Tradicionalne vrednote: O usodi desnice

V jedru delitve med levico in desnico naj bi bil spopad med delom in kapitalom. Ta spopad je v zadnjih nekaj desetletjih praktično prekinjen, pogosto pa se zdi, da delitev levo-desno ne obstaja več, kar v javnem diskurzu ponazarja parola o tem, da so itak vsi isti. Zaupanje ljudi v politične stranke in politiko nasploh je na najnižji ravni od leta 1991. Stranke so prisiljene uporabljati različna oglaševalska orodja in trike, s katerimi bi javnost opozorile nase in na svoja stališča.

Slovenski politični prostor se je v zadnjem desetletju intenzivno spreminjal. Pojav novih strank je zamajal stabilnost na tako imenovanem levo-liberalnem polu, ki mu je kljub temu na zadnjih štirih parlamentarnih volitvah (leta 2008, 2011, 2014 in 2018) uspelo zbrati večino v odnosu do desnice. Stranka SDS tradicionalno pobira večino glasov na desnem polu političnega spektra. Poleg nje je tu NSi, ki preko koalicije s SDS vedno bolj kaže na to, da gre za isto politiko. Samoiniciativno prilepljena etiketa "sredinskosti" se NSi ni prijela pa je danes videti, da v strankino sredinskost verjame le še njihov predsednik.

Zavračanje lastne odgovornosti

Med desnimi parlamentarnimi strankami je tudi SNS Zmaga Jelinčiča, ki od svojih začetkov prisega na etnocentrizem, ki ga izraža skozi ultranacionalistična, antiislamistična, protimigrantska in homofobna stališča. Nemški politolog Klaus von Beyme stranke, kot je SNS, uvršča v tako imenovano radikalno desnico oziroma med desne populiste. Slednji so lahko tudi neofašisti, desno avtoritarni in antietatistični populisti ter populisti, ki so šovinistično nastrojeni do uporabnikov državnega proračuna.* Na tej točki velja izpostaviti en izjemno pomemben premik v primeru desnice. Vse našteto danes velja tudi za stranko SDS.

Politika stranke SDS bolj ali manj temelji na osebnih blodnjah Janeza Janše in njegovega stalnega zavračanja lastne odgovornosti. Vse, kar se mu dogaja, gleda predvsem skozi pozicijo žrtve, ki jo hočejo uničiti sile globoke države. Gre za snop lažnih prepričanj, ki dajejo smisel dogodkom in dejanjem zunaj človeškega nadzora. Njegov način vladanja naključne dogodke vidi kot vnaprej načrtovane, pri čemer zanemarja naključja in nenamerne posledice svojih političnih odločitev in družbenih dogodkov. V svojem diskurzu se je Janša tako močno približal Jelinčiču, da mu bo na naslednjih volitvah verjetno uspelo prepričati tudi del volivcev stranke SNS, ki bo verjetno ostala zunaj državnega zbora.

Največje breme v SMC

Svoj delež volivcev na desnici bosta morali iskati tudi stranki SMC in Desus. Prva je ujetnica koalicije Janeza Janše. Ima predsednika, ki je popolnoma odvisen od predsednika vlade. Zdravko Počivalšek je tako rekoč največja hipoteka stranke SMC, obenem pa tudi njeno največje breme. V podobni poziciji je tudi stranka Desus, ki je z vratolomnimi rošadami v vrhu stranke dodatno zmanjšala svoje potenciale za ponovno izvolitev v državni zbor. Stranka je prav tako ujetnica Janeza Janše, katerega vlado sicer podpira, čeprav je že od decembra lani uradno v opoziciji.

Treba je izpostaviti tudi zunajparlamentarne potenciale desnih strank. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da se je največja desna stranka SDS iz pozicije nekoč leve, socialdemokratske stranke (SDSS) prelevila v klasično desno-populistično stranko, katere politika temelji na ideji notranje nacionalne hegemonije in populističnega stila vladanja, usmerjenega proti establišmentu ("prvorazredni"). Stranka SDS tako odseva vse želje, strahove, pričakovanja in frustracije volivcev, ki verjamejo v nacionalizem kot paradigmo, znotraj katere bodo kot pripadniki kolektivne identitete (Slovenci, domoljubi, drugorazredni državljani ipd.) doživeli vsesplošno razsvetljenje. Posledično to pomeni, da so vse nacionalistično-populistične iniciative, ki kot politično platformo ponujajo etnocentrizem ali klasični biološki rasizem (stranka DOM), vnaprej obsojene na neuspeh.

Tradicionalno desne teme

Prostor v javnem mnenju, ki ga je moč zapolniti, ostajajo pozicije, ki se jasno razlikujejo od politike stranke SDS in njenih satelitov (NSi in SNS) ter propadlih političnih subjektov (SMC in Desus), ki niti ne vedo, koga točno bodo na naslednjih volitvah nagovarjali. Kot prvo stranko je treba omeniti zunajparlamentarno SLS, ki je stranka z izdelano organizacijsko strukturo in jasnim profilom volivca (slovenski kmet). Sicer gre za stranko z iztrošenim političnim potencialom in znanimi obrazi, ki so se v politiki že ponujali kot alternativa. Ne glede na to, ključno ločevanje na desnici bo tokrat potekalo vzdolž cepitvene linije, ki bo na eni strani pustila populistično SDS in njene satelite, na drugi pa alternativne desne stranke, ki bi se namesto z nacionalizmom morale ukvarjati s tradicionalnimi desnimi temami.

To je razdelan koncept, ki ga že uporabljajo številne desne stranke v Evropi. Slednje so članice Evropske ljudske stranke (EPP), ki svojo politiko oblikujejo okrog tematik, ki so aktualne na evropski politični in javni agendi. To so teme, ki jih na dnevni bazi promovira predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, a to so zelena in digitalna transformacija gospodarstva, pameten trajnostni in vključujoč razvoj, zdravje in blaginja itd.

Preživetje na dolgi rok

Poleg odklona od nacionalizma in populističnih floksul, s katerimi operira SDS na čelu z Janezom Janšo, bi se desne stranke morale nasloniti še na tradicionalne slovenske vrednote. Slednje se nanašajo na zmernost in pozicijo vedno zaželene "politične sredine", solidarnost (v cehovskem ali socialnem smislu), sodelovanje in preseganje delitev, ohranjanje politične stabilnosti, ter varovanje naravne in kulturne dediščine, ki je lahko komunicirano tudi skozi prizmo tako imenovanega afirmativnega (pozitivno konotiranega) nacionalizma. Ena od iniciativ, ki jih v zadnjem času prepoznavajo tudi javnomnenjske ankete, je vsekakor gibanje Povežimo Slovenijo (PoS), sestavljeno iz večjega števila strank (največji sta SLS in Zeleni Slovenije), skupin, lokalnih list ter posameznikov z različnimi vrednotami.

Kot program svojega povezovanja v PoS ponujajo ustavo Republike Slovenije, kot zgled pa pozitivne prakse razvitih držav. Podobno formulo je zelo uspešno uporabila leta 2012 ustanovljena hrvaška stranka Most, ki je bila sestavljena iz neodvisnih list. Na parlamentarnih volitvah leta 2015 je stranka Most osvojila 19 mandatov, leta 2016 13 mandatov in leta 2020 osem mandatov v hrvaškem saboru. Tisto, kar zares šteje, je uspeh, da je stranka Most ves ta čas v parlamentu, kar ji omogoča politično preživetje na dolgi rok in možnost, da uresničuje svoj program.

Do druge republike

Kdorkoli želi nagovarjati desni pol volivcev v Sloveniji, mora upoštevati dejstvo, da Janez Janša poskuša s politiko konflikta priti do druge republike. Prvi pogoj za to je uzurpacija vseh podsistemov v državi, od sodstva do neodvisnih medijev. Zato je prava alternativa na desnici predvsem alternativa, ki se bo zoperstavila Janezu Janši in njegovi SDS. Razumevanje nujnosti takšne pozicije za zdaj kaže le evropska poslanka Ljudmila Novak, ki se v svojih sporočilih jasno distancira od politike aktualne vlade, v kateri je njena stranka NSi trden koalicijski partner. Novakova razume, da je politika Janeza Janše zgrešena politika, ki prispeva k zastrupljanju družbe in pomikanju Slovenije v smeri periferne Evrope, v kateri se janšisti še naprej lahko vedejo, kot se vedejo.

Usoda desnice je torej predvsem v rokah desnih strank in politikov. Ne gre za to, da bi množični mediji v Sloveniji bili levi, kot to trdijo Janez Janša in njegovi podporniki. Ne gre niti za strukture globoke države, ki Janši ne dovolijo, da je na oblasti. Predvsem ne gre za to, da nekdo sovraži Janeza Janšo. Problem je v Janezu Janši, ki od drugih pričakuje, da ga bodo imeli brezpogojno radi ne glede na vse barabije, ki jih počne. Vse to so le teorije zarote, ki nagovarjajo najbolj paranoične elemente družbe. Njihov cilj je, da proizvedejo splošno nezaupanje in paranojo, ki bo ustvarila okolje za implementacijo ekstremnih ukrepov, ki bodo Janši in njegovim podpornikom omogočili povečanje lastnih privilegijev. Trenutno je na sporedu tretje dejanje tega "domoljubnega" komada.

Prepoznavanje zablod

Če bodo v svojem političnem poslanstvu stranke in politiki na desnici prepoznali zablode ideologije janšizma in če bodo svojo politiko gradili na tradicionalnih vrednotah, proč od poceni nacionalizma in ekstremnih politik, imajo dobro priložnost, da normalizirajo položaj desnice v Sloveniji.

V nasprotnem primeru bodo priče že videnemu ustanavljanju in uničevanju jalovih poizkusov iskanja koalicijskih partnerjev za še eno vlado Janeza Janše. V preteklosti so se v to zanko ujeli številni politiki, ki so koaliranje s SDS plačali z izpadom iz parlamenta in/ali z izginotjem s politične scene. Ker potrebujemo zdravo desnico, lahko le upamo, da obstoječi potenciali na naslednjih državnozborskih volitvah ne bodo usmerjeni v reševanje enega človeka in njegove zgrešene politike, ampak bodo usmerjeni v normalizacijo politične klime in propagiranje tradicionalnih desnih vrednot, ki so za slovenskega volivca še kako pomembne.

* Beyme, Klaus von (2018) Rightwing Populism: An Element of Neodemocracy. Heidelberg: Springer.