Brexit: protidržavljanska vojna ali mračna prihodnost

Pravzaprav ne vem, zakaj sem se na HBO odločila gledati film režiserja Tobyja Haynesa, posnet po knjigah Craiga Oliverja in Tima Shipmana (Brexit: The Uncivil War; TV-drama, Channel 4, premiera 7. januarja 2019). A gre za enega najbolj učinkovitih političnih prikazov novega fenomena, ki je že privedel do dveh globalnih katastrof, za kateri nihče ne ve, kako se iz njiju rešiti – to sta prej omenjeni brexit in izvolitev Trumpa. Za nagrado potem celo noč nisem mogla zaspati.
Televizijski film je dokumentarna fikcija z igralci, ki upodabljajo resnične ljudi s pravimi imeni. Cumberbatch igra Dominica Cummingsa, vodjo kampanje za izstop Velike Britanije iz Evropske unije, Rory Kinnear na drugi strani igra Craiga Oliverja, vodjo kampanje za britanski obstanek v EU. Vse se dogaja leta 2016 in se konča s poletnim referendumom. Cummings je jajčeglavec na robu genialnosti, ki poleg tega, da živi zdravo družinsko življenje brez greha, ne premore niti trohice vesti, ne politične ne državljanske, ali občutka za realnost in ljudi v njej. Opravlja svoje delo, umazano, brezkompromisno in uspešno, ter rad sprejema vse, kar je novo. Zato starci v politiki v njem vidijo anarhista in ne razumejo, zakaj jih umika s poti: naj dobijo še več, samo da se mu ne vpletajo. Kajti Cummings deluje po novem ključu s pomočjo sebi podobnih, le manj vplivnih jajčeglavcev v karirastih flanelastih srajcah, ki prihajajo naravnost iz otroške sobe pri svoji mami. Gre za algoritme najpogosteje ponavljanih in usmerjenih, leksično siromašnih, vendar čustveno globoko zaznamovanih besed in izjav, pridobljenih na podlagi milijonov in milijard obdelanih podatkov, ukradenih z interneta, instagrama, facebooka in tako naprej. Pri tem pomaga tudi zloglasna agencija Cambridge Analytica, taista, ki so jo razkrinkali po izvolitvi Trumpa. Za negativno propagando uporabljajo statistične podatke, vedno najvišje brez jasnih meril, laži so samoumevne: pri pozitivni propagandi so uporabljene zmedene izjave, ki jih je na internetu največ, ena od njih je denimo "znova prevzeti nadzor"; seveda se nihče ne vpraša, kdaj le so imeli državljani nadzor v politiki in nad čim. Predviden je kolektiv, neki "mi", ki ga je najlaže razumeti na etnični osnovi, družbeno kot kolektiv, ki mu je bilo odvzeto nekaj, kar je imel – in že smo pred vrati nacizma. Nič ni lažjega, kot takoj s prstom pokazati na nekoga, ki "nam" je nekaj odvzel ali to nedvomno namerava storiti. Cummings sicer ne vključi takoj beguncev, toda ta del zabave se odvije sam od sebe: ko se v posel vpletejo pokvarjeni razgrajači, kot sta Boris Johnson in Nigel Farage, nadzora nad javnim govorom ni več. Turčija naenkrat postane grozeč problem, čeprav že leta ni opaziti nobenih znakov, da bi tope evropske glave dojele, kaj so storile, ko Turčije niso sprejele v unijo. Ni nobenih obljub, ki bi jih bilo mogoče pozneje preveriti, ni realnega sveta, samo odzvanjanje internetnega blebetanja, ki se zaradi domačnosti ugnezdi v glavah tistih, ki tudi sicer dajejo take izjave in verjamejo, da gre za njihove besede. Ves načrt je smiseln le tedaj, če se nikjer ne pojavi in ne zahteva razuma. Ta tehnika od državljana ne zahteva, da se odloči, potem ko pretehta razloge za in proti, marveč da verjame, da je nekaj, kar mu je sicer popolnoma nejasno, prav tisto, kar si že od nekdaj želi ("tisočletni sen", le spomnimo se).