Del narave ogroža naša življenja, hkrati pa nas povezuje

Krize praviloma vznikajo v pogojih zaostrovanja razlik, v razmerah, znotraj katerih se med posameznimi nosilnimi dejavniki določenega družbenega sistema ali individualnega stanja poruši njihovo konstitutivno ravnovesje. Etimološko pojem krize izhaja iz dveh starogrških besed: glagola krinein in samostalnika krisis. Krinein pomeni ločiti, razlikovati. Krisis pomeni mnenje, presojo, odločitev. Krisis je torej tako etimološko kot vsebinsko posledica krinein; presoja in odločitve so znotraj kriz odgovor na zaostrene razlike in ločitve.
Kaj ima s takšnim razumevanje krize opraviti aktualna kriza, v katero je praktično ves svet in skoraj sočasno pahnil virus SARS-CoV-2? Ne veliko. Že ob bežnem razmisleku lahko namreč ugotovimo, da niso nevzdržne družbene razlike tiste, ki bi nas tokrat neposredno prestavile v izredne razmere. Nasprotno, gre za krizo, ki jo povzroča narava; del narave ogroža naša življenja, hkrati pa nas povezuje in zmanjšuje nekatere razlike med nami. Virus je ljudi vsaj na začetku povezal bolj kot vsa politična, religijska in obče humanistična prizadevanja doslej. Ljudje se socialno, psihološko, predvsem pa v zavesti enotne človeške ranljivosti najodločneje povezujejo takrat, ko smrt grozi, da bo prestopila Rubikon občutka varnosti, ki življenje predvidljivo ločuje pred njo. Da to povezovanje trenutno ne poteka na globalni ravni političnih sistemov in držav, temveč predvsem na primarni individualni in lokalni, ne zmanjšuje resničnosti rečenega.

Kaj moramo storiti

Toda to je le prvi, najpreprostejši korak; najpreprostejši zato, ker ga na mesto nas, mislečih subjektov, opravi spontanost telesa. Telo tega ne počne za nas, to počne zase. Resnične težave nastopijo takrat, ko želimo in moramo njegovo delo nadaljevati sami in z iskanjem različnih racionalnih strategij in načrtov poskrbeti ne le za golo preživetje, temveč hkrati tudi za način, kako živeti ne le zdaj, temveč tudi po krizi. Zdaj stopata v ospredje presojanje in odločanje (krisis). V tem drugem in odločilnem koraku kriznosti se prvič srečamo z etiko v njeni klasični formi. Spontana neposrednost telesa nam ne sledi več, pusti nas same; telo kot primarni etični iniciator je svoje opravilo. Od zdaj naprej je spet možno vse; tudi nove delitve. Te so po pričakovanju najbolj verjetne tam, kjer je treba misliti in se odločati.

Tri izbire

Ob samoumevnem soglasju, da je treba življenje vedno in povsod varovati, se zastavlja precej bolj zapleteno vprašanje, kako to storiti. V dani krizi so se izoblikovale tri možnosti: tako, da se neposredno spopademo z virusom, se prekužimo, s posebnimi ukrepi pa zaščitimo le najbolj ogrožene in najranljivejše, bodisi tako, da se pred njim skoraj dobesedno vsi skrijemo, ustavimo večji del gospodarstva in se z nekaterimi izjemami podamo v karanteno in samoizolacijo, ali pa, kot to prakticira predvsem Južna Koreja, z doslednim testiranjem in ločevanjem okuženih od neokuženih in prekuženih v največji možni meri ohranimo utrip javnega življenja in gospodarstva. Velika večina držav se je odločila za samoizolacijo. Katera odločitev je najboljša v etičnem smislu?

Življenje in gospodarstvo

Tehtnih in dolgoročnost upoštevajočih etičnih problemov je v zvezi s koronavirusom še precej; vseh tukaj ne bom mogel niti našteti, kaj šele predstaviti. Na kratko se bom zadržal le pri dveh. Prvi in morda ključni je vezan na zaustavitev gospodarstva. Ena izmed posebnosti, morda celo epohalnost koronakrize, je tudi v tem, da vrednota življenja še nikoli v zgodovini človeštva ni bila na globalni ravni tako samoumevno postavljena pred interese kapitala. To upravičeno vzbuja različna upanja. Toda ko govorimo in se opiramo na vrednoto človekovega življenja in njegove zaščite, ne smemo misliti le trenutne situacije obolelih in umirajočih, temveč nič manj tudi tiste, verjetno še neprimerno težje, ki bo sledila odpravitvi karantene. Če samoizolacija ne bi imela dolgoročnih učinkov, potem bi zoper njo le stežka smiselno argumentirali. Toda vemo, da ni tako.

Etika svoboščin

Etika se začne, ko stopimo pred podobo drugega, ko se približujemo ali celo vstopamo v polje njegove svobode in drugačnosti. Toda človek je tudi samemu sebi svoj lastni drugi, saj je vselej v vrednotno-oblikujočem razmerju do samega sebe. Zato etiko lahko razumemo kot kompleksni družbeni altruizem z elementi subtilnega "egoizma". Ob tem se za konec ozrimo še na dodatno posebnost delovanja virusa, ki se kaže v tem, da nas je zvlekel v kar dva med seboj tesno povezana spopada hkrati. V izhodišču je sicer spopad med virusom in človekom, toda še pomembnejši je kot posledica prvega spopad človeka s samim seboj. S tem mislim na soočenje z njegovimi socialnimi instinkti, ki se jim mora nujno upreti, če želi zajeziti moč virusa, na soočenje s svoboščinami, navadami, prepričanji, s sistemi družbenega delovanja in celo z lastno kulturo. Ta boj bo najtežji od vseh. Človek je samemu sebi največji sovražnik. Danes to staro resnico spoznavamo v njeni najbolj brutalni neposrednosti. Virus nam vsem nastavlja zrcalo, podoba, ki jo zremo v njem, pa je vse prej kot pomirjujoča. Če želi iz tega boja iziti kot zmagovalec, če želi premagati virus, bo moral človek najprej premagati samega sebe.
V dobro življenja kot temeljne konstitutivne vrednote se bo začasno smiselno odreči tudi nekaterim konsekutivnim oziroma izpeljanim vrednotam; tudi zasebnosti in posameznim svoboščinam. V "normalnih" razmerah so pravice in svoboščine za našo kulturo ključne, v izrednih pa lahko hitro postanejo past. Neodgovorno delovanje peščice posameznikov lahko povzroči številne dodatne smrtne žrtve in zamakne veljavnost ukrepov za teden ali še več, kar sproži multiplikacijo problemov na številnih ravneh. V razmerah, ki ogrožajo tisočera življenja, bi bilo zato slepo zaupati v odgovornost posameznikov ne le naivno, temveč tudi nevarno. Ker so pravice in svoboščine v našem delu sveta specifični kulturno-politično oblikovani atribut človekovega življenja - četudi bistveni -, in ne njegova imanentna lastnost, ker izhajajo iz določenega vrednotenja življenja, in so torej glede nanj sekundarne, je lahko njihov začasni in nadzorovani suspenz v posameznih upravičljivih okoliščinah etično sprejemljiv in odgovoren ukrep. Zrelost in humanost posameznih kultur se meri tudi po tem, koliko so sposobne kritično in onstran ideoloških interesov pretresti smiselnost brezpogojnega vztrajanja pri njenih lastnih fundamentalnih vrednotah, če in ko se izkaže, da te lahko ogrozijo življenja ljudi in skupno prihodnost.