/ PETEK, 26. julij
Ura je okoli sedem in trenutek zmagoslavja. Uspelo mi je pridobiti štiri ure spanca oziroma bolje rečeno pošteno priboriti štiri ure. Na postelji je ležal moker obris mojega telesa. Dokaz borbenosti. Zdaj pa veselo na delo. Najprej v hlev pomolst krave in dat teletom mleko. Mudilo se mi je v mesto, tako da sta mi veliko dela prihranila starša. V mestu sem imel ob devetih zdravniški pregled. Pod tuš in se spraviti v red, ter 20-minutna vožnja do ambulante pri Mestnem parku. Časa je bilo več kot dovolj, a sem še vedno zamujal. Klasika. Pridem do ambulante. Sem sprejet. Kje so papirji. Seveda so doma. Kličem domov. Hvala mami in njeni odzivnosti, da mi je poslala kvalitetno sliko izvida. Namreč izvid je bil v nemščini. Dobil sem ga v Avstriji, ko mi je po nerodnem skoku v vodo počil bobnič. Hvala tehnologiji in Google Prevajalniku, da sem ga prevedel. Pregled je pokazal, da bom moral še malo čakati, da bobnič popolnoma zaceli. Po pregledu grem po stopnicah, ko me zadane slutnja po darilu redarske službe Maribor. Ta je čez minuto bila upravičena, ko sem že na daleč videl svetlo oranžen plastični ovoj, v katerem je ležal listič. Nimam časa, da bi se sekiral. Skeniram, plačam, obžalujem slučaj, grem dalje. Na obisk k teti, ki živi na vrtnariji ob robu mesta. Nisem še imel zajtrka, pa mi pripravi sendvič s svežim kruhom. Zmaga. Preden grem domov, se še odpravim v Cerkvenjak k Binetu po našo zastavo in potem k Alenki, naši folklorni mentorici, po obleke, ki jih bom vzel zraven v Estonijo.
Pridem domov in si privoščim nekaj minut spanca. Vse v današnjem dnevu je bilo hitro in mimobežno. Stvari je pač treba urediti pred odhodom. Grem namreč v Estonijo na največji dogodek Evropske podeželske mladine (Rally), kjer bomo predstavljali Zvezo slovenske podeželske mladine. Z Nino pa imava posebno nalogo, kot del pripravljalne ekipe dogodka, ter zato potujeva v Estonijo en dan prej kot ostala ekipa.
Zadnjič pred odhodom grem v hlev. Navdušenje me zanese in si začnem peti na ves glas; med kravami vzbudim zanimanje. Seveda moram pripraviti svoje glasilke na zabaven teden pred mano. Kljub temu pa nekaj ždi v mojem želodcu. Nekakšna krivda in žalost v prsih. Nerad puščam starša sama doma, saj vem, da brez moje pomoči ostane breme na njunih ramenih. Želim si, da bi lahko pozitivno izkušnjo prenesel tudi na njiju. Vsa potovanja me napolnijo z novim znanjem, novimi izkušnjami in zagonom za delo.
Avtobus iz Maribora odhaja ob 23:50, jaz pa tik pred zdajci obiščem trideseto rojstnodnevno zabavo, zgolj za eno uro in se na hitro poslovim, saj se ne vidimo do naslednje nedelje. Pridem domov, vzamem kufre, ki sem jih prav tako tik pred zdajci spakiral in že greva z atejem proti Mariboru. Tam sva dobre pol ure pred prihodom avtobusa. Se posloviva in čakam. Po 20 minutah prispeta moja kompanjonka in njena mama. Nina je doma s Pohorja. Bolj natančno Turiške vasi na Pohorju. Prepoznavna je po pohorskem naglasu, ki je pa mešan z nekakšno ljubljanščino. Namreč Nina že tretjo leto obiskuje Biotehniško fakulteto v Ljubljani. Zanjo je to prva mednarodna izkušnja s podeželsko mladino, zame že šesta. Z njeno sestro sem bil skupaj na izmenjavi v Belgiji, kjer sva se krstila kot podeželska mednarodnika. Zaradi tega njeno ime večkrat zamenjam z Majinim. Z ostrim pogledom me vedno okara, meni pa se smeji.
/ SOBOTA, 27. julij
Je že sobota, ko se na prevročem avtobusu voziva proti dunajskemu letališču. Uspe nama nekako nabrati približno dve uri spanca, za kar sem hvaležen pozitivni utrujenosti. Kot bi mignil je avtobus ustavil na postaji Erberg, ki leži pod nekim mostom in je ob 3. uri zjutraj prepojena z nekako srhljivo tišino. S taksijem se odpraviva do letališča. Pobral naju je Mohamed, ki je pa ljubitelj naravne klime in je pri 130 km/h hladil avto z odprtim oknom.
Na letališču poskušava oddati prtljago, tehtnica pa pokaže 21 kg. Kam prepakirati stvari, ko že nahrbtnik doživlja prostorsko stisko? Igram tetris, ko preložim vse stvari, da v njem naredim prostora za dva para čevljev. Ko dam kovček ponovno na tehtnico, pa ta pokaže 18,5 kg. Rene, globoko dihaj. En par preložim nazaj v kovček in pridem na 19,8 kg. Uspešno oddano in zgolj upam, da se z njim srečam na letališču. Sledi še varnostni pregled na letališču. Majhni zapleti, a je urejeno. Diši mi neko sadje. Domače breskve sem pozabil doma in ni šans, da bom kupil 10 kosov ananasa za pet evrov. Ob takih cenah je še voda dovolj dobra. Krenili smo ob 6. uri. Tudi tam mi je uspelo pridobiti kako uro spanca. Teoretično dve uri, saj je Estonija eno uro pred nami. Pristanek in srečamo se s prijatelji iz Avstrije, Florjanom, Lissi in Lauro. Skupaj gremo v center Talina, da si privoščimo zajtrk. Florjan ima odličen smisel za humor, ki ga je ohranil kljub situaciji z njegovim kovčkom, ki je ostal na dunajskem letališču. Ob 12.00 nas je na avtobusni postaji čakal avtobus, kdo bi si mislil. Ti estonski avtobusi so kar luksuzni in upravičeno se imenujejo LUX BUS. Vsak potnik ima pred sabo majhen ekran, na katerem si lahko ogleda film ali igra video igrice. Sam sem se zamotil s pisanjem poročila svoje 14-dnevne izmenjave v Avstriji na kmetiji. Med tem pa sem se spogledoval z ravnim svetom na drugi strani šipe. Gozd, pšenica, travniki. Kot kmeta me je presenetilo predvsem to, da so kmetje puščali neovite bale sena na travnikih. Skozi čas in dež so počrnele in so bile neuporabne, kakšna škoda. Končna postaja je bila v mestu Tartu v osrednjem delu Estonije. Tam sta nas pričakala Kasper in Teisi. Oba sem poznal že od prej; Kasper je bil na pripravljalnem koncu tedna, ki je potekal v Estoniji, Teisi pa poznam od lanskega Rallyja v Celovcu. Večer smo preživeli pri eni od glavnih šefic Birgit doma, ki živi v bližini. Zakurili smo si ogenj in spremljali, kako se les spreminja v dim, ogenj in toploto. Toplo nam je bilo tudi pri srcih, saj smo vedeli, da nas čaka naporen, ampak predvsem čudovit teden.
/ NEDELJA, 28. julij
Ob 9.00 odhod iz motela in zajtrk na mestu enotedenskega dogodka. Priprava na sprejem udeležencev. V pripravljalni ekipi nas je okoli 20 zagretih mladih fantov in deklet iz Estonije, Švedske, Avstrije, Švice, Irske, Walesa, Danske, Anglije in Grčije. Po zajtrku smo uredili sprejemno pisarno, kjer so se udeleženci prijavili, podpisali pogodbe in dobili svoje majice. Ko so začeli prihajati prvi avtobusi Norvežanov in Severnih Ircev, se je vzdušje spremenilo. V zraku je bilo navdušenje. V intervalih se je naše prizorišče počasi polnilo. Zadnji so prišli ob 10. uri in to so bili naši kolegi is Slovenije.
/ PONEDELJEK, 29. julij
Ponedeljek se je začel z majhno mero spanca in veliko mero dobre volje. Zbudil sem se malo pred osmo uro in sem se odločil, da grem na hiter jutranji tek (edini do sedaj). Tek je prijal telesu. Skočim pod tuš in vzamem zajtrk za na pot do glavne hale, v kateri potekajo delavnice in ostale aktivnosti. Tema dogodka je podjetništvo. Uporabna tematika. Cilj je, da se udeleženci naučijo razviti lastne ideje.
Druga točka dnevnega reda pa je bila začetna ceremonija Rallyja. Vsaka država se opremi s tradicionalnimi oblačili svoje države. Tako smo se pripravili tudi mi v folklorne noše. Fantovske so bile iz Svečine, Nataša pa je s seboj prinesla štajersko nošo, druge punce so spretno improvizirale. Vse skupaj je izpadlo zelo simpatično. Slovenci smo bili najbolj zagreti, ko smo po ceremoniji naredili na stotine slik in videov. Sledilo je kosilo.
Večer je zaznamoval mednarodni bife, kjer se vsaka država predstavi. Od doma smo prinesli klobase, kruh, sir, vino, štrudl, čokolado in šumi bombone. Ves prostor je bil poln najrazličnejših izdelkov. Zelo zabavno je iti okoli in se čuditi, kaj vse je postalo trend v drugih državah. Posušene morske alge iz Severne Irske ali pa bomboni iz sladkega korena s Finske. Naša miza je bila še najbolj podobna Nemcem in Avstrijcem. Ta noč je bila dolga.
/ TOREK, 30. julij
Uspel sem zbrati 4 ure spanca. Na delavnicah sem se lotil priprave večernih Estonskih iger, ki sva jih skupaj z Nino organizirala. Dan je bil bolj počasen, a vse smo uspešno pripravili. Tekmovalci so se sprva preizkusili v poznavanju Estonije. Sledile so igre, kjer so bili tekmovalci bolj športno aktivni. Vsi so bili zdelani od prejšnjega večera in iger, tako da smo šli spat prej.
/ SREDA, 31.julij
Sreda je že rutinska. Jutro se je začelo počasi, udeleženci so bili na delavnici, pripravljalna ekipa je skrbela, da je vse štimalo. Večer je potekal v značaju plesov iz vse Evrope.
/ ČETRTEK, 1. avgust
Zaključujem pisanje dnevnika že ob 6. uri zjutraj, saj se prebudim ob žaganju svojih cimrov. Ko gledam nazaj, je dnevnik čisto realno napisan. Sprva se v čaru navdušenja vsaka misel utrne v spomin. Ko je šlo zares, pa je bilo vse tako polno, da se kar izgubi z ostalimi dogodki. Tudi energije je manj, saj so za nami dolge noči. Dan bom preživel na skupščini Evropske podeželske mladine, kjer bodo zbrani vsi delegati iz 16 držav.
Rene Paskolo Mlasko, fant, rojen na živinorejski kmetiji za prirejo mleka. Rad se ukvarjam s športom in glasbo. Sem aktiven pri Zvezi slovenske podeželske mladine, na področju mednarodnega sodelovanja ter za dopuste odbiram mednarodne izmenjave na kmetije ali dogodke v okviru Evropske podeželske mladine. Trenutno tudi zaključujem magistrski študij kmetijstva.
