(DNEVNIK) Sara Šabjan: Počutila sem se, kot da sem lahko nič in vseeno pripadam

/ PETEK, 2. AVGUST

Dragi dnevnik, danes so me klicali iz časnika Večer in mi predlagali, da za njihovo sobotno prilogo en teden pišem svoj dnevnik. Večer je bil časopis, ob katerem sem odraščala, saj je bil nanj naročen moj pokojni dedek. Umrl je leta 2020, majhna deklica v meni pa je takoj, ko je slišala za ponudbo, da se lahko znajde v Večeru, najprej pomislila, kako ponosen bi bil nanjo. Čas je tako zelo relativen, ne gre niti za to, da različni dogodki hitreje ali počasneje minevajo, pač pa da se nekateri dogodki znotraj specifičnega konteksta sploh ne srečajo z dimenzijo časa, postanejo del tiste iste vesoljske mikrosekunde anksioznosti, ki ji pravimo življenje. Kot majhen kraj, v katerem sem odraščala, pokojni mački, ki so mi nadomestili sestre in brate, vsi ti so imeli na moje življenje tolikšen vpliv, da bodo zares minili šele skupaj z menoj. Enako pa je tudi z dedkom, ki zdaj živi v meni.

Kakorkoli, ne glede na to, da smo sredi poletja, razmišljam o krajšanju dnevov. Glavna sezona dopustovanja in festivalov, v meni pa zgolj občutek poslavljanja, ki je prisoten že od konca junija. Poletje je, jaz pa namesto planiranja obiskov glasbenih festivalov načrtujem obiske gora. Ko sva se s prijateljico pred kakšnim dobrim tednom vračali s Kanjavca in sem na glas razmišljala o letošnji festivalski ponudbi na slovenskih tleh, me je sicer opomnila, da sem sama do konca junija bila že na dveh tujih zelo specifičnih festivalih in da so zato lahko moja pričakovanja rahlo previsoka za domačo sceno.

Prvi izmed festivalov, ki sem ju obiskala, je bil Roadburn Festival v Tilburgu na Nizozemskem, izjemno nišen festival aktualne podzemne glasbe, ki za mnoge ameriške glasbenike predstavlja most v Evropo. Podobno kot na festivalu Supersonic v Birminghamu se zadnja leta organizatorji posvečajo redefiniciji teže ekstremnejših in tistih nekoliko manj ekstremnih žanrov. Na takšnih festivalih lahko torej na isti dan poslušam folk rock princeso Chelsea Wolfe, newyorško power electronics producentko Pharmakon, hip hop zasedbo Clipping, techno dvojec Giant Swan, nemškega free jazz saksofonista Petra Brötzmanna, noise rock zasedbo KEN Mode, funeral grind zasedbo Knoll ... in ob tem se mi ni treba identificirati kot pripadnica specifične subkulture. Lahko sem nič in poslušam vse.

Drugi festival, ki sem ga obiskala, pa je bil Second Impact Fest na italijanskem podeželju blizu Modene. Šlo je za drugo edicijo DIY screamo festivala, ki se je odvil v Ekidni, stari zaskvotani fašistični šoli. Kljub velikim razlikam med festivaloma jima je bilo skupno tisto ključno - domače vzdušje. Na obeh festivalih je bila v ospredju glasba, sledili pa so ji pogovori o njenih socialnopolitičnih vplivih. Na nobenem od festivalov ni bilo čutiti duha velikega mačo oldschoolerja, zasedba Death Goals je denimo na obeh festivalih celo prosila, da se obiskovalci, vešči mosh pituja, umaknejo posameznicam na robu, ki si sicer ne upajo priti zraven. Na njunem koncertu sem doživela ene izmed najlepših trenutkov v mosh pitu.

Na obeh festivalih sem se počutila, kot da sem se skupaj z nastopajočimi udeležila skupinske terapije, kjer smo skupaj reflektirali aktualne posledice poznega kapitalizma. Počutila sem se, kot da sem lahko nič in vseeno pripadam.

/ SOBOTA, 3. AVGUST

Tokrat za konec tedna nisem imela nobenega posebnega načrta, saj sem zaradi tega, ker so bile za visokogorje napovedane popoldanske plohe, že med tednom vzela dopust in skočila na Storžič čez Žrelo. Pri sestopu mi je spodaj v gozdu spodrsnilo, tako da sem padla in si poškodovala palec na roki, ki me zdaj ob stisku boli tako zelo, da lahko za vsaj dva tedna pozabim na plezanje, če ne še več. Plezanje je bila zadnje mesece aktivnost, ki me je najbolj sproščala in zdaj se lahko za napredkom obrišem pod nosom. Oh, ta nenehna vojna v moji glavi, razočaranja in pritiski, nikoli nisem dovolj dobra, vedno že vnaprej odločena na neuspeh. Prekinem negativen tok misli in se lotim sestavljanja glasbene plejliste za 27. Festival mladih kultur Kunigunda, kjer bodo v sklopu Kunigundinega radia - Iz podzemlja na Cankarjevo, nekaj dni pred samim festivalom predvajali skrbno kurirane glasbene opreme različnih DJ-jev s skupnim imenovalcem, da gre za tako imenovano underground glasbo. Povabila k sodelovanju sem se zelo razveselila, predvsem zato, ker so mi dali povsem proste roke pri izbiri muzike. Nihče ni govoril o poslušljivosti ali neposlušljivosti, o tem, da bi se bilo bolje izogniti "temačni" in "tesnobni" glasbi ... Kaj sploh pomenijo ti pridevniki in kako se kar vsepovprek pripisujejo neki glasbi, kakor da gre za univerzalno izkušnjo, kakor da lahko glasbo objektivno opišemo.

Ob ponovnem snidenju s celo kopico komadov sila uživam in kot bi mignil zaključim seznam. No, seveda je ta predolg in ga bo treba še urediti, ampak za zdaj sem zadovoljna. Preoblečem se in grem na kolo, prst na roki me na kolesu načeloma ne bi smel preveč boleti. Sproti se odločim, da grem do turjaškega gradu, da zadovoljim potrebo po stiku s hribi, vmes pa ves čas razmišljam o obisku kraja Smrjene, kjer se je 19. in 20. julija odvijal DIY festival Bindek. Festivala se žal nisem uspela udeležiti, sem pa po ogledu kratkega dokumentarca, ki je objavljen na kanalu YouTube Alter Scena Podgorje, vseeno začutila konkretno mero upanja za krepitev domače glasbene scene DIY, ki izhaja iz mladih nadobudnih zasedb. Ves svet doživlja hardcore renesanso in Slovenija tukaj ni izjema, s podžanri screama, emoviolenca in powerviolenca ravno tako jahamo nov val punka, pa četudi se le ta ne omenja v dvoranah Cankarjevega doma, kjer so punku nazadnje postavili spomenik.

/ NEDELJA, 4. AVGUST

Miren dan, brez večjih dogodkov. Pospravila sem stanovanje.

/ PONEDELJEK, 5. AVGUST

Ponedeljek je tu in z njim nov teden. Vsako prvo sredo v mesecu pripravim oddajo Desadovnjak, vsako tretjo sredo jo pripravi Julian. Po navadi skozi ves mesec razmišljam, o čem bo naslednja oddaja, a tokrat nisem veliko premišljevala. V zadnjem letu nasploh se mi zdi, da je izšlo res veliko izjemnih plošč, predvsem pa je res dober čas za podžanr screamo. Ha, screama nikoli nisem zares veliko poslušala, letos pa se ga kar ne morem otresti. Zasedbe po vsem svetu, tako starejše kot mlajše, izdajajo en čudovit album za drugim. Še Slovenija, ki nikoli zares ni imela posebej velike screamo scene, je letos povila enega lepših screamo albumov. Gre za ploščo Riparia riparia mariborske zasedbe Zbrucz. Sploh je ne morem nehati poslušati, komad Dežujem me vedno znova odpre, čeprav zadnje čase ne potrebujem prav veliko, da se zjočem. Screamo je za ljubimce in jaz, če kaj, potem veliko ljubim.

/ TOREK, 6. AVGUST

Danes sem se zbudila z glavobolom in vsa tesnobna. Telesnim simptomom, ki jih je sposobna razviti moja anksioznost, res nič ni kos. Poskušam ne razmišljati o obtožbah izjemne alžirske boksarke Imane Khelif, da je moški in kako ogabno hitro se dezinformacije širijo kot ogenj. Človeški neumnosti tudi nič ni kos. Slabo mi je. Z željo po premagovanju paničnega odziva svojega telesa na svet, v katerega je dano, se ženem za dopaminom in katarzami. Če že moram vse tako intenzivno čutiti, naj bo to vsaj občutek ugodja. Ampak ne, zadnji vzpon na Storžič ni ničesar sprostil, tudi kolesarjenje se je komaj dotaknilo česarkoli. Sizifa si moramo zamišljati srečnega; kakopak ne bi bil srečen, če pa se vsaj na vrhu gore znebi svojega bremena. Nekaj, česar zase ne morem reči. Moja najljubša sprostitvena tehnika z naslovom Nad prepade s prepadi torej ne deluje vsakokrat. Danes grem plavat, mogoče pa ga vzljubim. Če ne drugega, si vsaj prsta ne bom dodatno poškodovala.

Update: plavanje mi še vedno ni všeč.

/ SREDA, 7. AVGUST

Ponovno sem se zbudila z glavobolom, razmišljam, da sem, ali tako dehidrirana ali pa mi raste tumor. Vedno gre za skrajnosti, vmesnih variant v mojem svetu ni.

Prva sreda v mesecu avgustu je tu in z njo tudi oddaja Desadovnjak na Radiu Študent. Kot vedno, ko v oddaji nimam gostov, sem pripravila nabor različnih glasbenic, ki so pred kratkim izdale novo ploščo oziroma single. Nocoj bom predstavila novosti screamo zasedb Blind Girls in Votive, hardcore punk zasedb Show Me The Body in Death Goals, elektronske posebnice otay:onii ter nojzerke Pharmakon. Slednji bomo lahko oktobra, v Klubu Gromka na Metelkovi, tudi ponovno v živo prisluhnili, poleg nje pa bosta nastopili še zasedba Kollaps ter Lana Del Rabies. Lana Del Rabies je v bistvu Lana Del Rey, ki jo že imamo doma. Ha ha, slaba šala, koncert pa bo zagotovo dober.

Žižek je nekje dejal, da se bo ubil takoj, ko dokonča naslednji tekst, le da pri tem naleti na izziv, ker za tistim tekstom vedno sledi še en tekst. Tako je pri meni s koncerti. Vedno je napovedan en koncert, ki ga komaj čakam in za katerega mislim, da se po njem lahko vse konča. Le da za tem koncertom vedno sledi napoved novega boleče lepega koncerta, s čimer se življenje hkrati podaljšuje, kot tudi šele oblikuje. Kot se oblikuje ves čas, ker vse hkrati umira in nastaja, se spreminja in teče.

Veselim se jeseni, saj je v bližini napovedanih precej koncertov meni ljubih glasbenikov. V Ljubljano pridejo zasedbe BIG|BRAVE, Deaf Club, DEAFKIDS, Mizmor, Kollaps ter glasbenice Chelsea Wolfe, Pharmakon in Lana Del Rabies, v Zagrebu pa se bo dalo ujeti The Body in Dis Fig ter zasedbi Uniform in Bad Breeding.

/ ČETRTEK, 8. AVGUST

Zbudim se in še malo uredim dnevniške zapise, preden jih predam naprej. Strah me je, da sem bila spet preveč odprta, ampak hej, lajf je prepad in je gora. In naslednji teden grem ponovno v hribe, kjer bom s Kriških podov opazovala solze svetega Lovrenca, roj Perzeidov, kar me zna vsaj malo pomiriti in ozemljiti.