Desetletje 2010-2019 v svetu: Dve minuti do dvanajste

Stari rek pet pred dvanajsto že dolgo ne drži več. Svet naj bi bil namreč letos in lani še korak bliže popolnemu uničenju. Doomsday clock, kot uro do sodnega dne imenujejo v angleščini in ki prikazuje, kako blizu armagedonu je človeštvo, kaže le še dve minuti do dvanajste. Nazadnje so bili kazalci te virtualne ure tako blizu dvanajstice leta 1953, krive pa so bile ZDA in Sovjetska zveza, ki so preizkušale vodikove bombe. Uro do sodnega dne je sicer pred več kot sedmimi desetletji uvedla skupina strokovnjakov, ki je sodelovala pri projektu Manhattan Project, v okviru katerega so razvijali prvo atomsko bombo. Od takrat so jo prestavili 19-krat.
Pa se desetletje sploh ni začelo tako slabo, kot se izteka. Leta 2010 je ta ura kazala 11.54, nato so jo leta 2015 prestavili s petih minut na tri minute pred dvanajsto, najdlje pa so bili kazalci leta 1991, ko so po koncu hladne vojne in razpadu Sovjetske zveze kazali 11.43. Odločitev za premik je sicer v rokah skupine znanstvenikov, med katerimi je dober ducat Nobelovih nagrajencev.
In kaj so razlogi za ta pesimizem? V prvi vrsti neuspehi svetovnih voditeljev pri soočanju z grozečimi vojnami, tudi morebitno jedrsko, in pri boju proti podnebnim spremembam. Znanstveniki s prstom kažejo na ZDA, ki politično ne priznavajo uničujočega spreminjanja podnebja in človeškega vpliva na to, pa tudi na umik ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma ter odstop od pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega, sklenjenim z Rusijo. Tu so še grožnje informacijskega bojevanja in druge nevarnosti zaradi "motečih tehnologij", kot so sintetična biologija, umetna inteligenca in kibernetske vojne.

Pomlad je hitro zmrznila

Desetletje se je začelo tako, kot se končuje: v kaosu in krvi.
Ko se je v Tuniziji decembra 2010 zažgal ulični prodajalec, utrujen od revščine, nasilnih policistov in korupcije, si nihče ni znal predstavljati, kaj bo sledilo. Ljudje so šli na ulice, najprej nekaj deset, potem nekaj sto, nato na tisoče in stotisoče. Toda jasminova revolucija, kot smo dogajanje poimenovali novinarji, se je s severozahoda Afrike bliskovito razširila po celem severu črne celine in hitro pljusnila na Bližnji vzhod. V manj kot treh mesecih je revolucionarno vrenje zajelo Libijo, Egipt, Sirijo, Jemen in Bahrajn ter oplazilo še Maroko, Alžirijo, Libanon, Jordanijo, Kuvajt, Irak, Oman in Sudan. Morda nikoli ne bomo izvedeli, kako globoko so pri tem imele prste obveščevalne službe številnih držav, katerih geostrateški in gospodarski interesi se križajo v Severni Afriki in zlasti na Bližnjem vzhodu. Toda kakorkoli že, izbruhnila je arabska pomlad.

Begunci in teroristi

Vsaka vojna poleg opustošenja, mrtvih in ranjenih povzroči še eno tragedijo: begunsko. Samo zaradi vojne v Siriji je moralo zapustiti domove enajst milijonov ljudi oziroma polovica vsega prebivalstva. Kje so tu potem še Afganistan, kjer divja vojna od davnega leta 2001, pa Irak, Jemen, države podsaharske Afrike ... Ko k temu prištejemo še ekonomske migrante iz Pakistana, Daljnega in Bližnjega vzhoda pa tako imenovane podnebne migrante in druge, ki v svojih državah preprosto ne morejo (pre)živeti, je scenarij za katastrofo popoln.

Populizem na pohodu

Takšne razmere so bile kot idealne za razmah političnega fenomena drugega desetletja 21. stoletja: populizma. Saj ne, da ne bi populistični politiki uspevali že prej (spomnimo se samo leta 2008 umrlega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja), toda nikdar doslej razni orbani, salviniji, johnsoni in trumpi niso uspevali tako kot zdaj. Deloma so zrasli na protimigrantski, ksenofobni, izključujoči retoriki, deloma pa zaradi silovitega vzpona družbenih omrežij, ki so klasično dojemanje sveta postavila na glavo.

Znanost naprej, okolje nazaj

Imajo pa vsi zgoraj navedeni politiki - s častnimi evropskimi izjemami - nekaj skupnega. Vztrajno zanikajo podnebne spremembe ali pa se požvižgajo nanje. Pariški podnebni sporazum, s katerim so se države obvezale, da bodo skušale globalno segrevanje do konca 21. stoletja omejiti na manj kot dve stopinji Celzija (pa še tolikšen dvig temperatur bi bil katastrofa), so na primer na Kitajskem in v Indiji, v dveh izmed največjih onesnaževalk planeta, sicer požegnali, a s široko zaprtimi očmi tudi spregledali. V Združenih državah Amerike so šli še korak dlje v napačno smer: predsednik Trump je v svoji znani maniri od sporazuma, ki bi pač pomenil višje stroške za industrijo, postopni konec uporabe fosilnih goriv in seveda manjše dobičke velekapitalistov, preprosto odstopil. Podnebne spremembe so zanj in mnoge druge svetovne odločevalce ne glede na silovite orkane, poplave, požare v naravi in ostalo, kar je vidno vsakemu laiku, lažna novica. Fake news. No ja, pa saj gre kar velik del sveta v svojih pogledih nazaj namesto naprej. Če nič drugega, je vse več onih, ki so ne glede na vse prepričani, da je Zemlja ploščata.

Prišli in odšli

A vendar - brez ljudi bi bilo vse skupaj brezpredmetno. Prihajamo, se razvijamo in odhajamo. In tudi nekatera dejstva, ki so se zdela zabetonirano večna, se spreminjajo. Tako se je na primer spomladi 2013 upokojil papež Benedikt XVI., ki je osem let prej nasledil priljubljenega Janeza Pavla II. Da v Vatikanu volijo novega papeža, ne da bi prejšnji odpotoval v onostranstvo, se je menda v zgodovini zgodilo le enkrat. Zdaj se je. Novi poglavar Rimskokatoliške cerkve je prišel iz Argentine, Frančišek se je poimenoval, in v Cerkev prinesel nov veter. Četudi ostaja Cerkev enako dogmatična in (ateistično rečeno) skoraj enako neživljenjska kot v prejšnjih stoletjih.