Bruseljsko-strasbourški vrtiljak z nepovabljenimi gosti

So letošnje evropske volitve prelomne? So. Pravijo. So drugačne od prejšnjih? Da. So politični vložki, merjeni na evropski in nacionalnih ravneh, večji? So, absolutno. Se o njih več govori? Občutek je takšen. Niso toliko v senci domačih, lokalnih volilnih ritualov, spopadov? Niso! Je Evropski parlament le nekoliko splezal iz sence drugih EU-institucij, ki so veljale za tiste z več politične moči, teže in ne nazadnje prezence? Je. Ta teden sem bil na zadnji plenarni seji sklica evropskih parlamentarcev za mandat 2014-2019, ki je potekalo v francoskem Strasbourgu. Bilo je veliko pogovorov, preigravanj, razmišljanj, preden kampanja starta še uradno. Vrstili so se zadnji formalni in neformalni sestanki, brifingi, strateški premisleki, zadnje priprave taktik in dodelave strategij. Ker se v tem mandatu poslanci in osebje v Strasbourgu ne vidijo več, so si želeli Zbogom in srečno ali pa le Na snidenje. Slednje tisti, ki spet kandidirajo, z upanjem, da jih bodo volivci izbrali. Drame ni bilo, morda le nekaj več selfijev (za spomin) in izlivov ala Juncker. "Evropo je treba ljubiti. Če je ne ljubimo, potem nismo sposobni ljubezni. Ljubim Evropo, živim Evropo," je dejal Jean-Claude Juncker, ki se poslavlja z mesta predsednika Evropske komisije in z velikega evropskega odra. Da se je prav on na veliko objemal (in poljubljal) z vsemi, je postalo že del folklore, kajne?

Koalicija, večja od dveh največjih strank

Zadnja projekcija Evropskega parlamenta, v kateri so povzete, agregirane nacionalne javnomnenjske raziskave, kaže predvsem, da bo naslednja sestava Evropskega parlamenta razdrobljena, naporna za usklajevanja, težko obvladljiva in s tem z višjo stopnjo nepredvidljivosti. Tako socialisti kot konzervativci, ki so v zadnjem obdobju redno najmočnejša politična grupacija, naj bi po številu sedežev izgubili, nekoliko bi se lahko okrepil blok liberalcev (ALDE). Velika koalicija dveh največjih tokrat, tako kaže, ne bo zadoščala za večino, za večjo stabilnost se bodo morale povezati vsaj tri politične družine. Socialistom gre nekoliko v prid, da bodo na volitve konec maja zaradi odloženega brexita odšli tudi Britanci, saj laburistom kaže razmeroma dobro, medtem ko EPP po izstopu konzervativcev še v času Davida Camerona niti nima svoje stranke. V Aldeju računajo še na dogovor s stranko Emmanuela Macrona Naprej, republika, čeprav v tej potencialni bodoči navezi ostaja precej neznank. Močno vodstvo Fidesza na Madžarskem spet krepi pozicije (samo)zamrznjenega Viktorja Orbana znotraj EPP. Na Poljskem ostaja vprašanje, kaj lahko nasproti vladajoči stranki Zakon in pravičnost opravi združena levosredinska opozicija, s katero sodeluje tudi predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, a v pomembni meri slej ko prej zaradi priprav na jesenske volitve v parlament (sejem).
Največja neznanka in dileme so ponovno populisti in nacionalisti, neke vrste nepovabljeni gostje na bruseljsko-strasbourški politični vrtiljak. Ki bi EU razbijali, šibili, se zapirali v nacionalne meje, vodijo tako imenovano suverenistično politiko, a jim na drugi stranki dobre evropske službe ne "smrdijo". Nigel Farage, ključni arhitekt brexita, se na evropske volitve s stranko Brexit podaja iz varnega zavetja evropskega parlamenta.

Šarčeve dileme in težave

Kako kaže v Sloveniji? Projekcija na podlagi ankete Mediane iz 15. aprila, objavljene v Delu, napoveduje po dva sedeža za skupno listo SDS in SLS (obe EPP) ter SD (S&D). Po en sedež naj bi prejeli še LMŠ (Alde), Levica (GUE/NGL), NSi (EPP) in SNS. Slednja še nima opredeljene politične skupine v Evropskem parlamentu. Ob vseh hendikepih in omejitvah javnomnenjskih anket, ki so se pokazale v zadnjih letih, velja ugotoviti vseeno, da so evropske volitve pri nas letos nekoliko bolj izpostavljene, politične stranke na njih stavijo več, četudi gre za že četrte volitve v zadnjem dobrem letu in pol (predsedniške, parlamentarne, lokalne), kar je stranke do določene mere politično in seveda finančno izčrpalo. LMŠ kot vladajoča stranka si fiaska ne more privoščiti, a je trenutno generalna ocena, da si možnosti z listo, kot jo je predložila in jo vodi nekdanja novinarka Irena Joveva, ravno ni izboljšala. Marjanu Šarcu bi opozorilo morale biti že lokalne volitve v Kamniku, kjer se je pokazalo, da on kot politična figura ni dovolj, da bi stranko popeljal do zmage. Kamnik je namreč, ko prvič ni kandidiral, izgubil. To pomeni, da avtomatičnega prelivanja med podporo njemu in drugim strankarskim adutom ni.
​Predvsem pa v tako imenovanem liberalnem taboru, najbolj po presoji LMŠ, ki je zavrnila skupno listo s SMC in SAB, v kombinacijah je bil tudi Desus, očitno ponavljajo napako iz leta 2014, ko jih je drobitev glasov v končni fazi oslabila in se je prek Desusa v parlament prebil le Ivo Vajgl. Od aktualne poslanske osmerice se sicer Mariborčan, nekdanji diplomat in zunanji minister edini poslavlja. A je bil pripravljen pomagati, če bi se dogovorili o skupni listi in bi na njej bil, četudi ne ravno na vrhu. Ključna stava liberalcev bi bila evropska komisarka Violeta Bulc, ki na koncu na volitvah sploh ne kandidira. Kar je močno zmanjšalo možnosti Cerarjeve SMC, ki bi se z neuvrstitvijo v Evropski parlament še bolj približala robu političnega preživetja. Šarec bi lahko prek evropskih volitev, ko bi koalicijskim partnerjem prepustil dobra mesta na listi, utrdil notranjepolitične naveze po sistemu deli in vladaj, tako pa je odnose z vztrajanjem, da prva tri mesta pripadajo LMŠ, kar je bil le povod za odstop od skupne liste, zakompliciral.
​Njegove v zadnjem obdobju odprte fronte, tudi zadnji frontalni napad na predsednika Evropske komisije Jeana-Claudeja Junckerja, je treba brati v funkciji predvolilne tekme, preusmerjanja pozornosti z liste, ki je požela predvsem kritike. Obenem pa gre vendarle tudi za prve resnejše obrise drugačnega stila in kurza zunanje politike, ki sovpada z bolj populističnim pristopom tako imenovane nove generacije evropskih voditeljev. Že en mandat bi bil za Šarca slab rezultat, sploh v luči notranjepolitičnih dimenzij, kjer vendarle vodi manjšinsko vlado.

Mlinar, nov format

Stranka Alenke Bratušek je na koncu sicer nekako presenetila s kandidaturo koroške Slovenke Angelike Mlinar, ki je osvežitev tukajšnje siceršnje zaprtosti v ene in iste kroge. Res pa je, da so ji v Avstriji med mandatom v Avstriji prevzeli stranko in je tako ali tako iskala nov angažma. Mlinarjeva je med evropskimi poslanci aktivna, po rejtingih je visoko, a je kot politična figura za Slovenijo in tukajšnje okolje pravzaprav nov format in je veliko vprašanje, kako se bo prilagodila na specifike tukajšnjih medijskih soočenj, predvsem televizijskih, ki bodo še vedno ključni oder, kjer se bodo delile karte. Nemalo skrbi pred uradnim startom kampanje ima še en iz liberalnega dela, Igor Šoltes, ki po ekspresnem propadu stranke Verjamem, s katero se je prebil leta 2014, nastopa pod zastavo Desusa. Dolgo si je predstavljal, da bo šel v tekmo sam.
​Zato (ne)drobna zanimivost: prav Šoltes je kot predsednik računskega sodišča zaradi "kant za smeti" odnesel prvaka Desusa Karla Erjavca kot okoljskega ministra. Šoltes bo, če bo želel še enkrat službovati v Bruslju in Strasbourgu, moral bistveno spremeniti svoj politični tekst, narativ. Ta preklop mu za zdaj ne gre. V mandatu 2014-2019 se je ukvarjal z zelenimi temami, zdravim okoljem, lokalno pridelano hrano, onesnaževanjem, žvižgači in podobno, zdaj bo moral v drugo smer, če želi nasloviti vprašanja, ki zadevajo starejše, Desusovo bazo, v pomembni meri (z)vezano tudi na razvejano in številčno močno zvezo društev upkojencev. In Šoltes lahko zaradi svojega družinskega drevesa gotovo računa tudi na zaslombo tako imenovanega partizanskega dela volilnega telesa. Vse bolj očitno postaja, da "way out", izhod, počasi išče veteran politike Erjavec, okoli njega se spet gostijo neprijetne fronte (arbitražno-prisluškovalna afera, razmere v vojski ...), zato je slišati, da bi ga komisarsko mesto utegnilo zanimati. A se hkrati menda zaveda, da posebej realna možnost to ni.

Več razvojnih dilem SD

Za SD je bistveno vprašanje, ali lahko sežejo do drugega mandata in ali so lahko znotraj trenutne koalicijske kompozicije najboljši. V tem primeru bi na mizo gotovo postavili zahtevo, da je komisarsko mesto njihovo. Za zdaj so v dobrih odnosih s Šarcem, za razliko s SMC in SAB, ki sta vsaka svoj konflikt z vrhom vlade že imeli. Premier jih ne napada in v njih najbrž vidi celo orodje za obračune z Levico. Evropske volitve in razmerja preferenčnih glasov med ključnimi kandidati SD ne bodo nepomembna niti za bodoče premike in procese v stranki. Resda je Tanja Fajon, nekdanja novinarka, izkušena evropska poslanka, zdaj del njihove strukture že dlje časa, a vseeno ne gre za kader, ki se je politično "rodil" v SD. Fajonova, ki kandidira za tretji mandat, nikoli ni zelo skrivala, da bi jo na neki točki zanimala komisarska pozicija, tudi znotraj evropske politične skupine kotira visoko.
​Kar se tiče političnega razvoja, enako velja za Milana Brgleza, nekdanjega vidnega člana SMC, predsednika državnega zbora, ki starta na evropske volitve s četrtega mesta, a bo predvsem tudi preveril domet znotraj socialdemokratskeega volilnega telesa. S tem "merjenjem" bodo povezane tudi njegove bodoče kalkulacije o ambicijah v stranki. Oba primera, Fajon kot Brglez, kažeta svojevrstno krizo notranje kadrovske selekcije in razvoja SD, ki po v dolgih letih Boruta Pahorja v stranki ni razvijala novih liderjev. Igor Lukšič, dolgoletni stranki ideolog, je brez ustrezne voditeljske karizme na mestu predsednika pogorel, Dejan Židan je v Pahorjevo vlado in kmalu na vrh SD prišel iz gospodarstva.

Desni zavoji in preigravanja

Na desnici Janez Janša seveda razume, kaj pomeni drobitev glasov. Desnica je volitve 2014 namreč izgubila, a ima v tem mandatu poslanca več. Pred petimi leti se je SDS ukvarjala predvsem z notranjepolitičnimi zadevami, bil je čas afere Patria, Janša je bil v tistem obdobju v zaporu, zdaj je fokus neprimerno ostreje postavljen na volilno tekmo. Po svoje je še svoje člane šef SDS presenetil z dogovorom z Marjanom Podobnikom in SLS, pet pred dvanajsto. Za pogajanja namreč skoraj nihče ni vedel, predvsem pa ne jastrebi stranke, kot je Branko Grims, ki mu je bila kandidatura že tako rekoč potrjena. A je odpadel. Brez njega se je Janša odrekel pobiranju glasov na skrajno skrajni desnici, kjer bosta sedaj "ribarila" Bernard Bršič in Lucija Ušaj. In Zmago Jelinčič, za katerega pa je vedno vprašanje, koliko se bo po vseh kalkulacijah in dogovorih na koncu angažiral in koliko bo vložil v tekmo.
Za SDS sta z izkušeno listo dve poslanski mesti zanesljivi, ključno vprašanje pa je, ali lahko na tretjega pride Franc Bogovič, ki bi moral aktivirati mrežo SLS. Tako mu je uspelo na zadnje v navezi z NSi. Franc Kangler (NLS) bo gotovo nekaj pobral na Štajerskem in prispeval k rezultatu liste, a bi njegov prodor prek praga vseeno pomenil veliko presenečenje. Za SLS je bilo širše povezovanje tako rekoč vprašanje političnega preživetja v evropskih okvirjih, s samostojnim nastopom bi se od tega odra slej ko prej poslovili. Od aktualne SDS-trojke v Evropskem parlamentu še najbolj "visi" Patricija Šulin. Postavitev Milana Zvera na čelu liste ni le potrditev tega, da je Zver pač dolgoletni strankin prvoborec, ampak tudi kalkulacije, da lahko aktivira žensko populacijo, predvsem starejšo, tradicionalnejšo, ki še vedno predpostavlja, da je politika "moški biznis". V Sloveniji nikakor ni nujno, da ženske res volijo - ženske.
Zgodba v Novi Sloveniji ni povsem enostavna. Zakaj? Stranka ne skriva že dlje časa, da čaka svojih pet minut, točko preboja. S tem, da je dolgoletnega liderja njihovih list Lojzeta Peterleta postavila na tretje mesto, na prvo pa Ljudmilo Novak, nekdanjo predsednico, na prvi pogled ne tvega veliko. A Peterle se še zdaleč ne predaja, zelo je aktiviral svojo terensko mašinerijo, obvlada politične populistične metode, tako se je z nastopom z orglicami, ko je odigral Odo radosti na zadnji seji v Strasbourgu pred dnevi, prebil v vsa poročila, ne le slovenska. Nova Slovenija je do zadnjega puščala v dvomih SLS, ali naposled ponovno le ne bi oblikovali skupne liste. Ta opcija je obstajala tudi po tem, ko je NSi svojo osmerico že predstavila. A na koncu so se odločili za scenarij, po katerem bodo skušali predvsem z Žigo Turkom, nekdanjim ministrom, sicer članom SDS, prodreti še v tako imenovano urbano desnosredino, manj vezano na Cerkev, na tradicionalne vrednote, ampak bolj pragmatično, dovzetno tudi za političnoekonomske poglede.