Predsednik Sylvanije

Veliko lažje bi nam bilo, če bi bili prebivalci Sylvanije in bi imeli Groucha Marxa za sovražnika; toda na žalost smo prebivalci Slovenije, nimamo večnih sovražnikov, samo nadležne prijatelje, naš predsednik pa je Borut Pahor. Pa tudi razlogov za smeh nimamo veliko.

Ustava določa pristojnosti predsednika države, veliko prostora za drugačne razlage tukaj ni. Predsednik sam je pred nekaj leti po nekaj manjših spodrsljajih prebivalcem obljubil, da se ne bo več tako pogosto oglašal in jim zapletal življenj. To obljubo je držal. Da bi opisali predsednika, moramo torej najprej našteti vse tisto, glede česar se ni oglašal. Pri tem bo vsakdo z lahkim srcem odrinil in pozabil njegovo oglašanje na družbenih omrežjih, kjer trivremenski lak za lase, tetovaže, ki to niso, zaskrbljenost zaradi gubic ter biserni nasmeh odlično zapolnjujejo mesto vprašanja, ali nam grozi napad Freedonije. Preden se prepustimo sarkazmu, bodimo pošteni in se spomnimo, da se v našem delu sveta predsedniki držav pojavljajo v vseh velikostih in barvah pa z najbolj nenavadnimi nagnjenji. Nekateri po preizkušenem Putinovem receptu postanejo predsedniki držav, ko ne morejo biti več predsedniki vlad. Evo, tak primer je denimo tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki ima priročno predsednico vlade, vendar se prebivalcem Srbije dnevno oglasi vsaj tridesetkrat, s petnajst- do štiridesetminutnimi monologi, na različnih televizijah in se vpleta v vse, v popolnem nasprotju s svojimi ustavnimi prerogativi. Prebivalci tam dvakrat premislijo, če parafraziram staro šalo, preden vklopijo likalnik ali odprejo konzervo. V nekaterih drugih primerih gre za čivkanje – čeprav ne tudi za predsednika države … Kakorkoli že, malo se spremeni ustava, pa je že vse v redu.

Pri nas takih sprememb še ni bilo, a vsaj s predsednikove strani ne grozi nevarnost, da se bo na kakršnekoli temeljitejše spremembe odzval. Kajti predsednik republike nas noče preveč vznemirjati. Začnimo zato opis v nasprotni smeri, od najnovejšega dogodka nazaj.

Predsednik meni, da je bolje STA ob pomembni obletnici dodeliti odlikovanje kot odkrito povedati, v čem je težava s STA. Odlikovanje bo imenitno videti na blazinici iz vijoličastega žameta na poslovilni ceremoniji.

Predsednik je zamudil vse priložnosti, da bi obsodil pritiske na sodstvo. Ko so mu končno to očitali tudi iz Bruslja in zahtevali hiter odziv, si je drznil spregovoriti in za odpravo problema prositi tiste, ki so ga povzročili, ni pa samostojno in neposredno česarkoli zaukazal ali jasno nagovoril javnost.

Predsednik države se ni odzval, ko so koalicijske stranke zahtevale razpravo, izključitev iz parlamenta in po možnosti ukinitev stranke, ki jim ni všeč, ker pomeni nevarnost uvajanja več enakosti, pravičnosti in blaginje za vse, ne samo za "najsposobnejše". Epidemija nas je naučila, da je to najbolj koristna politika za prihodnost. Kapitalizem, ki bi ga rada stranka Levica razorožila, oslabila in končno ukinila, ni omenjen niti v Svetem pismu niti v naši ustavi, zato ni nobenega razloga, da bi ga imeli za svetega in za edini mogoč sistem delovanja države. Predsednik države bi moral biti ultimativni zaščitnik ustave, torej tudi njen dober tolmač. S tem da se pri tej škandalozni zadevi ni oglasil kot avtoriteta in zaščitil obstoječega parlamentarnega sistema, je pokazal, da njegova funkcija le ni tako pomembna pri ohranjanju državnega sistema. To pa je v nasprotju z ustavo.

Predsednik države opazuje, kako vladna stranka kot na tekočem traku proizvaja diplomatske škandale v EU, in to z metodami, ki so za resno državo in diplomacijo nesprejemljive: ne-papirji, laganje o njih, nesramni čivki, nevljudno in prostaško komuniciranje, oviranje delovanja in nespoštovanje evropskih ustanov. Predsednik se je na to odzval tako, da je prebivalcem predlagal, naj – tako kot on - ostanejo mirni in se ne odzovejo, ker bo vse skupaj minilo. Zveni kot slaba popevka, zato je tudi enako uspešen kot slovenska popevka na Evroviziji.

Predsednik države očitnih nepravilnosti noče niti obsoditi niti nanje opozoriti, sploh pa noče kritizirati tistega, kar resno ovira normalen tok državnega ravnanja in ohranjanja ugleda. Namesto tega krije krivce, drugim pa svetuje, da se – tako kot on – uklonijo, pri tem pa bi še rad, da to zveni kot uravnoteženo mišljenje. Toda prebivalci še nismo tako neuravnoteženi.

Predsedniku vlade se zdi uravnoteženo tudi to, da odobrava vse, kar počne oblast, ki jo lahko brez oklevanja označimo za ponorelo, medtem ko po drugi strani ni niti enkrat poskušal komunicirati z ljudmi, ki že več kot leto dni protestirajo – tudi pod njegovim oknom. Zakaj se ni pogovoril z njimi in jih poskušal prepričati, naj ne protestirajo? To je njegov privilegij, to bi mu lahko prineslo tudi slavo. Njegova mobilnost seže do nenapovedanega obiska zmagovitih kolesarjev v Parizu, medtem ko kolesarjev pod svojim oknom ne vidi. Predsednik ima rad cirkus, ljudi pa nekoliko manj.

Predsednik je pri mednarodnih zadevah, zlasti v primeru ne-papirja, pokazal, da ni dobro seznanjen s stanjem v lastni državi. Predsednik je organiziral nekaj razgovorov o pomembnih temah, na katerih so bili enako zastopani tisti, ki probleme povzročajo, in tisti, ki jim jih ni dovoljeno reševati. Kritična misel in dobro soočanje nista bila niti enkrat povabljena. Predsednik ima za svetovalca Ernesta Petriča, ki je, medtem ko ga je varovalo večje število policistov, na ulici vpil na demonstrante.

Predsednik sistematično sodeluje pri vseh manifestacijah nedržavnega značaja, kjer bi moral z minimalno intervencijo zaščititi kolektivni spomin, preprečiti ignorantsko, kaotično in zlonamerno spreminjanje zgodovine ter ohraniti dostojanstvo – najbolje s pomočjo svoje avtoritete. To se še ni zgodilo. Predsednik ni bil sposoben z eno samo zmerno izjavo preprečiti blatenja umrlega junaka Frante.

Predsednik ni imel niti volje niti moči, da bi povedal nekaj malega in nevtralnega o zaščiti voda. Predsednik se ni hotel zavzeti za dijake, ni jim namenil niti ene spodbudne besede, ni se razburil, ker so jih klicali pred sodišče, ni zahteval podatkov o tem, koliko jih nima niti računalnika niti interneta. Predsednik se v nekaj letih na položaju ni izkazal niti s sodelovanjem pri resnih ekoloških akcijah niti z njihovim podpiranjem. Ni podeljeval amnestije zapornikom in je odkrito izjavljal, da ga pri tem vodi politika in ne humanost.

Predsednik se ni nikoli odkrito izjasnil glede sovražnega govora in njegovih konkretnih proizvajalcev, medijev SDS. Posplošeno pripisovanje krivde vsem in nikomur je v pomoč le proizvajalcu sovražnega govora samemu, ker se na druge preprosto ne nanaša.

Predsednik je s takim svojim vedenjem pokazal, da je pristranski, prestrašen, zlahka občutljiv na pritiske in neobjektiven glede sil, ki mislijo, da so najmočnejše. Hkrati je pokazal nezanimanje, nerazumevanje in brezčutnost do šibkih, potlačenih, prizadetih in kritičnih. To je bolj podobno vedenju uradnika monarhije kot vedenju najvišje avtoritete v parlamentarni demokraciji. Ni naključje, da se ni odzival na povabila, da pride v parlament in pojasni svoja stališča. Večja težava je v tem, da ta opis v nobeni točki ni v skladu z duhom ustave. Bojim se, da je rešitev v Sylvaniji.