Ko je predsednik vlade dokument Milana Kučana izpred enajstih let, sicer objavljen in znan, razglasil za non-paper, so mediji to noro izjavo objavili in je več kot en dan niso pospremili z niti enim komentarjem. Šele, ko je zgodovinar Božo Repe pojasnil, da gre za brezsramno podtikanje, so se tudi mediji oglasili. Če prispe še uradno pojasnilo EU o pravem non-paperju in njegovem avtorju, ne bo več čisto nobenega dvoma: v dobro vseh v državi primer zahteva strokovno in uradno oceno. Za to dejanje je namreč težko najti kakršnokoli razumno, zakonsko ali administrativno pojasnilo.
Vsi mediji lepo molčijo tudi o sestanku Nata, na katerem se je pojavil ameriški predsednik Biden in napovedal novo poglavje v odnosih med zaveznicami. En predsednik vlade Bidnu menda ni mogel biti predstavljen, ni mogel imeti fototermina z rokovanjem, pač zaradi svojih izjav, da bo ta najšibkejši ameriški predsednik vseh časov … Je to moral res biti naš predsednik vlade? Pomembnejše vprašanje je nedvomno, kaj mi sploh počnemo v Natu, toda to vprašanje je sramotnejše. Verjetno je molk o tem znosnejši kot informacija, toda čemu potem sploh služijo mediji? Prikrivanju, ker se bojijo? Razumni oceni, da ta podrobnost morda ni tako pomembna, je pa precej neprijetna, ni mogoče ugovarjati. Ker kaj bi lahko na podlagi tega sklepali? Le to, da je bil nerazumen napad na Bidna škodljiv, njegove posledice pa neizmerne.
V obeh primerih je očitna namera prikriti vedenje predsednika vlade in tega medijem skorajda ne gre zameriti. Kaj pa storiti s proslavo in s predsedovanjem Svetu EU v kombinaciji s takšnim vedenjem? Morda je nastopil trenutek, da za to kolektivno nelagodnost poiščemo odgovor … in jo končamo.
V pričakovanju razpleta, ki bi bil zmeren in human, vendar precizen in dokončen, lahko začnemo poravnavati vsaj najosnovnejše račune. Zato začnimo pri najizrazitejšem družbenem pojavu – pri protestih. Protesti nedvomno ne komunicirajo z oblastjo - ta jih je brez enega samega poskusa dialoga potisnila v ilegalo. Iz nje so protesti na podlagi ustavne presoje izstopili kot zakoniti zmagovalci. Toda protesti so že veliko prej postali nekaj drugega – kulturno gibanje preizpraševanja, ironije, karnevala in veselja, center pisanja ključnih dokumentov, kraj obnavljanja ugaslih čustev, izvir modrosti in prostor novih oblik demokracije. Zadostuje že, če naredimo seznam različnih drugih akcij, ki so se rodile iz protestov, tudi uspešna pobuda za referendum, celo nekatere uspešne zakonske spremembe. Protesti niso prispevali k širjenju okužb, so pa udeležencem zagotovili nujno psihično podporo, da so laže preživeli epidemijo. Protesti so spodbudili nastanek lastne poezije, glasbe, lutk, gledališča, radia, duhovitega govora … in fizične kondicije. Protestom manjka lastna televizija – kar sploh ni tako nemogoče! Kdaj smo se zadnjič na pamet naučili kakšno pesem, v glavi ohranili verze, takoj prepoznali metafore, besedne igre in vizualne asociacije? Protesti niso samo ustvarili svoje, morda efemerne folklore: ustvarili so navade, ustvarili so transferje, svoje širše občinstvo, vzpostavili so trdne vezi med generacijami, predstavili so mlade, ki so popolno nasprotje vsiljenih stereotipov. Skratka, protesti so ustvarili ogromen mehur, ki je hkrati zaščita pred neodgovorno oblastjo in opazovalnica za boljši pregled in presojo.
Medtem ko je oblast izkoristila epidemijo za uresničevanje svojih ciljev, ne da bi posvečala posebno pozornost žrtvam, so protesti vzpodbujali solidarnost, medsebojno pomoč, boljše razumevanje, razčiščevanje pojmov in visoko občutljivost za druge – torej tudi ozaveščanje o epidemiji. Protesti so v tem svojem mehurju ustvarili pogoje za enakost, razumevanje razlik in nujno potrebo po zmanjševanju revščine in odvisnosti. Delovali so emancipatorno, osvobajajoče, odpirali so oči in odpravljali predsodke. Dejstvo, da oblast ni zamajana, in izjave nosilcev oblasti jasno kažejo, da so nujni neki drugi ukrepi. Protesti, samo mesec dni mlajši od vlade, so postali odgovorna institucija. Vlada laže o protestih, protesti ne smejo lagati o vladi. Bližnja prihodnost bo pokazala, kdo bo na koncu zdržal dlje. Razlika je seveda tudi v tem, da se lahko protesti brez težave in veselo sami ukinejo, vlada nikakor. In na koncu bodo protesti ostali v prijetnem spominu, vlada pa nima nobene možnosti, da bi si jo zapomnili po čemerkoli dobrem. Kolesarji si zaslužijo knjigo, vendar ne pozabimo tudi na skejterje, voznike skirojev, ljudi na invalidskih vozičkih, pešce in pse …
Zakoni in ukrepi, ki jih je sprejemala ta vlada, so bili protiustavni. Toda nihče ne omenja zločinov proti človekovim pravicam
Vse to na videz zadeva vlado in oblast, čeprav pravzaprav zadeva samo enega – vodjo. In zato se število rešitev vse bolj zožuje proti enemu. Proti tistemu, ki si izposoja denar v Republiki srbski in bi hkrati spreminjal meje BiH, tistemu, ki je že po položaju največji prostak med tviteraši, tistemu, ki je dejansko imel "intimno opcijo" pri osamosvajanju države, da bi sebi in samo sebi omogočil oblast, tistemu, ki se maščuje vsakomur, ki zadnjih trideset let ogroža to intimno opcijo, tistemu, ki po vsem sodeč pri vodenju države ali opravljanju katerekoli javne službe ni več prišteven. Njegova stranka, koalicija, večina privržencev, ki jih vodijo motivi, ki so jim jih do zdaj ponujali, bo izginila, kakor hitro se bodo zaprle denarne, lastniške, upravljavske in medijske pipe: vsi se bodo zavlekli v svoj osnovni in najbolj naraven prostor ob lokalnem šanku, kjer so se učili misliti, govoriti in obnašati. Janšizem kot stil političnega javnega nastopanja bo šel iz mode.
Pustimo ob strani vse, kar boli, modrice od gumijevk, žalovanje za mrtvimi in bolnimi, občutek nemoči, osamljenosti, celo nepregledni seznam mednarodnih in domačih spodrsljajev, ki smo jim priča večkrat na dan. Osnovni razlog, zaradi katerega je ta oblast nesprejemljiva za vsakogar z odgovornim, razumljivim in razumnim mišljenjem, je politika vsakršnega zmanjševanja: zmanjševanja življenjskega prostora in možnosti, napredovanja misli, znanstvene in umetniške, širjenja svobode vseh vrst in na vseh ravneh. Vsako zmanjševanje človekovih pravic je zločin proti človeštvu, takih zločinov pa je politika janšizma zagrešila ogromno. Zakoni in ukrepi, ki jih je sprejemala ta vlada, so bili protiustavni. Toda nihče ne omenja zločinov proti človekovim pravicam. Menda bo tudi to prišlo na vrsto …
Neprijetno očiten pendant splošni politiki zmanjševanja je bila politika grabljenja, h kateri prištevam tudi kadrovanje. Da bi bila triada popolna, je vse skupaj spremljala nepopisna laž. Kdor ima dobre živce, naj pokuka v Janševe medije, kjer bo odkril brezmejno veliko pohval vodji in vladi, povsem v stalinističnem slogu. Ta žalostni anahronizem je znak - za ene opomina, za večino pa upanja. In medtem ko pisuni v blatu do nosa vse druge obtožujejo vsega, kar jim pade na pamet, je morda najbolje mirno sedeti ob reki in čakati, da voda prinese trupla nasprotnikov – tak je vsaj nasvet Rupla, človeka za vse vode. Ne, mi bi seveda radi čisto in pitno vodo, v kateri bi čofotali že to poletje in dobrohotno gledali Evropo, kot njeni suvereni, močni in pametni državljani, trenutno predsedujoči in nič več kot to, brez hujskanja, brez amaterizma in z veliko stila. Zmanjševanje, grabljenje, laž … preteklost nekega junija.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
