Delo dobrega slikarja že za petstotaka

A zakaj nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem ostaja nespremenjeno, kako strokovnjaki ocenjujejo vrednost umetnin in v čem se slovenski trg loči od tujega? Lahko morebiti tržno stanje dolgoročno spremenimo s posegom v šolski sistem? Prodaja umetnin preko zasebnih galerij v času Jugoslavije ni bila mogoča, zato je potekala le v okviru posameznih institucij in galerij. "V devetdesetih se je pojavilo večje število novih galerij, ki so pričele graditi slovenski trg umetnin," pojasnjuje začetke Tina Fortič Jakopič iz galerije in dražbene hiše Sloart. Da je bilo v preteklosti malenkost drugače, morda lažje, ocenjuje tudi Piera Ravnikar, voditeljica Ravnikar Gallery Space. Pove, da so v našem prostoru dokaj uspešno delovale zasebne galerije, a je to danes zgolj "goli boj za preživetje".
"Še vedno smo v nekakšnem vakuumu tranzicije med enim in drugim sistemom. Svoje so prinesli tudi recesija in večni izgovori, da denarja – še vedno – ni. Slovenski trg umetniških del ne more in ne sme sloneti zgolj na volji in uspešnosti posameznikov, problem je treba rešiti celostno," meni Ravnikarjeva. "Potem ko smo galerijo pred tridesetimi leti odprli, je umetnine kupovalo mnogo več ljudi ali pa so ti galerijo samo obiskovali. V Jugoslaviji je veliko družin imelo lepe zbirke slovenskih klasikov in impresionistov, danes ljudje kupujejo lep kič, stvari brez umetniške vrednosti in drage avtomobile," primerja Emil Šarkanj iz Galerije Hest aktualnost s preteklostjo.

Najraje imamo pokrajino in tihožitje

Kljub temu Šarkanj poudarja, da je za vrhunska dela povpraševanje še zmeraj veliko, prodajo se hitreje, a marsikaterega, bodisi umetnika bodisi kupca, zamika tujina. V čem se torej razlikuje naš trg od tujega? "Poznamo samo peščico resnih zbiralcev, nekateri od njih celo kupujejo več v tujini kot doma in tudi bolj tuje kot domače avtorje. Število zbiralcev in kupcev je premajhno, institucije imajo premalo denarja in tako se ne more razviti resen trg. Naš trg ni integriran v mednarodni trg, še na prste ene roke ne moremo prešteti galeristov, ki se pojavljajo na mednarodnih sejmih," razmišlja direktorica Moderne galerije (MG) Zdenka Badovinac.

Najdražje do sto tisočakov

Ob sivem trgu se večina del proda kar na klasičnem trgu, a po mnenju direktorice MG so tudi dražbe stimulativne, saj pokrijejo marsikatero vrzel. Žal dražb v Sloveniji ni veliko. Šarkanj pojasnjuje, da še živeči avtorji ceno določijo skupaj z galeristom sami. "Delo dobrega slikarja lahko kupite že za petsto evrov, ceno za slovenske klasike pa trg oblikuje samostojno. Tako lahko kupite Jakopičevo sliko že za šest tisoč evrov, izjemna dela pa lahko dosežejo tudi do sto tisoč evrov. Najdražje likovno delo pri nas, za katero je bilo treba odšteti sto tisočakov, je bila slika Ivana Groharja," pristavi. V Sloartu, kjer se ukvarjajo z ocenitvijo vrednosti umetniških del, dobršen del kupcev odšteje za umetnine od tisoč do pet tisoč evrov, sicer pa je bilo njihovo najdražje prodano delo slika Matije Jame, vredna slabih 50 tisočakov.

Vsako delo analizirajo natančno in individualno

V Sloveniji so najbolj iskana dela slovenskih impresionistov, morda tudi zaradi cene, ki je znatno nižja kot pred leti. Med klasiki je največ povpraševanja po Ivani Kobilci, Francetu Kralju, Maksimu Gaspariju, Antonu Gojmirju Kosu, Mariju Preglju in Zoranu Mušiču. Povečuje se zanimanje tudi za dela Metke Krašovec, Jožeta Tisnikarja, Franceta Slane, Duše Jesih, Saša Vrabiča, Arjana Pregla, Tine Dobrajc, Staša Kleindiensta, Mitje Ficka, Aleksija Kobala, Mita Gegiča, Mladena Stropnika in drugih. Pri določanju vrednosti posameznega umetniškega dela je treba upoštevati več kriterijev, pri čemer se Hergouthovi zdi najpomembnejše, da vsako umetniško delo analizirajo natančno in individualno. "Na prodajno ceno umetniškega dela vplivajo med drugim ime, renomiranost umetnika, dimenzije in tehnika dela, umestitev dela v celoten umetnikov opus, pretekla prodajna uspešnost … Celotni postopek se nekoliko razlikuje, če obravnavamo delo že umrlega avtorja," razloži in pripomni, da je včasih treba sodelovati z drugimi strokovnjaki, sodnimi cenilci in institucijami.

Uspešna lokalna zgodba postane tudi globalna

Nevidna roka trga nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem ne more uravnavati sama, to lahko stori le nova kulturna politika v kombinaciji z dodelanim modelom splošnega izobraževanja. "Kot skupnost smo še vedno sramežljivi, morda celo nesamozavestni, glede obiska galerij, tako javnih kot privatnih. Verjetno je razlog v tem, da je v preteklosti to bila vedno domena manjše in izbrane skupine meščanstva, elite," ugotavlja Ravnikarjeva, sicer optimistična, saj je "končno na pohodu nov val". Kulturni prostori se odpirajo, postajajo dostopnejši, izobraževanje in s tem spoznavanje sodobne produkcije je v ospredju. Meni, da sodobne platforme komuniciranja ponujajo brezmejne možnosti, tako da se lahko hitro zgodi, da uspešna lokalna zgodba postane hkrati tudi globalna. V MG poudarjajo, da "sodi razvoj vsakega trga med gospodarska in politična vprašanja in ne more biti prepuščen stihiji". Zato Šarkanj predlaga, da država za nakup umetnin ponovno uvede davčno olajšavo, kot je bila do leta 2006. "S tem bi pridobila tudi država, nekaj pa bi prav tako naredila za umetnike," zaključi.