Dirka po Franciji: Potujoči cirkus, ki te zasvoji

Mogoče je težko razumeti, da nas obisk kolesarske dirke po Franciji spominja na fašenk v Markovcih. Ni to samo mestni korzo bledoličnih mask v Benetkah ali impresivni tek kurentov po ptujskih mestnih ulicah, to je bolj avtentični fašenk na vasi. Seveda ko se pomešamo med navijače, domače, francoske, ki kljub temu, da gre za spektakel svetovnih razsežnosti, še nosi močan pečat gostiteljev. Počnejo razne vragolije, da bi vzbudili pozornost fotoaparatov, televizijskih kamer na motorjih in v helikopterjih. Hodijo po vrvi na vrtoglavih višinah, s traktorji in drugimi delovnimi stroji ustvarjajo silhuete na neskončnih poljih, uprizarjajo razne koreografije, izvajajo akrobacije na kolesih, se šemijo v človeške, živalske in druge maske. Pa ne le zaradi šova, ampak se ob tem tudi strašansko zabavajo.

In kaj je tu vaškega razen tega, da se največ dogaja na vasi? Predvsem to, da vso pristnost delijo z obiskovalci. Pozabimo na stereotipe o arogantnih Parižanih in Francozih, ki se še delajo Francoze. Ker ko pride okoli Tour, in ta ne pride vsako leto, ampak le na vsake toliko, se gledalci prelevijo v najbolj goreče navijače, že ko se mimo pelje rekreativni kolesar. Ponudijo ti panoramski ogled dirke iz košare delovnega stroja, te vmes skoraj skipajo, a hitro pomirijo s tistim simpatičnim "attencion", ki te spomni na humoristično serijo Alo, alo, ob kateri smo umirali, vodo v bidonu pa ti nekdo ta čas zamenja za vino. Lahko pa te cuknejo z ulice za ogled dirke po televiziji in ti v dnevni sobi ponudijo še kaj za jest in spit. Kar tako, mimogrede.

"Karavana se seli iz dneva v dan in tri tedne je to kot potujoči cirkus. Veliko se je že spremenilo, ampak včasih je bil to za manjše kraje dogodek leta. Prišle so velike zvezde z velikimi televizijskimi ekipami, in to v tvoj kraj. To je definitivno pomemben element. Zabave so imeli že teden dni prej," se spominja novinar Francois Thomazeau, za katerega je letos že 31. Tour. In se ga še ni naveličal: "Res, da je to moja služba in sem z leti postal neke vrste ekspert, ampak te kar zasvoji. Boste videli, če se se boste zaradi Tadeja ali Primoža vrnili. Večina se po prvem, drugem obisku želi."

Tour je Francijo naredil slavno

Ne zasvoji le novinarjev, tudi vse druge, vpete v spektakel. Ena najbolj znamenitih točk, ki ga karavana letos sicer ni obiskala, je sloviti vzpon na Alpe d'Huez. Tam so si navijači omislili ovinke, ki pripadajo različnim državam - Nizozemski, Italiji … tudi slovenski je zakoličen. "Ljudje pridejo že teden dni prej, da si zagotovijo najboljše mesto. In potem kampirajo ob cesti, si vrtijo glasbo, plešejo, pečejo ... Dirka je velikokrat izgovor za zabavo," pravi Thomazeau. In doda, da ima podoben status kot smučarski konec tedna v Kitzbüchelu za Avstrijce - če hočeš kaj veljati, moraš biti zraven. Francoska pentlja je več kot kolesarski dogodek, ob teniškem Roland Garrosu je v svetu njihova najbolj odmevna športna prireditev, sogovornik jo poimenuje kar kolesarske olimpijske igre. Traja prav enako dolgo, rumena majica pa ima še večjo veljavo kot zlata medalja, vam pove vsak kolesar. Dirka s 107-letno zgodovino daje močan pečat francoski identiteti. Zaradi stalne selitve je postala nacionalni projekt in produkt. Prebivalci so skozi njo najprej spoznavali lastno državo. "Visokih gora v Alpah, kot sta prelaza Madeleine in Galibier, in denimo Tourmaleta v Pirenejih ljudje prej sploh niso poznali, Tour jih je naredil slavne."

Pa kolesarstvo v Franciji sploh ni tako zelo priljubljen šport, nogomet je daleč pred vsemi številka ena. "Ljudje ne bodo spremljali dirk Pariz-Nica, celo Pariz- Roubaix ne. Preizkušnja po celi državi pa je nekaj drugega, močno jo ima v spominu vsak od nas. Kako je šla mimo, ko smo bili majhni, kako so te starši postavili ob cesto. Saj v juliju itak nimaš početi kaj drugega, zjutraj greš na plažo, potem imaš siesto in nato s starši gledaš dirko. Tudi če Tour sovražiš, postane del tvojega življenja," razlaga sogovornik. Menda ni človeka, ki ne bi vedel zanjo. "Četudi se pogovarjaš o šampionih iz preteklosti, Jacques Anquetil, Bernard Hinault, Raymond Poulidor, ki je lani umrl. Vprašajte kogarkoli, kdo je bil Poulidor, tudi mlade, vsi bodo vedeli, da kolesar."

Zmaga nad koronavirusom

Ko je pentlja dobila večji mednarodni pridih, in to je bilo že zelo zgodaj, saj je že sedmo davnega leta 1909 dobil Luksemburžan Francois Faber, pa so morje, gore in druge lepote države začeli spoznavati tudi tujci. Z razmahom televizijskih prenosov, prvi neposredni je bil leta 1948 ob prihodu na velodrom v Parku princev, se je prepoznavnost še povečala. Danes gre TV-signal na vse konce planeta, v živo pa si spektakel ogleda 15 milijonov ljudi, od tega pet zunaj francoskih meja. Letos seveda manj, prireditelji ocenjujejo, da za kakšnih 40 odstotkov, toliko nižji je tudi delež akreditiranih novinarjev. Kar sploh niso skromne številke, saj je bilo dolgo v zraku, ali dirka sploh bo. Thomazeau ocenjuje, da je velik del upada obiska zaradi septembrskega termina - ni več počitnic, otroci so se vrnili v šole, odrasli v službe. So pa zato številke gledanosti prek malih ekranov zavidljivo visoke, kar zadovoljuje sponzorje, ki omogočajo stabilno financiranje tudi v prihodnje.

A koronavirus je vseeno močno zarezal v srce dirke. Obvezne maske na vsakem koraku in povsod, razkužila, opozorila o socialni distanci, okrnjeno je dogajanje v startnem in ciljnem prostoru, na nekaterih vzponih, kjer se zbere največ ljudi, omejeno je število gledalcev. Tekmovalne ekipe živijo svoje življenje v mehurčku. V hotelih zasedajo več prostora, da omejijo stike, prireditelji zapirajo cele ulice, da se jim gledalci ne približajo niti pred starti in po njih, praktično vsa komunikacija z zunanjim svetom je na daljavo, prek spletnih aplikacij in videokonferenc. In zato jo je, čeprav je epidemiološko stanje v državi slabo, potujoča karavana odnesla praktično brez prask. Francozi se upravičeno ponosno trkajo po prsih, da so izvedli največji športni spektakel na svetu po koronavirusnem "lock-downu".

"Odločitev za organizacijo je bila velika ruleta. Marsikaj bi se lahko zgodilo, lahko bi šlo vse narobe. Mislim, da je super, da ljudje vidijo, da se svet lahko vrti naprej, da so stvari, ki preusmerijo pogled od težav, krize, službe," pravi Francois Thomazeau. Po njegovem mnenju je te misli želel prenesti tudi predsednik Francije Emmanuel Macron ob obisku kraljevske etape, ko se je peljal v avtomobilu z direktorjem dirke Cristianom Prudhommom. "Zagotovo nosi dirka sporočilo zmage nad koronavirusom, v smislu, poglejte, kaj nam je uspelo, tako bi morali živeti naprej, ne izgubite upanja. Vemo, da položaj ni dober, da je virus še tu, ampak zmoremo prirediti veliko stvar, kot je Tour de France, če upoštevamo pravila."

Če kolesarji ostanejo v mehurčku, bo izguba velika

Zanimivo je, da je življenje v mehurčku nekaterim kolesarjem celo ustrezalo, manj je bilo izpostavljenosti javnosti in medijem, manj stresa, bolj so se lahko posvetili tekmovanju. In kako bi bilo drugače, kako je Tour živel prej? "H kolesarjem si šel na obisk, na klepet, vsak večer bi lahko bil pri Pogačarju in Rogliču ter z njima spil kakšno pivo. No, morda ne piva, predvidevam, da ne pijejo preveč med dirko. Lahko bi poklepetali, to se je prej zlahka počelo tudi s prvim in drugim kolesarjem dirke," je dejal Thomazeau, za katerega je socialna bližina magnet in močan atribut kolesarstva.

Po eni strani so Tour in druge dirke, pa tudi kolesarstvo na splošno, vse bolj priljubljene, ker so navadni ljudje lahko del spektakla, ker lahko prevozijo enako progo kot profesionalci in se z njimi na razne načine - denimo prek Strave in drugih aplikacij - tudi primerjajo, po drugi je dostopnost atribut tako imenovanih malih športov. Ne kot tenis, nogomet ali formula ena, kjer je komunikacija z zunanjim svetom omejena na tiskovne konference in evente za oboževalce. "Upam, da je izolacija kolesarjev le trenutna realnost, ker v osnovi so se ljudje fotografirali z njimi, delili so jim avtograme, kar je kolesarstvu dalo oznako kot družinski šport. Če to izgine, bo izguba velika," je prepričan sogovornik. Letošnji Tour mu bo ostal v spominu kot eden najbolj zanimivih v zadnjih letih. "Bilo je veliko različnih etap, ciljev na vrhovih gora, vzpone smo imeli že drugi dan, kar se na Touru še ni zgodilo. Zelo sem impresioniran nad moštvom Jumbo Visma, ki se je močno izboljšalo celo do te mere, da je preseglo Sky oziroma Ineos, ki je dominiral kar celo dekado." Za Slovenijo bo 107. dirka po Franciji zapisana z zlatimi črkami, za globalno prepoznavnost in imidž kolesarstva pa je nova država na svetovnem zemljevidu tudi pozitivna zadeva, meni sogovornik. "Šport se s tem internacionalizira, dosega novo regijo. Lani je Kolumbijo, ki je postala 14. država z zmago na Touru, leta 2011 Avstralijo. Morda bo to vplivalo na razvoj kolesarstva v Avstriji ali v državah bivše Jugoslavije, morda si bodo Hrvati rekli: 'Če imajo Slovenci najboljša dva, smo mi lahko še boljši.' Verjamem, da je to dobro."

Če je lahko Jamajka, je tudi Slovenija

Kdo drug ni tega mnenja, spomnimo se le odbojke, kako se mednarodna federacija trudi držati našo reprezentanco od svetovne špice. Saj tudi v kolesarstvu so skeptiki, nekdo bi si želel Rusijo, Kitajsko, velike nacije še manjkajo v elitni družbi. "Eden od prijateljev je tvitnil, da nam to še lahko povzroča težave, dva na vrhu iz dvomilijonske države, in je namignil, da bi lahko šlo za doping. Odgovoril sem mu, da jih ima Jamajka tri milijone in največ sprinterjev v top 50 na svetu pa se to nikomur ne zdi čudno. Vem, da je Slovenija športu prijazna država, da ste odlični v vseh zimskih športih. Vse države bivše Jugoslavije imajo rade košarko, dostojne nogometne reprezentance. Osebno nisem presenečen," je dejal športni strokovnjak, ki je obiskal svetovni pokal v alpskem smučanju v Mariboru in Kranjski Gori, v Franciji pa ustvarja podkast za Britance, pri katerih je kolesarstvo z milijonskimi vlaganji v zadnjem desetletju in pol doživelo ogromen razmah.

Rumena majica je zanj ne le priložnost za slovenske tekmovalce, da pridobijo pri imidžu in se v večjem številu znajdejo v vrhunskih klubih, tudi za slovenski turizem, našo deželo smatra za idealno za kolesarski turizem. Saj se je že premaknilo na boljše, ko je del finančnega bremena za prenos dirke po Sloveniji prevzela turistična organizacija. Thomazeau opaža, da več gledalcev pred male zaslone pritegnejo znamenitosti kot kolesarska karavana.

Pa ne, ker so Francozi nad svojimi tekmovalci že kar malo obupali, slasti uspeha na Touru niso okusili že 35 let, vse od pete zmage Bernarda Hinaulta, s čimer se je postavil ob bok legendam, kot so rojak Jacques Anquetil, Belgijec Eddy Merckx in Španec Miguel Indurain. Zakaj je tako, Francoze zaposluje že leta. "Mislim, da od takrat še nismo imeli kolesarja na nivoju Hinaulta ali Laurenta Fignona. Saj bo prišel, morda se še ni rodil," je potrpežljiv sogovornik, ki lahko ure govori o tej temi, saj dobro pozna situacijo. Pa o vsem drugem v povezavi s kolesarstvom in Tourom prav tako.