/ PETEK, 16. avgust
Nekje sredi noči se spet prebudim. Običajno se zbujam okrog tretje ure, nocoj ob 3.33. Nekakšno znamenje? Ker sem torej budna, lahko vsaj koristno porabim ta čas. Lahko se na primer sekiram, ali sem res vse postorila v službi, preden sem odšla še na zadnji kratki dopust. Ali sem vse pravilno vnesla v Portal? Ali sem naštudirala vse okrožnice? Ali sem dobro preverila Letni delovni načrt? Ali se kaj prekriva s spremembo šolskega koledarja, ki letos prinaša premik pisanja NPZ iz maja v marec? Pomislim na kolegice iz Predmetne komisije in novo razporeditev dela, ki ga obeta nova časovnica. Ne zavidam jim. Ko zaključim rundo premlevanja vsega naštetega, me napade nova runda sekiranja, namreč: ali naj na izlet s čolnom vzamemo obe psički ali ne? Obe sta zelo navezani name in izlet s čolnom pomeni dvojno skrb: vsakič, ko se med plavanjem oddaljim, zavijata in tulita v čolnu, kot bi ju zajeli morski razbojniki, in seveda se vsi prisotni radovedno obračajo, kdo sredi poletne miline iz kože daje ljubki pasji dušici. Ko zaključim še s tem (samo)seciranjem in z ostalimi nočnimi miselnimi akrobacijami, se vključi – komar!
Rahlo neprespana jaz in običajno naspana ostala družina minus dva psa preživimo prelep poletni dan. Morska gladina se nežno dotika dekliško skodranih belih oblačkov in se preliva skozi sence dreves, kot bi si s slednjimi pripovedovali večne skrivnosti. V takih trenutkih se vedno znova sprašujem: kako so lahko ob vsej lepoti in prostranosti sveta v ljudeh zloba, sovraštvo in tema? Tolažim se s prepričanjem, da je v ljudeh tudi veliko dobrega, svetlega in plemenitega. In slednje mora kar naprej zmagovati, da nas ne pogoltne tema. Ne sme nas.
/ SOBOTA, 17. avgust
Dan začnem s sprehodom pred 7.00. Jutra imam rada, sploh ob morju, ko je razmerje na plaži med številom psov in ljudi približno uravnoteženo. Plus: nobene gneče ni. Samo neskončna mirna modrina, ob jutrih najrazkošnejši zasebni bazen.
Danes naša babi in dedi praznujeta zlato poroko. Ker smo raztreseni vsak na svojem dopustu, jima čestitamo na daljavo in zaželimo še mnogo skupnih let. Malo parov ostane skupaj 50 let, saj se povprečno loči že vsak tretji par, pa tudi starost ženina (32,9 leta) in neveste (30,9 leta) ob poroki ne pričata ravno v prid zlatim porokam (podatki iz leta 2022). Kaj je tisto v nas, kar nas mnogo hitreje pripelje do razhoda, kot je naše (stare) starše? Kje smo se izgubili? Še zmoremo preprosto sprejeti nepopolnosti in predihati partnerske viharje? Trajanje odnosa seveda nikakor ni zagotovilo sreče. Iz vsake oblike nezdravega odnosa človek celo mora izstopiti, a včasih se zdi, da prehitro vržemo puško v koruzo. Nasedemo iluziji, da je trava na drugi strani ograje bolj zelena, pozabimo pa, da stran plota nima prav nič z zalivalnim sistemom, ki to travo zelenì. Razmisleki o ljubezni sovpadajo s prebrano knjigo: Kavč, 99 zgodb ljubezni s terapevtskega kavča. Poleg srečanja s samim seboj je knjiga priložnost vpogleda v Ljubezen, ki je ne glede na čas ali položaj ali imetje ali kulturne razlike in izzive, ki jih prinaša, vendarle srčika vsega, kar poganja svet.
/ NEDELJA, 18. avgust
DBD – dan brez dela. Dan, ko počivajo vse "more". Če bi bila običajna nedelja ob koncu delovnega tedna, bi morala postoriti 100 stvari po hiši, morala bi se pripraviti na prihodnji teden, morala bi načrtovati družinske obveznosti in morala bi položiti vsaj dve rundi rokoborbe z neskončnimi kupi perila. Ne vem, ali je samo pri nas tako, a dejstvo je, da je le v nedeljo zvečer časovno okno približno 3,02 minute, ko je vse perilo v hiši pospravljeno. Vse! Potem čudežno vzniknejo novi kupi in me izzivajo v nove kroge rokoborbe – če ne prej, ob koncu tedna. No, danes vse "more" spijo – nič ne "moram", samo sem. Kot Nizozemci, ki s konceptom "niksen" negujejo načrtno brezdelje. Čas, ko zavestno ne počneš ničesar, ampak se umiriš, predihaš in vadiš čuječnost. Se srečaš s sabo, kar je za mnoge neobvladljiv izziv. Lažje je biti vedno v pogonu, zaposlen s čimerkoli že, poln besed in imponiranja, samo da človek ni sam v tišini s svojimi mislimi. Sam s seboj si tudi med potapljanjem. Nisem velika ljubiteljica (vedno znova premagujem strah), čeprav vsakič po potopitvi pod gladino ugotavljam, da je nekaj magičnega v tem kalejdoskopu pisanih rib vseh velikosti, prelivajočih se odtenkov zeleno-modrega lesketanja in belega peska. Dan zaključim s sončnim zahodom in med vračanjem na obalo razmišljam o končnosti našega življenja: kaj drugega smo kot begoten pomežik minljivosti pod vekami večnosti? Znamo biti ponižni ob tem zavedanju?
/ PONEDELJEK, 19. avgust
In "more" oživijo. Zjutraj službeni klic, potem službena e-pošta in že se teleportiram v pisarno. Odkar sem ravnateljica, še mnogo bolj živim s šolo. Ne samo zato, ker je ravnatelj odgovoren za čisto vse v šoli (od varovalk do kotličkov v straniščih in vseh kadrovsko-finančno-organizacijsko-materialno pogojenih vprašanj), ampak ker tako preprosto čutim. Mogoče je to posledica moje osnovne izobrazbe, a očitno sem čisto cankarjansko zavezana zakonom srca, ki je "pravičen sodnik in ne pozna malenkosti". Šolo nosim s seboj kot svoj drugi dom in z veseljem odhajam tja na delo. Žalosti me vandalizem, ki se v šoli pojavlja. V juliju razbito steklo v garderobi in popolnoma uničene klopce, ki smo jih z donacijami staršev postavili pod drevesa na šolskem igrišču. Ne razumem nesmiselnega uničevanja. Prav tako težko razumem odklonilni odnos nekaterih staršev do šole in šolskih pravil in tudi prepričanje, da se prav njihovemu otroku v šoli godi krivica, po drugi strani pa smo vsi v šoli vsemogočni in lahko preprečimo vsak konflikt, stres, poraz, neprijetno izkušnjo otrok in obenem še poskrbimo, da se ne izzivajo, jezijo, žalijo in nadlegujejo zunaj šole oziroma pouka. Veselim se novih pridobitev in opreme (na tem mestu zahvala MOM) ter materialnih novosti. Veselim se načrtovanih dejavnosti na učnem in vzgojnem področju ter nadaljevanja dela v razvojnih nalogah. Malo manj se veselim RaP-a in hkrati verjamem, da ga bomo ustrezno vpeljali in izpeljali, saj ga mnoge šole že uspešno izvajajo. Sicer je morski ponedeljek deževen. Že od noči dežuje. Odločimo se za obisk mesta – usodna napaka! Zaradi prometnega infarkta porabimo 7 ur za razdaljo 32 km. Hvala za trening potrpežljivosti. Vsi ga opravimo.
/ TOREK, 20. avgust
Obvezni jutranji sprehod, tokrat v dvoje. V mislih analogije. Možne so povsod, z vsemi vidiki življenja in tipi ljudi vred, tudi na plaži in na morju. Nastopači, pozerji, pomembneži, povprečneži, v ozadju pa "nevidni" ljudje, ki tiho pobirajo povratne plastenke in jih prodajo za nakup hrane. Po sprehodu reševanje službenih obveznosti (tudi na dopustu, ja) in preostanek dneva ob morju. Med obiskom "našega" zaliva od daleč opazimo kolosalno plovilo. Vojaška ladja? Lahko bi bila. Ugibajoč se med vožnjo naproti približujemo. Pogled se izbistri in ugotovimo, da gre za jahto. Super-duper, neverjetno megajahto. Dolga je 144 metrov in vredna 500 (!) milijonov evrov! Tako nas prijazno pouči Google, ko s pomočjo prepoznave slike dobimo navedene podatke. Impresivno? Z vidika, kaj vse je možno narediti in kupiti za denar, definitivno. Z vidika etičnosti in pravičnosti? Ne upam soditi, a zelo težko si predstavljam, da je tolikšno bogastvo pošteno, da ni omadeževano z izkoriščanjem ali s čim hujšim. Kašno predstavo o življenju sploh lahko ima človek, ki poseduje 500 milijonov vredno plovilo? Kaj mu še sploh lahko predstavlja pristno radost, ko ni stvari, ki si je ne bi mogel privoščiti? Sem bolj človek nematerialnega razkošja. Sončnih vzhodov in zahodov, melodij razgretih škržatov, pasjih šapic na roki, družine in prijateljev, knjig in predvsem občutka hvaležnosti, da živimo v miru in svobodi. Če bi le lahko slednje razprostrla kot plašč čez vse ljudi na vojnih področji, bi si to takoj izbrala za svojo super moč.
/ SREDA, 21. avgust
Jutranji sprehod, službeni klici, službena e-pošta in že je tu zadnji dan dopusta. Simbolično tudi konec poletja. Napoved jeseni, krajših dni, pomanjkanja sonca, turobnih meglic, vsakdanjega hitenja in delovnih obveznosti so me od nekdaj navdajali z nelagodjem. Tudi letos mi misli skoraj otipljivo brzijo nekam v prihodnje mesece, k obveznostim, skrbem, polnečemu se rokovniku, tako da me na trenutke zajame čisto fizična tesnoba. Ampak! Zavestno se urim v prisotnosti v trenutku. V danem trenutku sem lahko samo na določenem mestu, ob točno določeni uri, zamejena z objektivno merljivimi pogoji in prav nikjer drugje. In v danem trenutku lahko sama izberem misel, ki jo imam (ne obratno). Torej izbiram misli hvaležnosti in umirjenosti. Med tovrstne misli ter vaje čuječnosti pa v trenutku dobesedno z neba pade sporočilo, da nas zapušča nekdo iz kolektiva. Velika izguba, ker gre za dobrega človeka, in enako velika, ker se mi ne sanja, kje dobiti ustrezni kader. Kadra namreč ni. Tako ni nič (več) z umirjenostjo in nesekiranjem. In med pospravljanjem poletnih stvari in spominov se v meni prepletata hvaležnost ob vrnitvi domov in zaskrbljenost zaradi kadrovskih izzivov. Tolaži me misel iz knjige Jorgeja Bucaya: Tudi to bo minilo.
/ ČETRTEK, 22. avgust
Danes se začnejo študijska srečanja za učitelje in učiteljice, ravnatelji(-ce) pa se srečamo na konferenci, letos naslovljeni Vrtec in šola na pragu spremembe. Zanimivo bo prisluhniti napovedanim prispevkom, predvsem pa je neprecenljivo mreženje in druženje s kolegi(-cami), saj je to tista dodana vrednost, ki se lahko porodi le ob druženju s stanovskimi kolegi(-cami). Odštevamo torej do začetka enega izmed dveh novih let, ki jih imamo le pedagoški delavci. Samo v šoli imamo namreč novo leto dvakrat: septembra in januarja. Naj bo šolsko novo leto sr(e)čno za vse: učitelje, starše, predvsem pa učence!
