Kot zunanji minister je bil Frank-Walter Steinmeier eden najbolj priljubljenih nemških politikov, kot predsednik države pa se je moral ponovno učiti politične obrti. Še pred dobrim letom dni so ga v reviji Der Spiegel, ki je res ni mogoče obtoževati ideološkega nasprotovanja, označevali za "preobremenjenega", danes je pomemben glas proti nacionalistom doma in v svetu.
Še lani je Spieglov Jan Fleischhauer "slavnostnemu govorcu" Steinmeierju očital ponavljanje floskul in navrgel, da se rad sliši govoriti, a tako, da pri nikomur ne povzroča zgražanja. Po novinarjevem prepričanju bi si Nemci želeli bolj spretnih zagovornikov demokracije. A so se tudi številni drugi stanovalci berlinske palače Bellevue na začetku lovili z iskanjem pravih poudarkov za vse državljane, še posebno, če so vse svoje politično življenje delovali na enem od ideoloških polov. Šef kabineta socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, leta 2009 sam neuspešni kanclerski kandidat in zunanji minister v dveh vladah krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel, je poleg tega že prej veljal za spravljivega politika. A se je predsednik Steinmeier zdaj našel v novi vlogi nemške moralne avtoritete, čeprav bolj levo od pastorskega in v vzhodnonemškem komunizmu oporečniškega predhodnika Joachima Gaucka.
Pri iskanju novega poslanstva mu je pomagal vzpon nacionalistične Alternative za Nemčijo doma in ameriškega predsednika Donalda Trumpa v tujini. Steinmeier zdaj zavzeto brani demokracijo, prej očitanega mlačnega odnosa ni več. Ob devetem novembru, z revolucijami, nacističnimi puči, pogromi in padcem berlinskega zidu enem najbolj usodnih datumov nemške zgodovine, je "zaničevalcem svobode" odrekel pravico do kitenja s črno-rdeče-zlato barvo nemške zastave. Jasno je bilo, da je bil govor namenjen novim nemškim nacionalistom in njihovemu voditelju Alexandru Gaulandu, ki je nacistično obdobje označil za ptičji drekec v tisočletni nemški zgodovini. "Naj živi nemška republika!" je Steinmeier spomnil na deveti november ob koncu prve svetovne vojne, ko je socialdemokrat Philipp Scheidemann naznanil konec stoletne monarhične in rojstvo demokratične Nemčije. "Končno mir, politična samoodločba in socialna pravičnost!"
V poldrugem letu v palači Bellevue je Steinmeier povzročil tudi nekaj kontroverz, še posebej po jesenskih delno nasilnih demonstracijah skrajnih desničarjev proti priseljencem v saškem Chemnitzu. Na svoji spletni strani je namreč objavil vabilo k protestnemu koncertu, na katerem je bila navedena tudi skrajno leva skupina Feine Sahne Fischfilet, ki v eni svojih pesmi slavi "naraščajoče sovraštvo". Sicer pa so predsednikovi pozivi vsaj v sredinski javnosti dobro sprejeti, kot visoki predstavnik osrednje evropske države pa je seveda priznan marsikje v tujini. Med obeleževanjem konca prve svetovne vojne je smel ob boku premierke Therese May in v navzočnosti kraljice Elizabete II. v Londonu položiti venec pred spomenik padlim vojakom.
Socialdemokrat ni enako priljubljen v Trumpovih ZDA in je celo svoj prvi predsedniški obisk na drugi strani Atlantskega oceana raje izvedel v demokratski Kaliforniji. V nasprotju s Trumpom tudi ne uporablja socialnih omrežij za bombastične politične ocene in napovedi, ampak enako kot na svoji uradni spletni strani naznanja aktualne dejavnosti. Da bi poudaril vsaj kulturne vezi med Evropo in Ameriko, "ki se jih moramo zdaj še posebej zavedati", se je minuli teden spomnil stoletnice rojstva znamenitega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina, ki je globoke sledi pustil tudi v Nemčiji.
Kaj je Frank-Walter Steinmeier še počel v minulem mesecu? V predsedniškem gradu je sprejel Seyran Ateş iz berlinske mošeje Ibn Rušd-Goethe, ki postavlja nove temelje islamske vere, prejemal je veleposlaniške akreditive, v počastitev prizadevanj pevca Boba Geldofa in namibijske prve dame Monice Geingos proti aidsu odprl svečanost Deutsche AIDS Stiftung v berlinski Deutsche Oper. V Chemnitzu je pozival k dialogu in v Centru Heinricha in Thomasa Manna v Lübecku k zmagi demokracije, "državne oblike pogumnih".
Odrekel jim je pravico do kitenja s črno-rdeče-zlato barvo zastave
