, v kateri imamo zadnjih deset let opravka s stalnim pojavljanjem novih strank. Ta proces spremlja visoka stopnja volatilnosti volivcev znotraj t. i. levosredinskega bloka. Gre za to, da isti volivci, od volitev do volitev, glasujejo vedno za najnovejšo stranko. Stalno nastajanje novih strank kaže na izrazito nestabilnost strankarskega sistema v njegovi časovni dimenziji. To spremlja nizka stopnja institucionalizacije, čemur botruje dejstvo, da imajo nove stranke težave z organizacijo na terenu in dolgoročnim obstankom na politični sceni. Nove stranke hitro nastanejo in še hitreje izginejo, za kar sta najboljša primera stranki Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića in Državljanska lista Gregorja Viranta.

Izgubljeni v prostoru

Danes levosredinski blok v Sloveniji sestavljajo štiri stranke t. i. KUL: LMŠ, SD, Levica in SAB, ki jim ankete namenjajo dober skupni rezultat na naslednjih državnozborskih volitvah. Nasproti levosredinskemu bloku stoji desni blok, ki ga tvorijo dominantna SDS in dve manjši stranki, NSi in SNS. Tu sta še parlamentarna SMC in Desus, ki sta že razpadla tako na ravni poslanskih skupin kot na ravni stranke. Stranki sta izgubljeni v ideološkem prostoru, saj ne vesta, kaj zagovarjata in katere volivce bosta nagovarjali na naslednjih volitvah. Ankete zaznavajo nekatere premike še med zunajparlamentarnimi strankami, med katerimi je treba izpostaviti Piratsko stranko in gibanje Povežimo Slovenijo, ki ga primarno sestavljata dve stranki, in sicer SLS in Zeleni Slovenije.

Ker ideološki predznak strank, združenih v gibanje Povežimo Slovenijo, in obrazi, ki se v okviru gibanja pojavljajo, sodijo na desno stran političnega spektra, ne moremo govoriti o tri- ali večpolarni delitvi (Giovanni Sartori) v slovenskem strankarskem sistemu. Danes se slovenska strankarska arena zato deli na dva bloka: levo liberalni blok in desni ali natančneje desno populistični blok. Na naslednjih državnozborskih volitvah bo politični spopad potekal vzdolž te cepitvene linije, ki je hierarhično najvišja in bo determinirala tudi vse druge. To pomeni, da bodo volivci najprej presodili, na strani katerega bloka so, in šele potem, katera stranka jim je najbližja.

Sodelovanje je nujno

Casal Bértoa in Enyedi v svoji študiji izpostavljata, da za strankarski sistem niso značilne le konkurenčne, ampak tudi združevalne povezave med strankami. Avtorja izhajata iz dejstva, da stranke v večstrankarskih sistemih nikoli nimajo enakih možnosti glede na strukturo strankarskega sistema in medstrankarskih odnosov. Ene imajo pomemben vpliv na politični diskurs, medtem ko so druge postavljene na margino. Sodelovanje na različnih področjih je zato nujno. Od oblikovanja dnevnega reda politike preko volilne kampanje pa vse do iskanja koalicijskih partnerjev po volitvah. Sodelovanje lahko ima pozitivne in negativne posledice. Poglejmo, kaj to pomeni za blokovsko delitev v Sloveniji.

Desnico v Sloveniji primarno predstavlja stranka SDS. Z določenimi frakturami na ravni poslanskih skupin (SNS, SMC in Desus) je stranka SDS le še dodatno utrdila svoj dominantni položaj, tako v vladni koaliciji kot v državnem zboru. V 16-članskem vladnem kabinetu ima stranka SDS poleg predsednika vlade še sedem ministrov. Zdravstveni resor, ki ga je pred kratkim prevzel Janez Poklukar, ki velja za nestrankarsko ime in uradno ne sodi v kvoto nobene stranke, dodatno potrjuje, da stranka SDS obvladuje več kot polovico ministrskih resorjev in ima absolutno premoč v izvršni veji oblasti. Njeno moč utrjuje tudi dejstvo, da zaradi šibkosti koalicijske NSi in partneric iz opozicije (SNS in Desus) praktično nobena od kadrovskih in drugih političnih odločitev ne ge mimo Janeza Janše in njegove SDS. Vse skupaj kaže na izrazito premoč te stranke v desnem bloku, kar se odraža tudi v javnem mnenju in vplivu na javno agendo.

Ni stranka kompromisov

Desni blok sestavljata še (uradno opozicijska) populistična SNS in stranka NSi. Predvsem NSi je kot strategijo političnega preživetja izbrala združevalno pozicijo s SDS in njenimi politikami. Sebe vidijo kot krščanskodemokratsko stranko, ki prisega na kompromise in preseganje političnih delitev. Ampak tukaj nastopa prvi in največji problem: SDS preprosto ni stranka kompromisov. To sta spregledala tako Matej Tonin kot predsednik republike Borut Pahor.

Stranka SDS svojo politiko utemeljuje na antikomunizmu in odnosu do preteklosti. Govori o nedokončani tranziciji in se zavzema za drugo republiko, pri čemer stalno vztraja pri poudarjanju pomanjkljivosti nekdanjega režima. Isto matriko uporablja za oblikovanje sporočil, ki aludirajo na nezadovoljstvo in podrejen položaj skupine državljanov. Čeprav njihov predsednik ne dviguje sodne pošte, ne hodi na sodne obravnave, javno žali novinarje, grozi intelektualcem preko strankarskega odvetnika, obračunava z novinarji iz evropskih in svetovnih medijev, zase trdijo, da so drugorazredni. Sebe ponujajo v vlogi žrtve za Slovenijo, v kateri jih ovirajo nevidne strukture globoke države. V stranki SDS so ljudje, ki sebe vidijo kot drugorazredne državljane, ki so nenehno in povsod, v duhu zarote prvorazrednih, neupravičeno zakonsko sankcionirani.

Stranka SDS svoje volivce nagovarja s poenostavljenimi teorijami zarote s ciljem, da ustvari splošno nezaupanje in paranojo, ki bo ustvarila okolje za ukrepanje in povečanje lastnih privilegijev. Njihov predsednik sebe vidi kot večvrednega in se počuti superiornega v odnosu do drugih ljudi. Bistvo njegove politike je mit. Enkrat o karantanskem panterju, drugič o globoki državi, tretjič o levih antifašistih, preoblečenih v komuniste, v zadnjem času pa na mitu o veličastni vojni zmagi nad številčno močnejšo JLA. Ker gre za izrazito močno ideološko zanko, so druge stranke na desnici primorane slediti temu diskurzu. Stranka SNS in njen predsednik Zmago Jelinčič se v tem okolju odlično znajdeta, stranka NSi pa preko svojega predsednika ljudstvu sporoča isti sentiment. V jedru je vojak zvest domovini in obrambi njene suverenosti, enkrat na tanku, drugič v helikopterju, tretjič z umazano srajco ali z bombo v roki. Z dnem, ko bo Matej Tonin obrnil ploščo in začel govoriti o stvareh, ki ne ustrezajo Janezu Janši, se mu bo ta odpovedal in ga, tako kot nekoč Radovana Žerjava (SLS), označil za najslabšega obrambnega ministra v zgodovini neodvisne Slovenije.

Ključno za volitve

Levo liberalni blok po drugi strani uporablja združevanje kot obliko skupnega boja proti vladajoči koaliciji in ideologiji janšizma. Čeprav gre za štiri stranke z relativno stabilno javnomnenjsko podporo, sodelovanje v skupnem boju proti janšizmu pomeni temeljno platformo opozicije. To je oziroma bo ključno na naslednjih državnozborskih volitvah. Najmočnejše orodje, ki ga ima v rokah opozicija, sta Janez Janša in politika njegove SDS. Tisti, ki se bo v levo liberalnem bloku profiliral kot prvi med enakimi v boju potri janšizmu, ima največ možnosti, da na volitvah odnese relativno zmago v levo liberalnem bloku.

Gre za preprosto dejstvo, da eno ideologijo lahko premagaš le z drugo ideologijo (Slavoj Žižek). In janšizem je zelo jasna ideologija. Gre za politiko, s katero se brez objektivnih kriterijev in zakonske podlage prevzemajo stvari v svoje roke.Taka politična platforma ima jasen cilj - uzurpacijo vseh podsistemov v državi. To lahko premaga le antijanšizem in nobeno besedičenje o zelenem ali digitalnem preboju.

Janšizem temelji na nacionalizmu kot ideologiji banalnosti, katere nesmisel se lahko izmeri s stopnjo nesmisla njenih asociacij (Danilo Kiš). Najboljši primer je letošnja proslava ob dnevu državnosti, izpeljana na že znan način, v organizaciji podkapacitiranih posameznikov, ki so državljanom vsiljevali svoj kulturni okus. Pri letošnji proslavi je stranka SDS šla tako daleč, da je uzurpirala 30. obletnico samostojne države in vse, ki so nasprotovali vladni paradi kiča, označila za anti Slovence in nasprotnike slovenski samostojnosti. Gre za poceni populistični manever, s katerim bi Janez Janša in njegovi politični somišljeniki radi ustvarili izredno stanje, v katerem bi kampanja za naslednje volitve potekala okrog vprašanj o dogodkih iz leta 1991. Zato pišejo resolucije, s katerimi ustvarjajo namišljene nasprotnike, ki so kakopak na napačni strani zgodovine, ker zanje Slovenija nikoli ni bila "intimna opcija".

Zablode in recepti

Gre za čisti blokovski spopad. Kakršnokoli iskanje razlik med aproksimativno bližnjimi strankami (in obrazi) za zdaj ne bo obrodilo sadov. Slovenski strankarski sistem je razdeljen in besedo morajo dobiti državljani. Iskanje kompromisov in preseganje razlik, k čemur nenehno poziva sicer neodzivni predsednik republike, ne bosta dali rezultatov. Teza o nacionalni enotnosti, ki je nekoč (leta 1991) obstajala, danes pa je ni več, je napačna. Zabloda nam zastruplja medsebojne odnose, siromaši družbo in nas kot državo počasi, ampak zanesljivo postavlja na periferijo Evrope. Takšno politiko danes v Sloveniji zagovarjajo Janša, Tonin in Pahor.

Naslednje državnozborske volitve bodo zato izjemno pomembne. Startne pozicije strank bodo, tako kot vedno, različne. Največja stranka na desnici (SDS) ima odlične možnosti, da pomete s konkurenco znotraj desnega bloka, ki beleži konstanten upad podpore v javnosti. Gre za podoben scenarij kot leta 2008 in za zanko, v katero se je takrat ujel predsednik NSi, zdaj pokojni dr. Andrej Bajuk. Tonin je danes izbral isto pot, s katere praktično ni povratka. Na drugi strani bi bila najbolj učinkovita predvolilna koalicija, v kateri bi poleg strank iz KUL lahko sodelovale tudi manjše zunajparlamentarne stranke, kot so na primer Pirati. Isti blok bo imel večinsko podporo tudi znotraj civilne družbe, ki vsak petek protestira proti aktualni oblasti. To je edini recept za uspeh opozicije.

Po volitvah sta realna dva scenarija. Prvi, ki je obenem manj verjeten, je zmaga desnega pola in sestava še ene vlade pod vodstvom stranke SDS. Drugi scenarij pogojuje zmago opozicije, ki je v proporcionalnem večstrankarskem sistemu realna opcija. V tem primeru lahko pričakujete koalicijsko vlado, ki jo bodo sestavljale levosredinske stranke, in desno opozicijo, ki bo v državnem zboru delovala neodgovorno. Nepriznavanje legitimnosti volitev s strani stranke SDS, tako kot leta 2018, ker kot relativna zmagovalka ne sestavlja vlade, je nekaj, na kar se bo treba navaditi. Potem so tukaj interpelacije in obstruiranje dela državnega zbora ter pristajanje na najbolj nizkoten politični diskurz v zameno za zdravljenje lastnih frustracij

Vse to so bolezni mlade demokracije, ki jo do popolne konsolidacije strankarskega in političnega sistema čaka še dolga in naporna pot.

*Casal Bértoa, Fernando, in Enyedi, Zsolt (2021) Party System Closure: Party Alliances, Government Alternatives, and Democracy in Europe. Oxford: Oxford University Press.