Danes v akciji

Pričujočo kolumno je spodbudil prijatelj, mislec in igralec Tadej Toš. Zadnjič je duhovito pripomnil, da Slovenci zaupamo zgolj tistim trgovinam, s parkirišča katerih lahko kupec ugleda še dve enaki trgovini.
Zadnjič sem se skozi mesto peljal z dobrim poznavalcem nepremičninske in gradbene scene.
"Kaj pa gradijo tu?" sem vprašal ob pogledu na gradbišče v srčiki mesta. "Tu bo stal novi H…r."
"Aha," pravim, čudeč se še eni trgovini. Po dveh prevoženih ulicah novo gradbišče.
"Kaj pa gradijo tu? Tu bo stal novi L..l," pravi sopotnik in me pahne v razmišljanje.
To s trgovinami je postalo smešno ... Že pred nekaj leti sem zasledil podatek, kako smo v samem evropskem vrhu po kvadraturi maloprodajnih površin na prebivalca; do dneva današnjega moramo biti krepko prvi. V Evropi. Če ne na vsem svetu. Lahko bi sicer jamral, kako je bilo včasih, kajti odrasel sem v okolju, kjer smo recimo sobotni Večer dobili v ponedeljek, kjer je bila v soboto trgovina zaprta, pa smo z isto slastjo brali petkove novice dva dni kasneje, kot smo jedli dva dni star kruh in prali le z eno vrsto pralnega praška. Ampak takšna debata je nesmiselna, ker nas vodi na pota gostilniške nostalgije, zato je treba z vso resnostjo analitičnega uma pogledati v jedro potrošništva. Šele tam se skriva odgovor na vprašanje, kdaj bo v mestu več trgovin, kot bo ostalih zgradb.
Pred desetletji sem bil napol hipi. Brez večjih obveznosti sem pil iz čaše življenja. Kar pomeni, da sem visel po lokalih ter ob večerih obiskoval kino, gledališče in koncerte, predvsem pa sem bral. "Hudiča!" Prebral sem celo vseh pet tisoč strani Churchillovega vojnega dnevnika, ker sem slišal, da je za telefonski imenik dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Potem je prišel osamosvojitveni čas, in ko smo se stabilizirali, sem se za nekaj tednov znašel v Združenih državah. Neki večer nas je gostil prijazen par in po večerji smo končali v bazenčku sredi dvorišča. Do vratu v vodi sem se čudil in čudil stvarem, ki so bile nakopičene okoli mene. Hiša, hiša za goste, dva avtomobila, bazenček tako ali tako, kolesa, smuči, televizorji, teniske in vse to. Gostiteljeva prikupna žena nam je v kozarce na robu bazena natakala šampanjček in beseda je dala besedo. Pa vprašam gostitelja: "Za kaj še vi sploh živite?"
Ni me najbolj razumel, in sem razložil, kaj z vprašanjem mislim: "Veste, tam, od koder prihajam, živimo, delamo, se ljubimo in sovražimo, tudi umiramo za stvari, ki jih vi že imate … Vse to, kar lahko pri vas zaobjamem s pogledom, je pri nas osnovna motivacija, da obstajamo! Naš cilj je, da postanemo vsaj tako bogati, kot ste vi! Postali bomo druga Švica," sem mu zaupal one dni priljubljeno parolo.
Lastnik me je pogledal z neko otožnostjo v očeh. "Nisem bogat," mi je dejal. "Rad pa bi bil bogat, vsaj tako bogat, da bi si lahko kupil čas!"
In mi je razložil, kako dela vse dneve in noči in kako rad bere knjige, pa nima časa, da bi katero prebral, kako rad ima opero, pa nima časa, da bi si ogledal predstavo. In na koncu dodal, kako se trudi zaslužiti dovolj denarja, s katerim bi si kupil dovolj časa, da bi lahko počel stvari, ki si jih res želi. Ampak kako misli, da mu ne bo nikoli uspelo.
Jaz sem v tistih letih, kot že omenjeno, imel ves čas tega sveta. Že v tistem bazenu sem tako ugotovili, da imam to, česar nima premožni Američan, ki pa ima po drugi strani vse to, kar si jaz želim. Ne da bi se zavedal, sem bil takrat bogat, ko pa sem se vrnil domov in se pričel obnašati kot ameriški gostitelj, sem stopil na pot reveža, kakršen sem danes.
V čem je trik? V Združenih državah sem takrat, nedolžen kot dojenček, naletel na razvito potrošništvo. Na trgovine, odprte tudi v nedeljo, dostavo na dom, 24-urno odzivnost … Na late night shoping, na vse te pogruntavščine. Brat, ki me je tedaj gostil, je preroško napovedal. "Vse to bo čez deset let pri nas!" Bila je napoved, kot da bi kdo napovedal prihod mesije, a bila je točna. Vse potrošniške zakone iz Združenih držav Clintonove dobe imamo danes pri nas. Vse to in še več!