/ PETEK, 3. JANUAR
Prvi "delovni dan" v novem letu. Vstanem kot običajno ob 5.30, čeravno sem v pokoju že 12 let, so nekatere navade pač ostale. Prelistam časopis Večer in sem ob 7.00 v pisarni. Pregledam pošto - če je - in nato k sosedu v Picerijo plus na kavo, potem pekarna, skok na občino in domov. Malo pogledam Filipičevo prvo izdajo Pohorskega bataljona, ker me popoldan čaka razgovor z ruškim podžupanom Jernejem Ajdom, ker pripravlja govor za krajevni praznik Ruš, ki je posvečen padcu legendarnega 1. bataljona Pohorskega odreda. Zato je treba obnoviti nekaj zgodovinskih dogodkov, saj bova obdelala zgodovino Ruš od Hitlerjevega napada do padca bataljona 8. januarja 1943, bolj na hitro pa še nadalje do osvoboditve. Zgodovina Ruš, Pohorja me od nekdaj zanima in sem se rad z njo amatersko ukvarjal, sedaj pa jo na različne načine predstavljam krajanom, širši okolici, predvsem pa mladim, da ta del naše zgodovine ne bi šel v pozabo. Z Jernejem to opraviva in še malo poklepetava. Zvečer me obiščeta soseda - prijatelja, ki mi prideta voščit ob novem letu. Upam, da bo vsaj takšno kot lansko, če ne boljše.
/ SOBOTA, 4. JANUAR
Dan se začne že ob 5.00, saj gremo na Osankarico. Vodim približno sto pohodnikov – dva avtobusa častnikov, članov ZB in krajanov. V Mariboru se nam pridruži še skupina upokojenih delavcev MNZ s tovarišem Korenom. Na Osankarici prvo presenečenje – pričaka nas postrojena Šiškova varda. Nato pohod do bojišča, proslava in dogodki se kar vrstijo – prihod predsednika države, po tem ko se je udeležil proslave v Kočevski Reki (ne vem, kam nas to pelje – "združuje" ljudi, namesto da izdajalcem reče izdajalci). Govor ministra je razen manjših zgodovinskih napak v redu, čeravno bi jaz raje vedel, da bi spravil v šolske učbenike nekaj ur zgodovine NOB, s čimer bi dosegel večji učinek pri mladih. Opazim veliko politikov – tudi predsednika DZ, ki bi z majhnim amandmajem k zakonu preprečil, da bi varda motila prireditev in provocirala, ministrica za pravosodje pa bi imela orodje, ki bi ga policija s pridom uporabila in polnila državni proračun. Tako bi bil volk sit in koza cela, naša država pa bi malo zadišala po pravni državi, ne pa da vsak počne, kar se mu zdi. To, o čemer sedaj pišem, povem tudi novinarki BKTV in ji še dodam, naj me ne cenzurirajo. Šiška aretirajo oziroma se sam preda. Dosegel pa je, kar je želel – medijsko pozornost. Doma še dolgo premlevam in pridem do zaključka, da sem izpolnil svojo nalogo – poklonili smo se padlim, ki so si želeli socialno, svobodno demokratično državo, zanjo umirali – sanje se jim niso izpolnile. To ni, kar so želeli. Nekoč sem v nekem govoru kritično dejal, da tudi Kajuh verjetno več ne bi napisal tistih verzov Veš, mama ... Bodi dovolj, ker drugače mi bodo prijatelji pošiljali pakete na Dob, če bom kaj preveč rekel.
/ NEDELJA, 5. JANUAR
Nedeljo posvetim sebi. Pripravim kosilo zase in za sina, nato pa si očistim misli z delom v sadovnjaku. Obrezujem kivi. Dan je lep in to delo me sprošča, obenem pa pozabim na vse nepravilnosti in krivice. Poleti to najraje storim ob nabiranju gob na Pohorju – najraje na vrhu – Črno jezero, Mizni vrh ali Falski jez, vse v bližini Treh žebljev. Mir in tišina in obilica gob – to me sprošča.
/ PONEDELJEK, 6. JANUAR
Dopoldan običajni opravki, popoldan pa pogreb enega naših članov ZB za vrednote NOB – partizana Mirka Kocjana, rojenega leta1927, domačina iz Ruš. Nehote se mi spomin vrne v vojna leta. V partizane je stopil leta 1944, ko je bila nad Rušami na Lobnici ustanovljena kurirska relejna postaja TV125. Imel je 17 let. Te postaje so bile po celi Sloveniji in so skrbele za prenos pošte, spremljanje političnih in vojaških funkcionarjev, prenos gradiva, kot vodiči so vodile partizanske enote, ki so prišle na njihov teren in sodelovale pri napadih na nemško vojsko. Štele so 10 do 20 partizanov in bile zelo konspirativne, saj je vsaka poznala samo levega in desnega soseda. Naša je bila na Lobnici pod Glažuto. Kopija te brunarice stoji na Apnici poleg spominskega obeležja, ki je posvečeno padlim borcem NOB in žrtvam fašističnega nasilja. Vas Lobnico, ki takrat, leta 1941, ni štela 20 hiš, žrtev pa je bilo 21, krasi napis: Ta vas med prvimi je vstala zoper osvajalca, skozi kri in ogenj šla in pozvala izdajalca. Če ne bi bilo takšnih ljudi, kot so bili domačini – najbolj tisti malo višje na Pohorju – Lobnica, Smolnik, partizani na Pohorju, kakor tudi drugod, ne bi preživeli. Ti ljudje so zanje naredili vse, bili so jim mati in oče, skrbeli za hrano, opremo, orožje, strelivo, obveščevalno dejavnost ... Vse to je organizirala OF, v kateri so bile združene vse napredne stranke tistega časa, ki so se uprle okupatorju. V Rušah je bil prvi odbor OF ustanovljen že 25. maja 1941 pri Knifičevih, drugi pa prve dni junija na Lobnici. Rušani smo nasploh na ta del svoje zgodovine NOB premalo ponosni in tudi premalo pozornosti in časa se ji posveča.
/ TOREK, 7. JANUAR
Danes imam rojstni dan in prva čestitka mi je bila poslana po telefonu že ob 00.02 in potem si po telefonu kar sledijo. Včasih kdo v šali reče, da si namerno organiziram proslavo v počastitev krajevnega praznika Ruš, ki je posvečen padcu legendarnega Pohorskega bataljona kar na svoj rojstni dan. Proslava pač mora biti na predvečer. Letos prvič prevzame odgovornost in organizacijo proslave krajevni odbor pod okriljem občine, doslej je bilo to vsa leta v domeni občinskega združenja borcev za vrednote NOB Ruše. Seveda jim stojim ob strani, da ne bilo po organizacijski plati kaj narobe. Proslava je bila kvalitetna, govor zelo dober – primeren bi bil tudi za osrednjo proslavo na bojišču pri Treh žebljih, je manj politično obarvan, kritičen in tudi samokritičen. Dogovorimo se, da bo objavljen v naslednji številki časopisa ZZB za vrednote NOB Slovenije Svobodna misel. Dodati moram uvodno besedo.
V kulturni program so pritegnili v glavnem mladino, ki se na ta način tudi seznanja z našo zgodovino in ima potem v življenju pošten odnos do nje. Zadovoljen sem z obiskom prireditve, saj je dvorana polna. Na proslavi podelimo - kot je običaj - priznanje ZB, srebrno plaketo letos prejme OŠ Janka Glazerja Ruše. Naše združenje z osnovno šolo sodeluje že od začetka. S kulturnim programom nam pomaga pri vseh naših prireditvah. V sodelovanju z njo smo naredili aplikacijo o vseh spominskih obeležjih v občini Ruše. Ni jih malo, kar 39. Fotografirali smo jih, opremili z besedilom, dodali glasbo in vse to je na računalniku. Želimo priti še na Wikipedijo, da bo aplikacija vsem dostopna. Po proslavi ostanem še nekaj časa v družbi ob prigrizku in kozarcu, soka sicer, saj sem abstinent. Tudi za pogostitev je poskrbel krajevni odbor. Ta proslava naj bi bila zadnja v počastitev krajevnega praznika, saj naj bi bil naslednje leto to občinski praznik, za kar se trudim že zadnjih devet let. Če ta sprememba uspe, bo to največja zahvala vsem 124 posameznikom, katerih imena so vklesana na osrednjem spomeniku sredi Ruš, ki je že potreben obnove.
Ugotavljam, da bo skoraj ves dnevnik posvečen NOB in v glavnem padcu legendarnega Pohorskega bataljona. Nekoč mi je kustosinja v muzeju NOB Maribor, tovarišica Mira Grašič, ki je tudi članica našega združenja v Rušah, dejala, da so mi bile vrednote NOB položene v zibelko. Res je to zasluga mojih staršev, ki so me v duhu teh vrednot vzgojili in mi pokazali pot, da sem takšen, kot sem, in da mi te vrednote pomenijo vse v življenju. A svojo osebnost sem gradil sam, s svojo opeko, in se nisem zanašal na zasluge staršev. Človeka najprej ocenim in tudi cenim po delu in vseh drugih vrednotah. Pravijo, da sem deloholik, nenehno moram biti v pogonu. Lenuhi in nastopači pri meni ne štejejo, naj se še ne vem kako trudijo, da se mi približajo. Zato iščem sodelavce, ki so mi podobni po značaju. Rad rečem bobu bob in zato včasih ni bilo preveč lepo – ne vozim slaloma, ampak smuk, čeravno naletim na kakšno oviro. Moram končati, da mi ostane še nekaj prostora za jutri, ko je v Slovenski Bistrici spominska slovesnost v počastitev 77. obletnice padca Pohorskega bataljona.
/ SREDA, 8. JANUAR
Dopoldan naenkrat mine ob vsakodnevnih opravkih. Odpravim se v Slovensko Bistrico na svečano akademijo. Slovesnost je nekaj posebnega – enkratna. Za uvod film Postal je legenda avtorja dr. Marjana Žnidariča ob 60. obletnici padca Pohorskega bataljona. Sledi 12 scen iz filma Preboj po knjigi Franca Severja – Frante in nato pogovor s še živečima borcema v bitki na Menini planini – šifrantko Valči in kurirjem komandanta Frante Francem Bero ter dvema igralcema iz filma. Kvalitetno, vmes pa nastopi učencev glasbene šole.
/ ČETRTEK, 9. JANUAR
Ker sem že včeraj izpolnil kvoto dovoljenih znakov, se moram danes samo posloviti.
