Bryan Adams v Stožicah: Mama. Ata. C-dur

Jaša Lorenčič
24.11.2018 05:00

Pa je bil tu pred štirimi leti. Isti oder, ista dvorana, isti špas. Razlika? Zdaj je prišlo še več ljudi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Darja Stravs Tisu

"Zanimiva stvar. Lokalna promotorka mi je rekla, da pred toliko ljudmi v Sloveniji še nisem igral." Samohvala? Ne. Res ne. Ne potrebuje je. Vsekakor ne več. Bi rok trajanja že zdavnaj potekel. Tudi zato, ker bi se dal sicer še bolje napolniti rdeči ring pod stropom. Koncert ni bil "razprodan razprodan". Ampak če tipu uspe pri 59 letih namamiti vsakič več ljudi? Na eno in isto finto? Ne prvič, leta 1996 v Kopru, ne v Tivoliju, ne v Stožicah jih poprej ni bilo toliko. Rekord. Sam je stal na odru Stožic. Spet. Z akustično kitaro. Kot vedno. Ni šel dol. Dve uri pa še malo čez. Stal je in skušal imeti malo daljši (na)govor. Samo malo daljši. "Če bi vas kdo vprašal o magiji ... Čarobno je, ko ljudje zapojejo skupaj. Ko bom šel nocoj v hotelsko sobo, bom mislil na to, da ste peli z mano." To je zanj magija. In to je bistvo. Saj je isto povedal leta 2014. Ni v tem ravno štos? Da ponavljate za njim še takrat, ko ne poje?
Ni vzel pupe iz publike. Zakaj bi to počel, če pa lahko reče, da bo uperil kamere med ljudi, naj vendar še malo zasvingajo na You Belong To Me. In pupe so se, kakopak, zazibale. Še sam je pomigal. Stari tipi z natreniranimi ritkami. Še trepljali so se. Bryan je mahnil kitarista Keitha, Keith je pošeškal Bryana. Ampak, skratka, ni šlo dalje, na tej točki, ko dvourni nostalgični koncert da vse, kar še lahko da, preden bi nostalgija pojedla samo sebe, je nekdo z natiš(č)anega parterja začel kričati. "Kaj? Bla, bla, bla..." je Adams rohnenje "prevajal" v mikrofon. "Kaj bi? Summer of '69? Ja, dobrodošli, fino, me veseli, da ste prišli pravočasno še na koncert!" Seveda je Summer of '69 že zaigral. Kako uro prej. "Posnel sem 14 albumov, to je 14 ur glasbe. Še dobro, da se ne spomnim vseh besedil, haha," se je pošalil malo zatem. Saj se jih res ne spomni. Na koncu že tako dolgi Have You Ever Really Loved a Woman? je želel štikl podaljšati še za en refren. Band mu, kakopak, ni pustil. Zakaj bi spreminjali nekaj, kar tako dela vsa ta leta? Ampak ob koncu je sledil nagovor, ki je naredil razliko, ki je povedal vse, ki je razkril, zakaj mu je ratalo in zakaj mu še ratuje in zakaj mu še bo.

Darja Stravs Tisu
Darja Stravs Tisu
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta