/ PETEK, 15. OKTOBRA
Jutro se je začelo s predavanji o marketingu. Na fakulteti poslušam profesorico in razmišljam, zakaj imamo vsa predavanja ta semester v kletnih prostorih, če pa imamo toliko boljših predavalnic. Vrnem se k marketinškim metodam in na misel mi pride vprašanje, ki mi že nekaj časa ne da miru: kako smo lahko prišli do te točke, da je res denar sveta vladar? Amazonski gozd je skoraj posekan, ljudje po svetu stradajo in so brez pitne vode, jaz pa tukaj sedim in se učim o metodah, ki bodo pritegnile potencialne kupce. Mislim, da živimo v svetu, kjer se je vse obrnilo na glavo.
Ura je deset in profesorica zaključi predavanja. Odpravim se do kabineta in si od asistentov izposodim opremo za snemanje intervjuja. Doma imam svoj fotoaparat in nekaj luči, ampak to ni dovolj, da bi lahko posnela profesionalni intervju. Zraven dodatnih luči si sposodim še snemalnik zvoka in dodaten fotoaparat. Po kratkem klepetu z asistenti zložim vso opremo v avto in se odpravim v center mesta, ker imam sestanek v Rajzefibru zaradi projekta Lumina, pri katerem bomo sodelovali s študenti iz krožka Fer Media, ki sem ga lani ustanovila s sošolko. Projekt Lumina predstavlja svetlobne ambiente, ki so postavljeni po Mariboru in mimoidočim ponujajo različne avdio in vizualne izkušnje. Financirata ga program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za javno upravo. Projekt mi je predstavila profesorica pri predmetu metodika oblikovanja in me povezala z Majo iz Društva Hiša. Danes imamo prvi sestanek, ker bomo tudi me naredile enega izmed teh svetlobnih ambientov. Dobimo se pred Rajzefibrom, kjer nas čaka Maja s kostanji in jabolčnikom. Več vam ne smem povedati, vas pa vabim, da si našo instalacijo ogledate novembra v spodnjem delu Magdalenskega parka! Po uspešnem sestanku grem na faks in tam preživim preostanek popoldneva. Okoli šeste se odpravim domov in se uredim za zvečer - rdeča šminka in barvni šal sta vedno za akcijo! Odpravim se v mesto in na koncu pristanem v Rokaju z mandljevo tekilo v roki. Mislim, da bom teden zaključila, kot se spodobi.
/ SOBOTA, 16. OKTOBRA
Ker sem prišla domov okoli tretje ure zjutraj, danes spim kot ubita. Okoli devete ure me zbudijo nežni objemi nečakinje Sofie, in še preden odprem oči, se nasmehnem. Čez nekaj mesecev bo stara štiri leta in skupaj delava vse. Riševa, piševa, pleševa, pojeva, jeva, spiva ... skratka vse! Ko odprem oči, mi Sofia že govori, da je zunaj sonce in se morava nujno igrati. Teta Atena je seveda takoj za akcijo, zato razmišljam, kaj bi lahko danes ustvarjali. Nekaj, česar še nisva nikoli. Medtem dobim sporočilo, da je današnje praznovanje rojstnega dne, na katerem bi bila animatorka, odpadlo. Nasmehnem se, prižgem zvočnik in nastavim pesem Čokolada, ki jo s Sofio pleševa od avgusta, odkar sem prišla iz Poreča kot vzgojiteljica. Spomnila sem se, kaj bova ustvarjali! Z različnimi akrilnimi barvami bova odtisnili različno listje na platno in tako ustvarili barvne vzorce. Pred blokom nabereva listje in se na betonski mizi lotiva tiskanja listja na belo platno. Ker delava z akrilnimi barvami, morava paziti, da se ne umaževa. Ob ustvarjanju zelo rada še kaj naučim, zato je Sofia odtise temeljito pregledala in ugotovila, da imajo tudi listi žile, po katerih se hranijo. Platno pustiva na soncu, da se posuši, in pihava milne mehurčke mimoidočim. Okoli enih naju babica skozi okno pokliče na mamljivo kosilo - štefani pečenka in krompir. Po okusnem kosilu se še malo družim z družino in grem na počitek - gledanje serij. Moram si nabrati energijo, ker me danes čakata še dve čagi: ob šestih grem na poslovilno zabavo, enkrat ponoči pa na Ftrgatev, ker sem na guest listi kot nekdanja sodelavka Kluba mariborskih študentov. Mislim, da bo dolga, ampak kvalitetna noč.
/ NEDELJA, 17. OKTOBRA
Zbudim se ob skoraj dvanajstih, z glavobolom in velikim mačkom, lahko bi mu rekli tudi tiger. Spijem kozarec vode, ki me čaka ob postelji, in vidim, da je zelo lep dan - jaz pa komaj gledam. Prižgem zvočnik in si zavrtim dancehall komad Sere od DJ Spinalla ter začnem plesati po sobi. Že kakšen teden poslušam to glasbo in ne morem opisati teh dobrih ritmov in lahkote, ki jo glasba prenese na poslušalca. Pogledam na telefon in vidim, da je tudi današnje praznovanje rojstnega dne odpadlo, tako da imam prosto nedeljo. Naslednja glasba, ki se začne predvajati, je Macarena. Takoj začnem plesati in na misel mi pride ... fitnes! Mislim, da je to najboljša rešitev, glede na to, da je nedelja in da že štiri dni nisem zares telovadila. Na fitnesu znani obrazi, ki že pridno trenirajo. Zapravim nekaj ur, nato domov na kosilo. Danes bo spa day oziroma relaksacijski dan in tako tudi preživim preostanek nedelje.
/ PONEDELJEK, 18. OKTOBRA
Jutro se začne s predavanji, ki trajajo do enih. Naslednja predavanja imam ob petih, ampak preko spleta, tako da lahko grem domov. Mogoče bi si želela, da so spet vsa predavanja preko spleta, čeprav vem, da za nas to ni nekaj dobrega. Pa še nahod se me loteva, čutim. Upam, da ne bom zbolela. Se pa poznam in mislim, da me bo bolezen konkretno zadela. Odpravim se domov, pripravim kosilo in s čajem v roki počakam na naslednja predavanja, ki se končajo ob osmih zvečer. Dan zaključim s pijačo in prijatelji.
/ TOREK, 19. OKTOBRA
Danes sem dolgo spala, ker nimam predavanj. Počutim se rahlo bolno, ampak nimam vročine. Vseeno jutro preživim preventivno ob gledanju serij in pitju čaja. Po kosilu se odpravim na sprehod v Betnavski gozd, da dobim nekaj svežega zraka. Pride večer in ob devetih grem v mesto na snemanje intervjuja. Snemanje traja do dvanajste ure. Mislim oziroma čutim, da bom jutri bolna. Glava me boli, vse se mi zdi težko in naporno. Okoli pol enih pridem domov, naložim posnetke na računalnik in se pogreznem v posteljo. Zaspim takoj in pozabim, da imam na sebi še vedno korekcijska očala.
/ SREDA, 20. OKTOBRA
Zbudim se ob neprijetnem zvoku. Povzroča ga hišnik, ki se, vsakič seveda, odloči ob osmih razpihavati listje ali pa kositi travo. Vem, da je za nekatere to že kar pozna ura, ampak danes sem se zbudila še bolj bolna kot včeraj ... ne vem, kaj je to. Obrnem se in začutim nekaj trdega pod svojim telesom. Korekcijska očala so zaradi malomarnosti in polne lune pristala pod mano in se zvila. Hvala bogu se niso zlomila. Vstanem, sledi čaj, v njem žlička vitamina C in zraven coldrex. Odprem torbo z opremo ter pospravim fotoaparat in objektive tja, kjer so bili pred snemanjem. Nimam apetita, zato na silo pojem jabolko in razmišljam, kako se mi ne da biti bolna. Z avtom in opremo se odpravim od doma proti fakulteti. Vožnja ni prijetna, ker je gosta megla in je slaba vidljivost. Vseeno vklopim radio in se s telefonom povežem preko bluetootha. Na Tržaški cesti so že tri nesreče ... Izognem se temu predelu in ob ritmih Rihanne varno pridem do fakultete. Avto pustim kar na robu ulice in začnem zlagati opremo iz avta. Med iskanjem maske opazim asistenta, ki, hvala bogu, hodi proti meni - torba z opremo je namreč kar težka in jaz sem očitno bolna. Po kratkem klepetu asistent vzame opremo in mi želi hitro okrevanje. Odpravim se domov, si naredim čaj in olupim nekaj mandarin, tistih iz doline Neretve. Mislim, da bom preostanek dneva preživela kar s čajem in mandarinami v postelji.
/ ČETRTEK, 21. OKTOBRA
Zbudim se "zaštopana" in brez energije. Sovražim takšne dni in občutek nemoči, ko si bolan. Vstanem, tokrat pa čaj z okusom gozdnih sadežev. Vklopim zvočnik in si zavrtim Madonnino klasiko La Isla Bonita. Poskusim telovaditi, ampak telo ne sodeluje z možgani. Danes bo še dolg dan. Očitno si je telo po napornem tednu kar samo vzelo premor. To se mi dostikrat zgodi ... ali pa so se mojega imunskega sistema dotaknile mrzle in neprespane noči. Med rahlim raztegovanjem telesa slišim, da me nekdo kliče. Na drugi strani telefona je delavka s filozofske fakultete, ki ima zame zanimiv projekt. Za slabovidno študentko in njene študijske potrebe potrebujejo digitaliziran material, s katerim se bo lažje in hitreje učila. Seveda takoj sprejmem projekt in se lotim rešitve, ker sem mnenja, da je premalo prilagojenih vsebin za osebe s posebnimi potrebami, ki potrebujejo jezikovne prilagoditve. Vsi bi morali imeti enake možnosti šolanja, samo pristopi bi morali biti drugačni - odvisno od ljudi in njihovih potreb.
Vedno več je diskriminacije in stremenja k neki popolnosti, ki dejansko ne obstaja. Za to pa so kriva družbena omrežja, ki so ljudem dala večjo možnost poseganja v življenje drugih in odvzela človeško uvidevnost in solidarnost. Upam, da bomo s tem projektom omogočili študentom lažje šolanje in boljšo študijsko izkušnjo. Jaz pa grem zdaj proti čaju in okrevanju. Se vidimo!
Jutro se je začelo s predavanji o marketingu. Na fakulteti poslušam profesorico in razmišljam, zakaj imamo vsa predavanja ta semester v kletnih prostorih, če pa imamo toliko boljših predavalnic. Vrnem se k marketinškim metodam in na misel mi pride vprašanje, ki mi že nekaj časa ne da miru: kako smo lahko prišli do te točke, da je res denar sveta vladar? Amazonski gozd je skoraj posekan, ljudje po svetu stradajo in so brez pitne vode, jaz pa tukaj sedim in se učim o metodah, ki bodo pritegnile potencialne kupce. Mislim, da živimo v svetu, kjer se je vse obrnilo na glavo.
Ura je deset in profesorica zaključi predavanja. Odpravim se do kabineta in si od asistentov izposodim opremo za snemanje intervjuja. Doma imam svoj fotoaparat in nekaj luči, ampak to ni dovolj, da bi lahko posnela profesionalni intervju. Zraven dodatnih luči si sposodim še snemalnik zvoka in dodaten fotoaparat. Po kratkem klepetu z asistenti zložim vso opremo v avto in se odpravim v center mesta, ker imam sestanek v Rajzefibru zaradi projekta Lumina, pri katerem bomo sodelovali s študenti iz krožka Fer Media, ki sem ga lani ustanovila s sošolko. Projekt Lumina predstavlja svetlobne ambiente, ki so postavljeni po Mariboru in mimoidočim ponujajo različne avdio in vizualne izkušnje. Financirata ga program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za javno upravo. Projekt mi je predstavila profesorica pri predmetu metodika oblikovanja in me povezala z Majo iz Društva Hiša. Danes imamo prvi sestanek, ker bomo tudi me naredile enega izmed teh svetlobnih ambientov. Dobimo se pred Rajzefibrom, kjer nas čaka Maja s kostanji in jabolčnikom. Več vam ne smem povedati, vas pa vabim, da si našo instalacijo ogledate novembra v spodnjem delu Magdalenskega parka! Po uspešnem sestanku grem na faks in tam preživim preostanek popoldneva. Okoli šeste se odpravim domov in se uredim za zvečer - rdeča šminka in barvni šal sta vedno za akcijo! Odpravim se v mesto in na koncu pristanem v Rokaju z mandljevo tekilo v roki. Mislim, da bom teden zaključila, kot se spodobi.
/ SOBOTA, 16. OKTOBRA
Ker sem prišla domov okoli tretje ure zjutraj, danes spim kot ubita. Okoli devete ure me zbudijo nežni objemi nečakinje Sofie, in še preden odprem oči, se nasmehnem. Čez nekaj mesecev bo stara štiri leta in skupaj delava vse. Riševa, piševa, pleševa, pojeva, jeva, spiva ... skratka vse! Ko odprem oči, mi Sofia že govori, da je zunaj sonce in se morava nujno igrati. Teta Atena je seveda takoj za akcijo, zato razmišljam, kaj bi lahko danes ustvarjali. Nekaj, česar še nisva nikoli. Medtem dobim sporočilo, da je današnje praznovanje rojstnega dne, na katerem bi bila animatorka, odpadlo. Nasmehnem se, prižgem zvočnik in nastavim pesem Čokolada, ki jo s Sofio pleševa od avgusta, odkar sem prišla iz Poreča kot vzgojiteljica. Spomnila sem se, kaj bova ustvarjali! Z različnimi akrilnimi barvami bova odtisnili različno listje na platno in tako ustvarili barvne vzorce. Pred blokom nabereva listje in se na betonski mizi lotiva tiskanja listja na belo platno. Ker delava z akrilnimi barvami, morava paziti, da se ne umaževa. Ob ustvarjanju zelo rada še kaj naučim, zato je Sofia odtise temeljito pregledala in ugotovila, da imajo tudi listi žile, po katerih se hranijo. Platno pustiva na soncu, da se posuši, in pihava milne mehurčke mimoidočim. Okoli enih naju babica skozi okno pokliče na mamljivo kosilo - štefani pečenka in krompir. Po okusnem kosilu se še malo družim z družino in grem na počitek - gledanje serij. Moram si nabrati energijo, ker me danes čakata še dve čagi: ob šestih grem na poslovilno zabavo, enkrat ponoči pa na Ftrgatev, ker sem na guest listi kot nekdanja sodelavka Kluba mariborskih študentov. Mislim, da bo dolga, ampak kvalitetna noč.
/ NEDELJA, 17. OKTOBRA
Zbudim se ob skoraj dvanajstih, z glavobolom in velikim mačkom, lahko bi mu rekli tudi tiger. Spijem kozarec vode, ki me čaka ob postelji, in vidim, da je zelo lep dan - jaz pa komaj gledam. Prižgem zvočnik in si zavrtim dancehall komad Sere od DJ Spinalla ter začnem plesati po sobi. Že kakšen teden poslušam to glasbo in ne morem opisati teh dobrih ritmov in lahkote, ki jo glasba prenese na poslušalca. Pogledam na telefon in vidim, da je tudi današnje praznovanje rojstnega dne odpadlo, tako da imam prosto nedeljo. Naslednja glasba, ki se začne predvajati, je Macarena. Takoj začnem plesati in na misel mi pride ... fitnes! Mislim, da je to najboljša rešitev, glede na to, da je nedelja in da že štiri dni nisem zares telovadila. Na fitnesu znani obrazi, ki že pridno trenirajo. Zapravim nekaj ur, nato domov na kosilo. Danes bo spa day oziroma relaksacijski dan in tako tudi preživim preostanek nedelje.
/ PONEDELJEK, 18. OKTOBRA
Jutro se začne s predavanji, ki trajajo do enih. Naslednja predavanja imam ob petih, ampak preko spleta, tako da lahko grem domov. Mogoče bi si želela, da so spet vsa predavanja preko spleta, čeprav vem, da za nas to ni nekaj dobrega. Pa še nahod se me loteva, čutim. Upam, da ne bom zbolela. Se pa poznam in mislim, da me bo bolezen konkretno zadela. Odpravim se domov, pripravim kosilo in s čajem v roki počakam na naslednja predavanja, ki se končajo ob osmih zvečer. Dan zaključim s pijačo in prijatelji.
/ TOREK, 19. OKTOBRA
Danes sem dolgo spala, ker nimam predavanj. Počutim se rahlo bolno, ampak nimam vročine. Vseeno jutro preživim preventivno ob gledanju serij in pitju čaja. Po kosilu se odpravim na sprehod v Betnavski gozd, da dobim nekaj svežega zraka. Pride večer in ob devetih grem v mesto na snemanje intervjuja. Snemanje traja do dvanajste ure. Mislim oziroma čutim, da bom jutri bolna. Glava me boli, vse se mi zdi težko in naporno. Okoli pol enih pridem domov, naložim posnetke na računalnik in se pogreznem v posteljo. Zaspim takoj in pozabim, da imam na sebi še vedno korekcijska očala.
/ SREDA, 20. OKTOBRA
Zbudim se ob neprijetnem zvoku. Povzroča ga hišnik, ki se, vsakič seveda, odloči ob osmih razpihavati listje ali pa kositi travo. Vem, da je za nekatere to že kar pozna ura, ampak danes sem se zbudila še bolj bolna kot včeraj ... ne vem, kaj je to. Obrnem se in začutim nekaj trdega pod svojim telesom. Korekcijska očala so zaradi malomarnosti in polne lune pristala pod mano in se zvila. Hvala bogu se niso zlomila. Vstanem, sledi čaj, v njem žlička vitamina C in zraven coldrex. Odprem torbo z opremo ter pospravim fotoaparat in objektive tja, kjer so bili pred snemanjem. Nimam apetita, zato na silo pojem jabolko in razmišljam, kako se mi ne da biti bolna. Z avtom in opremo se odpravim od doma proti fakulteti. Vožnja ni prijetna, ker je gosta megla in je slaba vidljivost. Vseeno vklopim radio in se s telefonom povežem preko bluetootha. Na Tržaški cesti so že tri nesreče ... Izognem se temu predelu in ob ritmih Rihanne varno pridem do fakultete. Avto pustim kar na robu ulice in začnem zlagati opremo iz avta. Med iskanjem maske opazim asistenta, ki, hvala bogu, hodi proti meni - torba z opremo je namreč kar težka in jaz sem očitno bolna. Po kratkem klepetu asistent vzame opremo in mi želi hitro okrevanje. Odpravim se domov, si naredim čaj in olupim nekaj mandarin, tistih iz doline Neretve. Mislim, da bom preostanek dneva preživela kar s čajem in mandarinami v postelji.
/ ČETRTEK, 21. OKTOBRA
Zbudim se "zaštopana" in brez energije. Sovražim takšne dni in občutek nemoči, ko si bolan. Vstanem, tokrat pa čaj z okusom gozdnih sadežev. Vklopim zvočnik in si zavrtim Madonnino klasiko La Isla Bonita. Poskusim telovaditi, ampak telo ne sodeluje z možgani. Danes bo še dolg dan. Očitno si je telo po napornem tednu kar samo vzelo premor. To se mi dostikrat zgodi ... ali pa so se mojega imunskega sistema dotaknile mrzle in neprespane noči. Med rahlim raztegovanjem telesa slišim, da me nekdo kliče. Na drugi strani telefona je delavka s filozofske fakultete, ki ima zame zanimiv projekt. Za slabovidno študentko in njene študijske potrebe potrebujejo digitaliziran material, s katerim se bo lažje in hitreje učila. Seveda takoj sprejmem projekt in se lotim rešitve, ker sem mnenja, da je premalo prilagojenih vsebin za osebe s posebnimi potrebami, ki potrebujejo jezikovne prilagoditve. Vsi bi morali imeti enake možnosti šolanja, samo pristopi bi morali biti drugačni - odvisno od ljudi in njihovih potreb.
Vedno več je diskriminacije in stremenja k neki popolnosti, ki dejansko ne obstaja. Za to pa so kriva družbena omrežja, ki so ljudem dala večjo možnost poseganja v življenje drugih in odvzela človeško uvidevnost in solidarnost. Upam, da bomo s tem projektom omogočili študentom lažje šolanje in boljšo študijsko izkušnjo. Jaz pa grem zdaj proti čaju in okrevanju. Se vidimo!
