Cankar Cankarju

Slovensko kulturo, ta prej ali slej ostaja torišče slovenstva, sta na začetku 20. stoletja sooblikovala dva Cankarja – Ivan, pisatelj, dramatik, pesnik, angažirani umetnik, in deset let mlajši Izidor, umetnosti zgodovinar, duhovnik, pisatelj, diplomat. S svojim delom sta vsak na svojem področju Slovence zavezala do danes. Po svojih življenjskih poteh sta bila zelo različna, če lahko prvega opredelimo kot človeka, ki je vse življenje nosil pezo vrhniškega Klanca, kot romarja in bohema, upornika ter iskalca lepote in resnice, potem je treba drugega razumeti kot univerzitetnega profesorja umetnostne zgodovine, teoretika in svetovljana, ob katerem se je menda nekoliko nelagodno počutil celo Josip Vidmar. O medsebojni naklonjenosti govori korespondenca, v kateri ne preberemo le tega, da je Ivan pogosto prosil za materialno pomoč, marveč tudi to, da je želel kritično oceno svojih del. Ob povedanem ne more biti presenetljivo, da je bil Izidor prvi urednik Ivanovega zbranega dela (Ivan Cankar Zbrani spisi, 1926−1936), dvajsetih v usnje vezanih knjig z zlato obrezo. V spremnih besedilih je izrazito dinamiko pisateljevega življenjskega nazora definiral v maniri pedantnega analitika tako, da je postopoma prodiral v različne plasti Cankarjeve osebnosti. Odkrival je libertinizem, subjektiviziran kompleks etičnih norm, odnos do literature in slovenstva, boga ter katolištva, hrepenenje, socialistično idejo, vizuro kolektivne ter osebne smrti.

Duhovne koordinate velikega pisatelja

Brez dvoma je bilo Cankarjevo svobodoumje ena od zelo produktivnih značajskih potez, a tudi notranje zapletenih. Pri slednjem je treba samo pomisliti na tezo Dušana Pirjevca, da se pri Cankarju svobodomiselstvo in krščanstvo izmenjujeta, dopolnjujeta ter nadomeščata. Vsebinske podlage svobodoumja lahko vsaj na prelomu stoletja povežemo s pisateljevo naklonjenostjo nekaterim zamislim Friedricha Nietzscheja, denimo tisto o razbrzdani, strastni in nemirni ter močni osebnosti, in z odkritjem kulta grešne lepote ter čutnosti, ki jih je v smislu avtonomnega subjekta samega sebe povzdignil v temelj svoje novoromantične metafizike (Erotika, 1899). Janko Kos v knjigi Misliti Cankarja opozarja, da libertinizem ni nastajal na podlagah meščanskega liberalizma na prelomu 19. v 20. stoletje, marveč v povezavi z anarhizmom in ničejanstvom, tudi ideje avstrijske socialne demokracije oziroma marksističnega zavračanja klerikalizma. Za celovit uvid v duhovne koordinate velikega pisatelja je potrebno upoštevati, da tistih podaljškov, ki kažejo v smer nihilizma, gotovo ni mogel ponotranjiti. Če upoštevamo njegovo najbolj "ničejansko" dramo Kralj na Betajnovi (1902), hitro ugotovimo, da v njej ne gre za promocijo nadčloveka, ampak je Kantor le medij, ki prek obrnjenih pomenskih kodov izpostavi etični imperativ, udejanjen v njegovem nasprotniku Maksu Krnecu.

Cankar, nepopustljiv kritik

Kakšno razmerje je imel pisatelj do umetnosti, natančneje literature, kako je pojmoval razmerje med književnostjo in slovenstvom je mogoče sklepati iz Predavanja o slovenski literaturi (1911). Z njim je namreč kritično zavrnil nekaj takratnih književnozgodovinskih pregledov z obrazložitvijo, da avtorji slovenskega slovstva ne razumevajo v kontekstualnem pomenu in še zlasti ne v smislu kulturnozgodovinskih poudarkov ter upoštevajoč historični in politični kontekst. Ker je med kritiziranimi avtorji ob Juliju Kleinmayerju in Karlu Glaserju naveden tudi Ivan Grafenauer, je treba upoštevati, da je slednji v letih 1909−1911 napisal obsežno monografijo Zgodovina novejšega slovenskega slovstva I−II. Del, ki zajema dobo od Pohlina do Prešerna, je na približno 160 straneh v času omenjenega predavanja že izšel. Grafenauer metodološko in po literarnem obzorju ne dosega Ivana Prijatelja, toda slovenska književnost gotovo ni "obešena tako rekoč v zrak", kot je to v predavanju zapisal Cankar, marveč je za tisti čas solidno obravnavana; ne le s stališča posameznih književnikov in del, ki pridejo v poštev, marveč prav tako z nekaterimi socialnimi, kulturnimi in zgodovinskimi zvezami. Je bila umetnikova nenaklonjenost knjigi posledica tega, da je Grafenauer knjigo izdal pri Katoliški bukvarni, ustanovil jo je župnik Josip Jerič leta 1879, ki je nekaj let kasneje organiziral še Katoliško tiskarno in potem Katoliško tiskovno društvo? Resnica je verjetno ta, da je Cankar, nepopustljiv kritik že leta 1904, ko je pisal o dunajski razstavi slovenskih slikarjev, poudaril, da je prava šele tista umetnost, ki izraža duha naroda. Temu pa mora v največji meri slediti tudi njena kritična in znanstvena refleksija.
Če se nekoliko vrnem k razmerju med Cankarjem, Aškercem, Govekarjem in Kettejem, potem je treba poudariti, da je močno zarezo med prvimi tremi povzročil Aškerčev izbor Kettejevih poezij. Cankar je kritiko dela objavil sredi leta 1900. Odgovoril mu je Govekar in se očitno postavil na Aškerčevo stran. Cankar se je z Literarnim pismom (1900) prizadeto odzval predvsem zaradi trditve, da svojemu na smrt bolnemu prijatelju ni pomagal. Literarnoestetska nasprotja so tako dobila podporo tudi na čisto človeški ravni. Cankarjev romantični kult ustvarjalca je v metafiziki novoromantičnega subjekta dobil močan zagon, tak seveda ni mogel najti skupne točke z Govekarjevim literarnim verizmom ter življenjskim prakticizmom, nasprotovanje pa se je lahko le še poglobilo, ko je preračunljivost trčila v skrajno občutljivi čustveni svet.

Izjemen ustvarjalni zagon

Cankarjeva notranja podoba, praviloma ujeta v pesimizem in revolto, je kdaj zavzela tudi povsem nasprotno lego − optimizem. Prevzel ga je v času verjetno zelo resnih načrtov, da se poroči. "Vse, kar je bilo bolnega v meni, je šlo k vragu; zdrav sem kakor riba in žvižgam med delom. Snovi in ideje mi padajo od stropa, kakor rože", je 1906. pisal bratrancu ter ga prosil za oceno nastajajočih del. Inspiracija za optimizem, ta je nedvomen recimo v nedokončni prozi Marta (1907), je v tem času lahko le pisateljeva nevesta Steffi Löffler. Dunajčanko je v pismih takrat pozdravljal z "Dir, liebes Stefferl, tausend Kusse!". Izjemna razgibanost njegovega emocionalnega sveta ga je privedla do tega, da se je v času ognjevitih pozdravov na Dunaj v Ljubljani močno ogrel za štirinajst let mlajšo Mici Kessler in menda celo razmišljal o poroki z njo. Kaj mu je odločitev preprečilo, je težko reči, gotovo je bilo več razlogov, tudi Löfflerjevo dekle, materialno stanje pa gospa Kessler, gostiteljica zelo znanega literarnega salona, ki je menda pisateljevo snubljenje vljudno, a odločno zavrnila. Pisateljeva čustvena dinamika se je postopoma umirila, Löfflerjevo dekle je sicer še zmeraj bilo "nevesta", vendar bolj zaradi obljube.

Smrt dobi novo razsežnost

Izidor Cankar je pisateljev odnos do vere postavil v razmerje vzporednih miselnih izhodišč mati – bog – domovina. Torišča pisateljeve duhovne podobe so osnova za premagovanje notranjih nasprotij, za udejanjenje smiselnega hrepenenja, tudi idejna podlaga, na katero so se oprli socialnoetični, narodnokonstruktivni in umetniškoustvarjalni načrti. Kljub napetostim in zastranitvam so bili začrtani v pomenu pozitivne zamisli. "Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silnejše zakoprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka, vsa polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine uprt moj verni pogled − vi pa ste me razglasili za pesimista." (Bela krizantema, 1910).
Prva svetovna vojna je ustvarila okoliščine, v katerih je navedena mentalna paradigma doživela spremembe in izostreno evocirala etične principe, humanistične predpostavke, ideološkopolitične pripadnosti, z vso ostrino pa je poudarila še bivanjska vprašanja. Zdaj smrt dobi novo razsežnost, saj ne gre več za njeno odrešilno vlogo, ki skozi prizmo romantičnega hrepenenja in koprnenja lajša neizmerno žalost, trpljenje ter veliko bolečino (Hiša Marije Pomočnice, 1904), ampak za izginjanje meje med tostranstvom in onostranstvom, ki se razteza pred človekom kot prepad, v katerem izginja vse lepo ter etično. Tudi Cankarjevi napadi na politično krščanstvo izgubljajo moč, vedno več je znakov specifične krščanske mistike. Kos v Duhovni zgodovini Slovencev strne, da, recimo v Podobah iz sanj (1917), ne gre za opuščanje svobodoumja, ampak za iskanje sinteze s krščanstvom. Jožica Čeh Steger pa v razpravi Cankar in prva svetovna vojna (2010) v navedeni zbirki ugotavlja iskanje lepote, v nravstveno opustošenem svetu.

"Zboleti noče"

Opozoriti je treba še na pisateljevo očitno empatijo do živalskega sveta in na dejstvo, da je v živalskih zgodbah s prenosom človeških in živalskih lastnosti pozornost usmeril k izginotju humanega bistva evropskega človeka. (Iz tujega življenja, 1910−1914). Čeh Stegrova v knjigi Ekokritika in literarne upodobitve narave (2015) poudari, da je pisatelj z antropomorfizacijo in animilazicijo evociral vojno nasilje.