/ PETEK, 17. JANUAR
Vstanem v trdi temi, ob pol petih zjutraj, se oblečem in spakiram kovček. Pred hotelom že čaka taksi, v recepciji mi prijazno dajo čaj z mlekom za seboj. Zunaj je bridek, silovit mrzel veter, v pristanišču čez cesto se leno zibljejo velike barke. V treh dnevih v Stockholmu sem se naučila, da v mestu nikoli ni prometne gneče, vsi hodijo, poganjajo bicikle ali se peljejo na električnih skirojih. Povsod skrbno vzdrževane stavbe, parki, ceste, trgovine, vendar s tisto posebno skandinavsko protestantsko varčnostjo, ki jih varuje pred kičasto gentrifikacijo, katere žrtev je postala, ob tolikih evropskih mestih, tudi stara Ljubljana.
Na kratkih letih najprej do Münchna, nato pa do Ljubljane preberem knjižico Utopija za realiste nizozemskega zgodovinarja Rutgerja Bregmana, tistega, ki je lani na svetovnem shodu bogatašev in mogočnežev v Davosu postal senzacija, ker je, rečeno z znamenitim kvekerskim izrekom, mogočnikom povedal resnico. Knjižica ne prinaša bogve kako revolucionarne vizije prihodnosti in niti ne preveč poglobljenih argumentov za tisto, kar zagovarja, namreč odprte meje, univerzalni temeljni dohodek in radikalno skrajšan delovnik, vendar mi pomaga do odločitve: popoldne me čaka pet ur predavanj za dodatni letnik na Fakulteti za socialno delo. Ne bom jih vseh porabila za dolgo litanijo zgodovine družboslovnih idej: pogovarjali se bomo tudi o vizijah človeške prihodnosti. Čeprav so ljudje v vseh časih in krajih, skozi vso poznano zgodovino pričakovali konce sveta, vesoljne kataklizme, apokalipse, smo zdaj morda prvič zares na njihovem pragu. In zanimivo: alternativne vizije so vedno bolj stvar ljudi, ki sploh ne delujejo znotraj akademe. Mene najbolj zanimajo razglabljanja nekoliko skrivnostnega Petra Josepha, ki je ustanovil dve množični gibanji: Zeitgeist (kar je tudi naslov serije njegovih filmov) in New Human Rights Movement (kar je tudi naslov njegove nedavno izšle knjige), pri tem pa zelo pazi, da si ga ne bi prisvojila kaka medijska slava. Rutgerja Bergmana si žal je.
/ SOBOTA, 18. JANUAR
Zjutraj se z Emilijo najprej odpraviva na dolg, mrzel sprehod po Tivoliju, še preden se zares začne daniti. Dneve moje odsotnosti je preživela v oskrbi edinih dveh sosedov, ki ju priznava v tej vlogi, in mojega sina, kadar je utegnil, ponoči pa je bila večinoma sama, zato se med sprehajanjem ne oddaljuje od mene, temveč me pozorno pogleduje, kakor da bi se želela prepričati, da sem res nazaj. Emilija je belgijska ovčarka, ki ima sicer oster in sumničav značaj, kot ga pač ti psi imajo, zraven pa je, za razliko od vseh drugih belgijskih ovčarjev, kar sem jih kdaj videla, izjemno ljubka in koketna, četudi ni več najmlajša. Zaradi tega imava smešen problem: večina ljudi, ki jo zagleda na cesti, bi jo na vsak način hotela ogovoriti ali celo pobožati. Vztrajno jim moram zatrjevati, da to nikakor ni pametna ideja, kajti Emilija nobenemu tujcu ne dopusti dotika, čeprav sumim, da prav to vztrajno čaka: priložnost, da bi lahko koga takole opozorilno malce pogrizla. Torej hodiva na sprehode ob urah, ko je njenega oboževalstva na cestah kar najmanj.
/ NEDELJA, 19. JANUAR
Po zajtrku gre Emilija posedat na kavč, od koder skozi okno nadzoruje dogajanja na cesti, jaz pa se preselim na zastekljeni balkonček, kjer je moj rastlinjak za "hladne" orhideje: osem cimbidijev, od katerih trije obilno cvetijo, trije pa še bodo, dva pa letos očitno nočeta. Cimbidij je zahtevna orhideja: vso pomlad, poletje in jesen jih je treba skrbno prenašati iz sence na sonce, z dežja na suho in obratno, skrbno gnojiti in odcejati, da pozno v jeseni nastavijo cvetna stebla. Tam sta še dva dendrobija, ki bosta tudi cvetela, pafiopedil, ki je po šestih tednih ravnokar odvrgel dva gromozanska cveta, in cela vrsta nenasitno žejnih miltonijan. In še nekaj metuljčkasto cvetočih, drobnih oncidijev, katerih parfum me spominja na mojo babico.
Med čiščenjem in zalivanjem na tablici poslušam posnetek zadnje ameriške demokratske predsedniške debate. In nato še množico komentarjev tako imenovanih alternativnih amaterskih novinarjev, ki domujejo na youtubu. Očitno se je medijskemu svetu dogodilo nekaj primerljivega, kot opazujemo v akademi: prelevil se je v cenen, senzacionalističen infotainment, prav kot se je družboslovna akadema pogreznila v neobvladljivo čvekavost, hiperobljavljanje banalnosti in neslanosti in čaščenje "pop znanstvenikov". Na medijskem prizorišču je resne politične analize in komentarje iz anglosaksonskega sveta mogoče dobiti le še pri alternativcih, med katerimi je tudi cela vrsta ljudi, po poklicu standup komikov. Kako zelo primerno za čas, v katerem so vrhove političnih elit tako rekoč širom sveta zasedli, in še zasedajo, klovni.
/ PONEDELJEK, 19. JANUAR
Vse dopoldne izpitne skupinske predstavitve študentk in študentov izmenjave Erasmus. Odlično so se odrezali!
Lotiti se moram kratke pisne obnove svojih posegov na srečanju v Stockholmu. Šest nas je švedsko kulturno ministrstvo povabilo z vseh koncev in krajev Evrope, ZDA in Kanade na posvet o tem, kaj naj bi bile osrednje tematike letošnje jesenske konference v Malmöju ob 20. obletnici Stockholmske deklaracije. Ta je bila sprejeta na mednarodnem forumu v januarju 2000 na pobudo tedanjega švedskega ministrskega predsednika Görana Perssona in je podlaga za ustanovitev Mednarodne zveze za spomin na holokavst, katere članica je od leta 2011 tudi Slovenija. Ključni posvet je trajal šest ur, zasedali smo v prelepi sobani, v kateri švedska Akademija odloča o Nobelovih nagradah za književnost.
/ TOREK, 20. JANUAR
Berem odzive na razveljavitev sodbe Leonu Rupniku. Že dva tedna se ukvarjam s to rečjo. V Stockholmu so vsi, vključno s kulturno ministrico, tedaj že slišali za porazno odločitev slovenskega vrhovnega sodišča, kajti tuji tisk se je 15. januarja o zadevi razpisal po tem, ko je Center Simona Wiesenthala v Jeruzalemu odločitev ostro obsodil in slovenski veleposlanici v Izraelu predal protestno noto. Vsaj trikrat sem pojasnjevala podrobnosti zadeve. Pri tem mi je pred oči silila fotografija izmozganega Rafaela Lemkina, poljskega pravnika, ki je v holokavstu izgubil 49 članov svoje družine in sorodstva in si je vsa medvojna in povojna leta prizadeval za sprejem Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki mu je sam dal ime. Ko mu je leta 1948 končno uspelo, je bil osamljen, obubožan in na smrt utrujen; še ne šestdesetleten je umrl za srčno kapjo enajst let kasneje.
/ SREDA, 21. JANUAR
Končujem zapis, ki ga moram poslati v Stockholm. Razprava je odprla celo vrsto vprašanj, ki so se vsa nagibala k sedanjemu trenutku: zakaj poučevanje o holokavstu ne dosega svojega namena, zakaj naraščajo izkrivljanje in zanikanje holokavsta in antisemitizem? Posebej se je govorilo o tako imenovani iliberalni demokraciji, tej izvotljeni, indiferentni državi, ki je opustila svoj zgodovinski, formativni namen benevolentne skrbi za svoje državljane in za javne, solidarnostne, infrastrukturne družbene naprave na podlagi proporcionalnega občega obdavčevanja. Država, ki je opustila vodila človekovih pravic, državljanskih pravic in svoboščin in socialno naravnane zakonodaje in prakse. Država, ki je, z besedami Achilla Mbembeja, namesto tega uvedla poljubno nekropolitiko, režime sekuritizacije in ekonomske strogosti. Država, katere politična elita je postala mercenariat korporacij in finančnega kapitala, svetnikov vere v "prosti trg", njeni državljani pa vedno bolj brezpravni podložniki. In še posebej se je govorilo o tako imenovanem novem nacionalizmu, ki v resnici ni v ničemer podoben ne nacionalizmu formativnega 19. stoletja, niti etnonacionalizmu podivjanega 20. stoletja, temveč se je prelevil v atavistični belski supremacizem z eno samo družbeno vizijo: (neo)patriarhat. Samo v takih razmerah so lahko vzcveteli prostaški, omejeni, klovnovski, narcisoidni politični vodje, katerih edina vodstvena tehnika je hujskanje proti tej ali oni skupini grešnih kozlov.
/ ČETRTEK, 20. JANUAR
Zaključujem ocenjevanje esejev Erasmus študentk in študentov. Med odmorom z olajšanjem preberem prispevek koroškega slovenskega pravnika Rudija Vouka o zadevi Rupnik: da, poteza je na zakonodajalcu, da prepreči nadaljnja vlaganja zahtevkov za "izredna pravna sredstva" za "varstvo zakonitosti" v primerih izkazanih zločincev proti človeštvu. Glede na izjave vrhovnega tožilca Draga Šketa jih še vedno vlagajo tožilci; ali torej potrebujemo nov zakon o državnem tožilstvu? Prvič, odkar so mediji prinesli na plan zadevo Rupnik, ki se je bogve koliko let spotikala po sodnih instancah navzgor, se lahko tudi nasmehnem bridki šali zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki je hvaležen, da slovensko sodstvo ni pristojno za Nürnberške procese, ker da bi jih gotovo razveljavilo. Da, iliberalna demokracija: včasih podložnikom preostane samo še obešenjaški humor.
