Cesta nostalgije: Po jugoslovanski Route 66

Kaj pa vem, zakaj bi se kdo odločil, da na vrhuncu poletne počitniške sezone na morje v Dalmacijo odrine po stari cesti od Karlovca do Splita, imenovani Lička (po Liki) magistrala in ne po avtocesti, po imenu Dalmatina (jasno, po Dalmaciji), ki je bila zgrajena pred slabimi 15 leti. No, dokaj močan razlog bi lahko bila zabasanost avtoceste, po kateri ste se tako ali tako že cijazili od Zagreba do Karlovca. Toda po odcepu za Reko pri Bosiljevu avtocesta za Split, čeprav nanjo pripelje nekaj Italijanov, ni več tako polna, sploh pa ne na ponedeljek.

Nostalgija

Lička magistrala je bila v nekdanji skupni državi kakor nekakšna ameriška ikonična cesta, kot nekakšna jugoslovanska Route 66, le da tega takrat nismo vedeli. Pa ne omenjajte mi zdaj Jadranske magistrale ali celo Ceste bratstva in enotnosti. To je drugo in tretje. Bila je ta magistrala v poletnih mesecih polna tuje pločevine, ob cesti pa se je na vsakih nekaj kilometrov na žaru vrtel odojek ali jagnje, celo kozliček. Restorani, kot so si rekli, so zmeraj premogli veliko pokrito teraso, nemalokrat ad hoc skupaj zbito iz okoliškega lesa in nekaj odpadne pločevine. Nihče se ni pritoževal, celo šoferji so naročili pivo več. Prometne kazni se po rigoroznosti z današnjimi, ko Hrvaška po novem trenira strogost kot Slovenija že od prej, ne morejo primerjati. Medtem pa so takrat ob cesti dobrodušne bakice v črnem, če je le bilo malce sence, prodajale krompir, čebulo, med in sir iz lastne ekoproizvodnje. Čeprav tedaj za eko tudi še nismo vedeli. Deda pa je, če ste se zaustavili, hitro od nekod ponudil še domačo slivovko. In nikoli niste vedeli, ali sta lastnik restavracije in prodajalka ob cesti hrvaške ali srbske narodnosti, da o Vlahih niti ne govorimo.
Da se v Karlovcu danes zapeljete na Ličko magistralo, že morate imeti za potovanje malce več časa kakor za pot po avtocesti. Pa čeprav je po Dalmatini razdalja do Splita v kilometrih celo nekoliko daljša. Da se zapeljete, torej, na staro cesto, priznamo, morate imeti v sebi tudi nekaj radovednega instinkta, pa sle po tem, koliko Balkana je v teh krajih še ostalo. Spričo dejstva, da je Hrvaška od leta 2013 najmlajša članica Evropske unije. Predvsem pa potrebujete nostalgijo! Pa ne po jugoslovanskem režimu ter starih navadah in socialističnih časih, temveč bolj po vaši lastni mladosti. Ko se vam je še zdelo, da bo življenje kot odprta cesta. Tu pa tam malce nevarno zožena in z nekaj ostrimi ovinki, a ste vnaprej vedeli, da boste počasi in, če bo po sreči, tudi kar se da uživaško prispeli na cilj.
Ta lažna gotovost po navadi z leti in izkušnjami tako ali tako zmeraj izhlapi. A če govorimo o cesti, o kateri pišem, je bilo v teh krajih še veliko huje. Po uporu srbske manjšine zoper vnovič neodvisno Hrvaško, čeprav menda ni hotela biti ustaška, in po zaključni zmagoviti vojaško-policijski operaciji Nevihta za konec štiriletne domovinske vojne sta bili tista gotovost in tudi mladostna radost ne glede na leta za zmeraj krvavo poraženi. Na te hude čase spominja Muzej domovinske vojne štiri kilometre za Karlovcem v Turanju, nad katerim triumfalno kraljuje MiG 21. Strmoglavljen v vojni in sedaj znova v zraku, pripet na dolgi jekleni lok.

Zvon​

Ampak Večerovo moštvo ni šlo v muzej, saj je ta v ponedeljek pač zaprt. Magistralka naju je s fotoreporterjem Andrejem Petelinškom zato vodila proti Slunju. O Slunju vam znam povedati zgodbo izpred skoraj četrt stoletja. Kakšno leto po koncu vojne sem čez ta slikoviti kraj vozil neke angleške prijatelje daleč dol na jug v Dubrovnik. Ustavili smo se v Slunju, očarani smo zrli v slapove Slunjčice in parkirali pred katoliško cerkvijo, ki pa je bila tako rekoč do tal porušena. Kvišku so štrleli zgolj na pol porušeni osmojeni zidovi. In nato smo ugledali prizor, ki je simbolično govoril o upanju, ki je ostalo po nedavno končani kruti in nesmiselni vojni. Na lipi pred porušeno cerkvijo je z mogočne veje visel bronast zvon. Z drevesa! Za uboge, malce prestrašene Angleže je bil prizor popolnoma nadrealističen. Meni pa je govoril o iznajdljivosti tukajšnjih ljudi in o njihovi neomajni veri in nameri, da znova začnejo z začetka. Ampak človeški spomin je luknjičava zadeva. Spet sem parkiral na parkirišču pred cerkvijo Svete trojice v središču Slunja. Cerkev se je bleščala obnovljena v žgočem soncu. Velike lipe, s katere je takrat visel zvon, pa nisem in nisem uzrl. Na mojo srečo je pred župniščem sedel župnik na kamniti klopi in se je ravno pogovarjal z dvema turistoma. Ko so končali, sem pristopil.

Jagnje​

Obnova cerkve je stala dva milijona kun. Le desetino je primaknila hrvaška država, drugo so prispevali donatorji, veliko so zbrali farani sami. Zvon začne biti in z župnikom premolkneva. Ko se zvonjenje konča, župnik pripomni: "Zvonove so nam dali Nemci. Eh, prosjačil sem zanje v Schwarzwaldu, pa v mestu Neuss pri Düsseldorfu ... Lepo je sedaj živeti v Slunju, tu čez se po Lički magistrali znova vozi veliko turistov. Največ gredo v Plitvice. Tudi tukaj se ustavljajo, kot vidite. Narava je prelepa, pa rafting na Korani in Mrežnici. Slunj je po moje najgostoljubnejši kraj na svetu."
Pecić se spet vrne v zgodovino: "Leta 1583 so nam v Slunju Turki požgali frančiškanski samostan. Hej, takrat pa so ljudje morali bežati pred Turki. Morda ne veste, ampak pesem iz časov turških vpadov, Janje moje, bo sedaj uvrščena na seznam nesnovne svetovne kulturne dediščine pri Unescu. Ta pesem je v bistvu žalostinka matere, ki so ji sinčka ugrabili in odpeljali za janičarja. Kolo ob tej pesmi se v Slunju pleše samo od božične polnočnice do Svetih treh kraljev. Naj vam povem še nekaj, če ste že iz Slovenije. V Slunju je bil legendarni župnik, trapist Stanko Kompare. Sem je iz Slovenije prišel leta 1948. Ljudstvu se je v 23 letih, kar je maševal tukaj, izjemno prikupil. Še zdaj se ga s hvaležnostjo mnogi spominjamo. Bil je zelo duhoven. Pri otrocih je odkrival talente in jih pomagal se šolati. Tolažil je ljudi, ko jim je bilo hudo. Umrl je leta 1991 in tudi sam sem bil na njegovem pogrebu v Oplotnici pri Mariboru."
V Slunju je bilo pred zadnjo vojno okoli deset odstotkov Srbov, sedaj jih je pol manj. "Saj se vračajo. Pridejo razočarani iz Srbije, ker so ugotovili, da so nasedli propagandi. Ampak počasi gre," ocenjuje Pecić. Hm, kaj pa je bilo tisto v Slunju s spomenikom ustaškemu klavcu iz druge svetovne vojne, poveljniku zloglasne Črne legije Juretu Francetiću, ga vprašam. "Res je. Pred dobrimi desetimi leti mu je bisto samoinciativno postavil naš zdomec iz Švice, Hazler po priimku. Stala je tamle, blizu župnišča," pokaže z roko k topolu, kjer je na deblu pripet venec in spodaj nekaj ugaslih sveč.

​Kip

"Oblast pod premierom Ivom Sanaderjem je kip v manj kot letu dni podrla. Kip so pred hišo, v kateri je Francetić zaradi ran umrl, potem ko je moral leta 1942 obstreljen zasilno pristati s svojim letalom na poligonu, ki sem ga že omenil, postavili brez kakršnegakoli dovoljenja, brez vsakršne procedure, torej ilegalno," mi pojasni župnik, in zdi se, da odstranitev odobrava. Vendar, kako drugače je danes, dobrih deset let pozneje. Thompson svoje pesmi začne z ustaškim pozdravom Za dom spremni, pa se nič ne zgodi. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović celo obžaluje, da med vojno tudi sama ni prijela za orožje. Ni čudno, da je vračanje srbske manjšine tako dolgotrajno.
Od dobrotljivega župnika se z Andrejem posloviva in za Slunjem zavijeva v eno od restavracij, ki so še ostale na lički magistrali. V Feniks. Medtem ko mlativa čudovito mehko vročo jagnjetino, se iz avtobusa vsuje roj Azijcev. Gledam jih in gledam, pa se ne morem odločiti, ali so Japonci ali Kitajci. Zlobneži bi pripomnili, da jih seveda ne morem ločiti, če nimam Geigerjevega števca. Sindrom Fukušime, namreč. Ampak, po moje, imajo za Japonce premalo fotoaparatov in selfie-stickov. Za Kitajce pa so oblečeni kanček preveč zahodnjaško. Mogoče Tajvan ali Hongkong? Odločim se, da povprašam prijaznega natakarja: "Ne, ne niso ne Japonci in ne Kitajci, pač pa Korejci! Oh, dosti jih pride sem na kosilo, tudi Japoncev in Kitajcev. Pa če se peljete po tej cesti, boste videli, da so ob njej tudi že prve kitajske restavracije." Res je, na koncu sem naštel vsaj tri.
Cesta od Karlovca pa skoraj do Gračaca je bila kar precej prometna. Šlo je vseeno dokaj hitro, med 70 in 80 kilometri na uro. Najbolj sva upočasnjevala, ko je bilo treba prehiteti za marsikoga kakšne avanturistične kolesarje. In teh sploh ni bilo malo. Ustavila sva se pri svetovni znamenitosti - Plitvičkih jezerih. Vrste pred blagajnami so se merile v stotinah metrov. Najdaljša je bila tista, kjer so obiskovalci kupili vstopnico prav za ta dan. "Ne, ne, raje na internetu kupite vstopnico dva ali tri dni prej. To je nova zadeva. Tisti, ki pridejo sem in tukaj kupijo vstopnico, imajo vstop šele po četrti uri," mi razloži eden od redarjev naravnega parka. Uf, do 20. ure, ko se vse zapre, morajo ti potem skoraj bežati čez park, kjer je Old Shatterhand reševal Winetouja. Slednje je zgolj ekskurz v nemške vesterne oziroma indijanarice, ki so se po predlogi romanov Karla Maya snemali na teh bajeslovnih slapovih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

​Levo

Po Korenici, nekdaj Titovi, se približava Udbini. Za njo, evo, tu nekje bi moral biti legendarni lokal, se pravi restoran Desno, in po nekaj kilometrih njegov pendant Lijevo. Obrnem nekaj telefonov hrvaških prijateljev, pa mi znajo povedati le, da je Desno že leta zaprt, Lijevo pa je po otvoritvi Dalmatine zgorel v požaru. Po težki muki sredi kršja le najdeva Lijevo. So le osmojeni zidovi brez strehe, na pragu pa smeti.

​Mural

Kaj pa vem. Prek Knina in Sinja sva z Andrejem v nočnem mraku prispela v Split. Polna vtisov in polna dobrih nostalgičnih občutkov. Ki pa jih je nekoliko vseeno pokvaril seveda predimenzioniran gradit, torej mural, kot na Severnem Irskem, sredi dalmatinske prestolnice na Ulici matice hrvatske, posvečen bojovniku Hosa z neoustaško ikonografijo.