/ PETEK, 24. SEPTEMBER
Zbudila sem v Mariboru. Prava blaženost, saj sem pot prespala zaradi mednarodne konference Museums and Social Responsibility. What's Next? … Jupi! Končno. Predstavljala sem regionalno alianso (zavezništvo) ICOM SEE (ICOM jugovzhodne Evrope), kjer opravljam naloge predsednice v imenu ICOM Slovenija. Enajst držav našega jugovzhodnega območja, kjer se trudimo, da z mreženjem izboljšamo položaj muzejev in muzealcev.
Po prvem dnevu konference in lepem poznopopoldanskem sprehodu, ob katerem sem naletela na Operno noč, ter odlični večerji z Aleksandro (Berberih Slana) in Darkom (Babićem, Zagreb) sem spala odlično in se spočila za petek. Malo čez 9. uro smo spili kavo in ponovno "zasedli" studio BKTV. Po nekaj tehničnih težavah - digitalni svet ima tudi svojo voljo - smo začeli. Darko je navdušil, potem pa sem navigirala sklop The Digital in Museums. What's Next?, v katerem je skupaj z drugimi navdušila tudi dr. Kaja Antlej, Slovenka v Avstraliji. Odlična konferenca s poslušanjem in razmišljanjem na 150 odstotkih, ker je vse potekalo v angleščini in smo skupaj ugotavljali, da smo malo "zarjaveli".
Privoščili smo si še kavo in se odpravili vsak v svojo smer. Jaz v Brežice. Obisk doma je bil kratek, ker sem ob 19. uri že imela vaje - Mešani pevski zbor Viva Brežice je del mojega življenja že več kot 28 let. Večkrat smo bili nagrajeni, med drugim tudi na Naši pesmi v Mariboru. Tudi zato je Maribor poseben.
/ SOBOTA, 25. SEPTEMBER
Jutranja kava v soboto pomeni tudi družbo štirih v naši sobotni kavarni. Vmes sem odpirala vrata grajskega dvorišča, le nekaj korakov stran, saj se je pričela postavitev premične samostoječe strehe (tende) šotora na grajskem dvorišču, ki je osrednje prizorišče od pomladi do pozne jeseni.
Dan je opredeljevala trgatev pri očetu in sestri na Kranjskem. Ni bilo krompirjeve solate in štrudlja (afera, seveda), je pa bil mamin "ajngemoht" - obara, najboljša. Pa tudi restan, testan, denstan (pražen) krompir, kuhano prekajeno meso, pečenka, zeljnata solata s fižolom, čokoladno pecivo (browniji) in pehtranova potica. Tako smo tudi mi počastili Slovenijo kot evropsko gastronomsko regijo. Malo počitka, pa sem se odpravila v grad oziroma Posavski muzej Brežice, ki je skorajda moj prvi dom. Dva dni na lepšem vedno pomeni, da me čaka delo. Tokrat ne samo za muzej, ki z zaupano javno službo sega od Radeč skozi Sevnico, Krško, Kostanjevico na Krki in Brežic do meje z Republiko Hrvaško, ampak predvsem za Slovensko etnološko društvo. Predsedništvo pomeni tudi veliko dela, a ga odtehtajo odlični etnološki prijatelji in sodelavci. Delam ob zvokih tonske vaje za večerni koncert na dvorišču. Ljudje prihajajo, sprašujejo, kdaj bo končno "nova streha", jaz pa sem se izmaknila in šla na vaje, saj imamo 2. oktobra na grajskem dvorišču letni koncert.
/ NEDELJA, 26. SEPTEMBER
Ob šestih je že zvonila ura, saj smo pospravljali "stari šotor". Končali smo hitro, za malico so bili pohanček, kruh in paradižnik. Petnajst prostovoljcev je opravilo težko delo, letos že drugič. Vmes sem skrbela za pijačo, pospravila pisarno, pregledala e-pošto in dopolnjevala poročila. Skoraj natanko ob dvanajstih se je pričela še ena trgatev - pri prijateljih, ki nimajo veliko trt. Hitro smo končali, tako da sem še pravi čas prišla nazaj v muzej, kjer smo se družili Ajdi, člani študijskega krožka skupnega projekta. Po ogledu t. i. ajdovskih predmetov na različnih razstavah sem se vrnila na trgatev oziroma na likof, kjer so že vsi pojedli kosilo. Ostalo je več in preveč zame. Štrudelj je bil odličen.
Obisk hčere z vnukinjo je omogočil poznopopoldanski sprehod. Jutri gre prvič v vrtec. Dolgo v večer sem pisala poročila in se vsaj malo pripravila na ponedeljek.
/ PONEDELJEK, 27. SEPTEMBER
Prvi dan kratkega dopusta samo z možem v čast 25 let poroke, večkrat prestavljenega zaradi raznovrstnih razlogov, je bil končno tu. Vseeno sem zjutraj uredila še nekaj zadev v službi, med drugim tudi "v neživo" zagovor diplomske naloge študentke Fakultete za turizem UM, kjer poskušam svoje znanje preoblikovati v en semester predavanj z naslovom Kulturna dediščina v turizmu. To je odlična dopolnitev mojemu delu, izziv, pa tudi, vsaj tako verjamem, rezultat številnih projektov in različnih služb, ki sem jih opravljala. Vmes sem dokončala poročila, jih dala v kuverte in oddala, da sva z možem ob desetih šla na pot. Prvič v Portorož, skladno z "gibanjem", da je lepo tudi doma. Pa še teti v Izoli sva odnesla grozdje iz očetovega vinograda. Obiskala sva vasi v zaledju, s ciljem rekonstruirati etnološko ekskurzijo, ki smo jo imeli med študijem - Nova vas, Sveti Peter, Koštabona, Krkavče in Padna, kjer sva odlično večerjala.
/ TOREK, 28. SEPTEMBER
Dan dopusta je potekal po moževem scenariju - z mojimi dopolnitvami, seveda. A najprej sem sledila možu, ki je strasten kolesar že od prej, torej pred Rogličevim časom. Zame je izbral električno kolo, za kar sem bila hvaležna, čeprav sva ubrala lepo urejeno kolesarsko pot ob morju. Upirala sem se odgovorom na klice, pa vseeno je bilo zelo pomembno izvedeti, kako je drugi dan v vrtcu, že brez mame, preživela naša Iza. Lep sončen dan naju je popeljal do Pirana, na poti mimo skladišč soli, katerih del je tudi razstavišče. Piranski Ex tempore ne mine brez udeležencev iz Posavja. Tudi tokrat sem ponosno prepoznala naše tri izbrane za razstavo. Morje je bilo še ravno pravšnje za kopanje, po vino sva šla v Korte, na večerjo v Sečo, na sprehod ob obali. V načrtu sem imela še vsaj branje, če ne pisanja. Vse je počakalo.
/ SREDA, 29. SEPTEMBER
Dan dopusta sem začela službeno - na zoomu in sedaj že rednem sestanku direktorjev, ki ga organizira Skupnost muzejev Slovenije. Ker sem se le nekaj minut prej zbudila, so zbrani opazili moj jutranji nizki alt. Nekaj novic, izmenjava izkušenj - dober način, da si pomagamo. Zaradi tehnologije je to tudi veliko lažje, hitreje, z zelo malo napora.
Vračala sva se skozi Strunjan (kava) in Ljubljano, kjer sva pokukala v stanovanje naših študentov, kupila novo ogledalo za kopalnico in nekaj hrane ter se vrnila domov. In - kot je običajno za popoldneve - šla vsak po svoje. Jaz seveda v muzej, na grajsko dvorišče, kjer že stoji konstrukcija novega "šotora". Kar oddahnila sem si, ko sem videla, da je lepše, kot sem si predstavljala. Kmalu je prišla Simona, naša dirigentka, s katero sva razpravljali, kako postaviti oder in kdaj. Izvajalci pravijo, da že jutri.
Skuhala sem bučno juho.
/ ČETRTEK, 30. SEPTEMBER
Muzejsko društvo za politična okraja Brežice in Krško je bilo ustanovljeno na ta dan leta 1939. Snovalci regijskega muzeja, katerega dediči smo, so združili oba bregova reke Save, dve središči in dali enega izmed temeljev še vedno neformalni regiji Posavje. Nastanek današnjega muzeja, ki že od začetka (1949) nosi ime Posavski muzej Brežice, je povezan tudi s sklednikom in z ustanoviteljem Otom Aumanom ter časi vojne. Sklednik, naša nova muzejska zvezda, s katero je Auman zbiral prve muzejske predmete, je še tu, njegova usoda po letu 1945 pa je še vedno neznanka. Grad, ki je dom muzeja, vabi z najlepšo baročno dvorano, predvsem pa z resničnimi zgodbami bogate posavske dediščine, ki se prepleta z vsemi dediščinami tega sveta.
Dopoldne sem opazovala razpenjanje membrane novega premičnega nadkritja in spremljala novice o večernem neurju po Sloveniji. Tudi muzeji so prizadeti, kar me je spomnilo na december 2020 in potres v bližnji Petrinji, ki je poškodoval tudi del našega gradu. Ne usodno, a vseeno so poškodbe vidne, predvsem v kapeli svetega Križa. Narava nam vedno znova pokaže svojo moč. Popoldne sem preživela na konferenci, ki je del prizadevanja našega EU-poslanca, da je vsaj en dogodek "predsedovanja" tudi v Posavju.
Skozi ves dan pa sem razmišljala predvsem o večeru in odprtju razstave slik Jožeta Cesarja z interpretacijo sina Sergija. Zgodba slik je tudi zgodba številnih, ki so trpeli pod fašizmom, in družin, ki jih nosijo v sedanjost ter nam jih predajajo. Vsaka od njih mi da novo energijo za delo in sledenje eni izmed naših izjav, ki pravi "muzej je prostor, kjer se učimo iz preteklosti, da smo bolj spretni in pogumni za prihodnost". Odprtje je bilo obogateno s chefovsko hrano in odličnimi vini.
Za konec te zanimive naloge pa še vprašanje za bralce: Kje so Brežice? Številni pravijo, da na Dolenjskem, a upam, da večina Štajercev ve, da smo na Štajerskem in "branimo mejo". No, jaz sem sicer še vedno tudi Kranjica iz najlepše vasi Podbočje.