/ PETEK, 24. JANUAR
Glavobol še ni čisto minil po sicer rutinsko preživeti noči tam na zahodnem Kavkazu, ko sem stal na startu sprinterske tekme v teku na smučeh na mednarodnem srečanju novinarjev smučarjev. Prehlad s kašljem, ki me je dušil vsako jutro preteklega tedna, in zdravniško navodilo, naj se nikakor ne naprezam, sta mi potlačila siceršnjo nervozo. Bom pač pohajal. Opazujem sodoben olimpijski biatlonski kompleks okoli sebe v popolni ruski zimski idili, ki me popolnoma očara. Poskušam se vživeti v kožo, kako so športniki pred šestimi leti na igrah v Sočiju tukaj pred polnimi tribunami z nadčloveškimi napori kovali žlahtno kovino. Kako lep občutek mora biti, a kakšno obremenitev nosi hkrati. Kako lep je šport! Tistega, ki je v fotofinišu izgubil zmago ali kolajno, pa o občutkih ne vprašajte. Kako krut je šport!
Potem poči in vsi okoli se snamejo z verige kot policijski psi. Večina od njih v prvem klancu konča kot bos v trnju. S četrtega mesta Italijanu ves krog diham na polmetrski razdalji, da je – slišim ga hlastati za zrakom – ves iz sebe. Pihnem mimo njega. Rutinsko bom na stopničkah, si mislim. In vidim še Rusa, ki ga pobira v klancu. Jebeš pljuča, dečko, greva zdaj! Neverjetno, koliko človek zmore, ko misli, da ne zmore več. Tudi Rus konča v žepu za dvojno slovensko slavje. Kako lep dan! Ki pa se še ne konča. "Z malim morava v bolnico, ker hudo kašlja. Ampak samo na opazovanje, ne skrbi," dobim SMS. Ne skrbi?! Enako bi bilo, če bi rekla, spij liter vodke, a ne bodi pijan!
/ SOBOTA, 25. JANUAR
Letališči v Sočiju in Moskvi po noči brez spanca nista mesti, kjer bi lahko najbolje prebavljal skrb do trimesečnega malčka in njegove mamice – supermama ji pravim. Že v brezskrbnem počutju so zame letališča nočna mora. V teh brezdušnih prostorih se gnetemo in hitimo, sprejemamo, da je vse še trikrat dražje kot običajno, da nas v imenu varnosti stokrat razgalijo. Če bi tako skrbeli za živino, bi borci za pravice živali protestirali pred terminali. Za nas je vse okej. Ja, tudi zame.
Le domov si tokrat želim še stokrat močneje. Da bi videl malega. Prvič grem za nekaj dni od centra mojega vesolja, pa je že sranje. No, saj pomagam mu lahko enako sredi hodnikov moskovskega letališča ali pa na hodniku šempetrske bolnišnice, le občutek bližine bi me pomiril. Vidim in bojim se pa, da mali ne bo imel mere ravno tako kot velikokrat njegova starša. Vse ali nič! Zdrav ali pa v bolnišnico. Uf, že zdaj me je strah, kaj naju vse še čaka.
/ NEDELJA, 26. JANUAR
Udobje domače postelje je blagodejno vplivalo name in na moje počutje, sporočilo, da zaradi prepovedi obiskov niti kot oče ne smem na kratko k malemu, pa malo manj. Toda sreče nimaš, če je ne izzivaš, pa se vseeno odpravim v tisto veliko modro škatlo ob slovensko-italijanski meji, kjer sta od petka dve tretjini mene. Na hodniku se zaletim v zdravnika, ki me vpraša, ali kaj iščem. Nerodno mi je, ampak očitno vidi nekaj stiske v meni. Pojdi, pojdi, se nasmehne in odvihra mimo. Mali je sicer malce zabuhel in kašljajoč kot jaz svojčas po študentskem žuru v A-bloku. Toda nasmejan in "klepetonast" izgleda srečen v svoji nebogljenosti. Vse bo v redu. Samo to sem želel videti.
Malokdo sicer ve, da je mali malce Mariborčana. Verjetno je kdo presenečen, kajti več jih ve, da se odkrito režim vijoličnim neuspehom in brez zadržkov bičam ne tako redko primitivnost mojega heroja Zahoviča. Posledično pa mislijo, da "sovražim celo Pohorje". Kje pa. Maribor je v mojem srcu. Mali namreč ni čudež narave. No, posredno že, ampak je za nastanek najprej potreboval pomoč zlatih rok zdravnikov iz Ljubljanske ulice.
Srečo je bilo treba izzvati s kalvarijo. Zato si želim le to, da bo zdrav in srečen. Vse ostalo bo bonus. Če bo smetar, bo bonus. Če bo direktor, bo bonus. Če bo Mozart, bo bonus. Če bo Zahovič, bo zgolj in samo bonus! (Pa kar mirno, Dragonsi – mali se je rodil v Ljubljani.)
