Čakate na svoj košček premoga? Zgodba o svetem Miklavžu je bolj čudaška, kot si mislite

Ob histeričnih božičkih, ki so izložbe napolnili že ob koncu poletnih počitnic, in občutku krivde, da smo v začetku decembra edini, ki še nismo okrasili smrečice, potrebujemo korak nazaj. Zato se zatekamo v objem svetega Miklavža. Njegova največja prednost v pandemično opehanem instasvetu je ta, da je tako presneto nemoden. V skoraj nobeni izložbi ali reklami ga ne vidimo in zdi se, da od njega razen malenkosti nihče ničesar ne pričakuje. Prevelike, požrešne želje si za njegov dan zaslužijo premog. Noben spektakel na njegov god ni na mestu, nobeno pretiravanje in razmetavanje. Opominja nas, da se sreča skriva v malenkostih, pa še te si moramo prislužiti. Manj je več. Opomin na to, da izobilje ne sme biti samoumevno. Čeravno je otroka, ki bi za hip pogledal stran od družbenih omrežij in se razveselil peščice suhih krhljev ali vreče pomaranč, težko najti. Generacija X in milenijci smo preveč ponotranjili potrošništvo, da bi znali prepričljivo pridigati o skromnosti. A vredno je poskusiti.

Četudi je nekoč nosil suho sadje, pomaranče in drobne pozornosti, danes pa preseneti celo s pametnim telefonom, ostaja Miklavž neločljiv del adventa. Prvi od treh dobrih decembrskih mož je za mnoge spomin na dobre stare čase, ko so snežne odeje bile debelejše, skromnost pa, vsaj večini, samoumevna. Kljub preobilju vsega ga otroci še vedno z veseljem pričakujejo. Kdo sploh je ta skrivnostni, bradati mož, ki večer pred svojim godom naokoli hodi v strašljivi družbi parkeljnov? Veliko zanimivosti o njem so zbrali na spletni strani ljubljanske stolnice. Ne po naključju, saj je to stolnica svetega Nikolaja. Kar vemo o legendarnem škofu, vemo bolj ali manj iz legend. V vsej zahodni in vzhodni cerkvi od drugega stoletja dalje je Miklavž v časteh kot velik priprošnjik in čudodelnik, svetnik, ki prihaja iz teme zimske noči v svetlobo preprostih kmečkih izb in v razkošne sobe mestnih hiš in spet izgine v temi noči. Njegovo ime se za kratek čas pojavi v četrtem stoletju in spet izgine. V vojnah in barbarskih vpadih so propadale listine, izročilo pa je ohranjala živa pripoved legende, tako tudi o svetemu Nikolaju, našem Miklavžu.

Device obvaroval sramote

Čeprav v nekaterih angleško govorečih državah Božička imenujejo tudi Saint Nicholas, dvojice ne smemo zamenjevati. Sveti Miklavž goduje 6. decembra in ne 25. decembra, ki je božič, praznik Kristusovega rojstva. Miklavž napolni krožnike na mizah, nogavice ali čevlje na okenskih policah, seveda pod pogojem, da je bil lastnik priden. No, tudi poredni ne ostanejo praznih rok, saj njihovim staršem priloži šibo. Ljudje so do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika ohranili posebno ljubezen in prav okrog njega se je spletlo mnogo legend. Neki družini naj bi bil pomagal tako, da je na skrivaj skozi okno ali skozi dimnik v kamin metal denar. Na daljavo naj bi bil po nedolžnem obsojene rešil krvnikovega meča. Tri obsojence na smrt je rešil tako, da se je v sanjah prikazal cesarju in ga prosil za njihovo pomilostitev. Po drugi verziji je zagrabil za krvnikov meč. Tri obubožane device je obvaroval sramote. Legenda govori o obubožanem plemiču in njegovih hčerah, ki so živeli v bližini njegove rodbinske hiše. Ker oče ni imel denarja, da bi hčeram zagotovil dostojno poroko, je sklenil, da jih pošlje v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel vrečico zlatnikov in jim s tem omogočil dostojno poroko. V drugi verziji je vsaki v cekar položil kepo zlata. Prav tako naj bi bil mornarje rešil nevarnosti na morju. Ko je stopil na krov, je umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče. Ugrabljenega mladeniča naj bi bil pripeljal nazaj v očetovo hišo. V življenje naj bi bil obudil tri umorjene šolarje - mladci so lačni prišli h gostilničarju, ta pa jih je, namesto da bi jim dal jesti, umoril, razkosal in nasolil v sodu. Druga, primerljivo brutalna verzija legende pravi, da so trije študentje padli v roke nekemu mesarju - ta pa jih je zaprl v sod in jih hotel predelati v klobase. Bili so že razkosani, ko je za to izvedel škof in jih obudil k življenju. Ob hudi lakoti naj bi bil srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro. Stara legenda pravi tudi, da naj bi se mu bila hotela maščevati poganska boginja Diana, ker je posekal drevo, ki ji je bilo posvečeno. Preoblečena v nuno je dala romarjem, ki so se namenili obiskati škofa, stekleničko zastrupljenega dišečega olja. Ko so mu izročili stekleničko, jo je takoj vrgel v morje in to je zagorelo. Če verjamemo legendam, je Miklavž torej nekakšen prasuperjunak.

Ovčicam zgled v vseh krepostih

V četrtem stoletju je bil škof v Miri v Likiji, v današnjem Demru v turškem okrožju Antaliji. Živel je pobožno, bil je dober do bližnjih, do sebe pa oster. V knjigi Življenje svetega Nikolaja izvemo, da je "Evfemij, bogat, a zelo pobožen in dobroten mož, bil njegov oče in Ana, sestra prejšnjega nadškofa v Miri, njegova mati". Rodil se je več let po njuni poroki, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Njuna usmiljenost do revežev naj bi bila dosegla, česar jima narava ni naklonila. Nebeški sel jima je prinesel veselo oznanilo, obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta naj ga Nikolaj; ime pomeni "zmaga ljudstva", preberemo na spletnih straneh ljubljanske stolnice. Njegov stric škof ga je posvetil v duhovnika. Prav tedaj je kuga pobrala Nikolajeve starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil med reveže. Njegov stric je sezidal samostan in za opata v njem postavil Nikolaja. Ta se je v svoji veliki skromnosti branil te službe, naposled se je dal preprositi od redovnih bratov, da je prevzel mesto predstojnika in ga upravljal z veliko modrostjo. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Ob zadnjih preganjanjih kristjanov v času cesarja Dioklecijana je moral biti pogumen, kdor je opravljal škofovsko službo. "Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih," je menda imel navado reči. Živel je čisto, se postil in spal na golih tleh, že pred svitom je zbral svoje duhovnike k skupni molitvi. Naposled so prijeli tudi njega in ga vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel in zato tudi dobil častno ime spoznavalec. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je škof vrnil v Miro. Na koncilu v Niceji je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350. Stolnico svetega Nikolaja imajo tudi v murskosoboški in novomeški škofiji.

Tudi v novem tisočletju ima Miklavž še vedno veliko oboževalcev in vernikov. V katoliški polovici Nemčije so zavoljo ideoloških pomislekov že pred leti ugotovili, da za dva dobrotnika ni dovolj prostora. Toda v primerjavi z našimi mlačnimi poizkusi izgona komunističnega Dedka Mraza nazaj v njegovo domovino Rusijo so se Nemci temeljiteje lotili uvoženega ameriškega komercialnega Božička in preko spleta širijo območje, kjer naj ga ponovno zamenja prvotni dobrotnik in predhodnik Miklavž, iz katerega izhajata tako Dedek Mraz kot Božiček.

Cona brez Božička

"Bonifatiuswerk želi v adventnem obdobju poudariti razlike med Božičkom in Miklavžem. Posebej otrokom hočemo posredovati globlji pomen svetega Nikolaja, ki ni v skladu z Božičkovo nalogo zgolj spodbujanja k čim večji potrošnji in nakupovanju. Škof iz Mire nam je lahko vzornik, kako naj čim bolj pravično živimo. Njegov lik je nasprotje Božička, ki nas skuša prevarati, da bomo srečo, zadovoljstvo in harmonijo dosegli z denarjem. Zato smo pred šestimi leti sprožili akcijo Cona brez Božička, ki ima vedno več privržencev med ugledneži, podjetniki, učitelji in vzgojitelji, ki želijo, da se k nam spet vrne tradicionalni Miklavž," pravi Carolin Meyer, ki pri Bonifatiuswerku skrbi za stike z javnostjo.

Ta dobrodelni zavod nemških katolikov je zato na spletu ustvaril prvo cono, kjer Božiček ni zaželen, in jo propagandno širi s plakati, panoji, nalepkami in značkami. Obenem prodaja knjige in zgoščenke z zgodbami in legendami o svetem Nikolaju in nagovarja vse, tudi profesionalne ulične ali trgovske Božičke, da jih pripovedujejo otrokom. Zaslužek od prodaje in prostovoljni prispevki gredo v dobrodelne namene. Prav tako Bonifatiuswerk spodbuja k nakupu čokoladnih in lectovih Miklavžev namesto Božičkov.

Skozi zgodovino so se Miklavžu zapisali mnogi. Tako so v 12. stoletju začele francoske nune neopazno polniti nogavice revežev z orehi in sadeži, kar so kasneje pripisali svetemu Nikolaju, ki je resda skrivoma za božič obdaroval mladino svoje škofije in se leta 325 podpisal na dokumente nicejskega koncila. 1600 let ni imel resne konkurence, dokler očetje protestantizma niso ukinili čaščenja svetnikov, česar pa se njihovi učenci niso povsem držali in v ZDA iz Miklavža ustvarili Božička.