/ PETEK, 21. JUNIJ
Danes je najdaljši dan v letu, tisti dan, ko izgovori, da je dan prekratek, nimajo smisla. Poletje je tu in misli že bežijo k počitnicam. Samo še tistih "veliko" stvari postorim, si spodbudno rečem, pa bom brezskrbno pustila mislim, da odtavajo. Na življenje je vselej treba gledati iz svetle plati. Res se veselim!
Večina dneva se je odvrtela na službeni poti v Trst, na Obalo. Na slovenski Obali sem preživela osem let svojega življenja in tam me vedno obda občutek, da se nič ne mudi in da je časa za sproščeni pogovor vedno dovolj. Trst je bil vroč in krasen, pot nazaj pa zaradi zastojev, za katere ne najdeš zares pravega razloga, dolga.
Odkar smo pred kratkim lansirali našo novo multimedijsko platformo Beletrina Digital, si vsak dan vzamem čas, da malce pobrskam po vsebinah. Tokrat sem se zadržala pri prispevkih, ki nastajajo pod uredniško taktirko Irene Svetek in se, najverjetneje v luči odprtja kopalne sezone, ustavila pri zgodbi Sare Nuše Golob Grabner in Davida Pavlasa z naslovom "Strija je strija, špeh pa špeh". Gre pravzaprav za njuno dopisovanje na internetu, pri katerem brez dlake na jeziku "obdelata pasti" fizičnega videza. Všeč mi je izraz "body positivity" in, David, popolnoma se strinjam, ko praviš: "Pač če si res happy s svojim telesom in se maš rad, zakaj ne moreš strijam samo rečt strije pa špehu špeh???".
Še en razlog več, da v poletje vstopimo samozavestno!
/ SOBOTA, 22. JUNIJ
Sobotno jutro vedno začnem s tržnico, kamor se odpravimo družinsko. V zadnjih letih je to ljubljanska tržnica, a navade sobotne tržnice nisem razvila v Ljubljani, temveč v Mariboru, kjer sem v času Evropske prestolnice kulture preživela tri leta. Tri dinamična in lepa leta.
Maribor bo v mojem srcu ostal kraj, kamor me bo vedno vleklo, kjer se bom vedno počutila doma. To pa zato, ker v Mariboru, podobno kot v Velenju, kjer sem preživela svoje otroštvo, vedno veš, kje si in pri čem si. Predvsem pa si lahko to, kar zares si. Ljudje v Mariboru so odprti, vedri, strastni, zanje je druženje pomembna vrednota. Ni potrebnih veliko besed, tiste, ki so izrečene, pa morajo biti iskrene, "taprave". To mi je blizu.
Velikokrat sem svojemu možu in prijateljem rekla, da bi bilo lepo otroke vzgajati v Mariboru, saj bi tam morda najlažje spoznali sami sebe, bili manj obremenjeni, predvsem pa bi se naučili vzeti čas zase in za ljudi, ki so jim blizu. Naučili bi se upreti svetu, kjer časa vedno primanjkuje. Morda zveni romantično ali naivno, toda v to sem še danes prepričana.
Prav zato sem bila letos še posebej ponosna, da je Beletrina prav v Mariboru odprla svojo drugo knjigarno. Prenovo in otvoritev knjigarne, ki se nahaja v samem središču mesta, na Grajskem trgu, smo na Beletrini dolgo in skrbno načrtovali, zato sem še toliko bolj hvaležna, da so jo domačini vzeli za svojo. S tem se je tudi delček mene vrnil nazaj v Maribor in z navdušenjem gledam, kaj bo prinesla prihodnost.
/ NEDELJA, 23. JUNIJ
V nedeljo rada spim malce dlje. Kadar je to mogoče in kadar je vremenska napoved za visokogorje slaba ali "sumljiva". Drugače se z družino najraje odpravimo v gore. Zadnja leta smo namreč odkrili feratarstvo in se popolnoma zaljubili vanj. Celo toliko, da je moj skoraj devetletni sin prepričan, da če kakšen konec tedna ne bo plezanja, bo pač "totalno dougčas". Zato se resno bojim, da smo okuženi in da ni več poti nazaj. Malo za hec, malo pa tudi zares!
Ta nedelja je bila ena izmed tistih vremensko "sumljivih", tako da so novi vzponi odpadli in sem lahko čas posvetila "tolažilni" nagradi, ki sem jo potihem hranila za dopustne dni. Gre za novo knjigo Iztoka Tomazina in Toma Virka Naveza, ki je izšla pred kratkim v naši še vedno sveži zbirki Žametna Beletrina. Izjemno branje, izpoved dveh prijateljev, ki ju druži ljubezen do gora, prijateljstvo ter doseganje in preseganje meja, največkrat svojih.
Večer in noč sta minila v pričakovanju razglasitve nagrade Kresnik za najboljši roman lanskega leta, za katero je bil letos nominiran tudi Beletrinin avtor Vlado Žabot z romanom Gral. Čast tokrat ni pripadla Gralu, slavila pa je Anja Mugerli, ki ji iskreno čestitam!
/ PONEDELJEK, 24. JUNIJ
Zadnji dan šole je in priznam, da sem ga z nestrpnostjo pričakovala. Občutek imam, da je postala šola od takrat, ko sem jo (v devetdesetih) obiskovala sama, bolj zahtevna, ne le za učence, temveč tudi za starše. Zdi se, da danes šolniki kar nekako pričakujejo, da bomo starši vselej na voljo, da bomo ves čas intenzivno delali s svojimi otroki in si morda bolj kot oni prizadevali za najboljše ocene. Kdo je zdaj tu učenec, kdo učitelj in kdo starš? Nihče nam ne pove, kakšna je prava mera naše vpetosti v šolske obveznosti otrok. Če skrajšam: na koncu šolskega leta sva si tudi z možem čestitala za izdelan tretji razred! Prijatelji naju tolažijo, da bova do devetega razreda že povsem "skulirana". Srčno upam!
Šole je torej konec in treba je resno pristopiti k pripravam na oddih. Ker rada načrtujem, seveda načrtujem tudi prosti čas. In ker si ne predstavljam dopusta brez dobrih knjig in filmov, si vsako leto naredim seznam. Letos ni bilo težko, saj so moje najljubše vsebine le klik stran, na naši novi multimedijski platformi Beletrini Digital. To smo skupaj z res izjemnimi sodelavkami in sodelavci gradili skoraj tri leta, za sodobno oblikovanje pa je zaslužen kreativni studio Trampolin iz Maribora. Dober občutek je, ko nekaj, za kar si leta garal, zaživi, še lepše pa je zavedanje, da s svojim delom bogatimo slovenski kulturni prostor.
Alma Čaušević Klemenčič
Zavezana raziskovanju in nenehnemu odkrivanju novega. Žena in mati, kar predstavlja fokus njenega življenja. Izvršna producentka in pomočnica programskega direktorja EPK v Mariboru. Brez oklevanja zaviha rokave in se sooči z izzivi, ki jih nikoli ne zmanjka. Od leta 2016 prokuristka Beletrine in direktorica Beletrina Digital. Najnovejša in najdrznejša pa je gotovo nova multimedijska platforma, ki predstavlja unikum v svetovnem merilu.
Torej, če bi koga zanimalo, je moj seznam knjig za letošnje poletje naslednji: Pisma Maticu (Doris Kukovičič) – presunljiva osebna izpoved o izgubi otroka, o ljubezni in volji do življenja; Klara in sonce (Kazuo Ishiguro) – zgodba o prijateljstvu in umetni inteligenci, ki jo pripoveduje android, UP - "umetna prijateljica" z imenom Klara; Salon Kitty (Jones, Brunner, Schrammel) – razkritja o dogajanjih v ekskluzivnem in znanem berlinskem bordelu v času weimarske republike in nacizma; Dylan (Dennis McDougal) – zvočna knjiga, biografija Boba Dylana. Med filmi pa sem si zabeležila filme Bunkica (Fletcher), Sanremo (Mandić) in Vse povsod naenkrat (Kwan).
/ TOREK, 25. JUNIJ
Danes se mi zdi, kot da obstaja samo ena stvar: nogomet. Slovenija: Anglija. Iz vseh strani potekajo priprave, zastave plapolajo (v čast dnevu državnosti seveda, a malo tudi za naše nogometaše) in padajo velike odločitve - kje bomo tekmo gledali? –, ki jih je treba temeljito pretehtati - kaj če bo deževalo, kaže na slabo vreme! Skratka, napeto je, ozračje je naelektreno, pričakovanja velika!
Sama nogometa ne spremljam kaj dosti, raje imam kakšen drug šport. Recimo kolesarjenje, ki bo ponovno v ospredju konec tedna, ko se začne Tour de France. Pa tudi tukaj imam čisto svojo rutino. Vedno si namreč ogledam le vrhunce in zadnjih 45 minut vsake etape. Ampak teh 45 minut nikoli ne zamudim.
Čeprav sem se odločila, da ne grem s svojima fantoma na spremljanje tekme v bližnji lokal in sem si čas raje rezervirala za likanje, se je na koncu zgodilo, da sem pred televizorjem živčno spremljala vsako podajo in navijala z malce povišanim tonom. Likanje bo, sem si mislila, moralo počakati na boljše čase. In kako prav sem se odločila! Bravo naši in iskrene čestitke za zgodovinsko uvrstitev v osmino finala EP!
/ SREDA, 26. JUNIJ
Glede na to, da je Beletrina Digital komaj dobro zaživela, sem bila prepričana, da bom imela zadnji dan pred dopustom več skrbi, a se je vse izteklo, kot se mora. Moj dopust bo tudi to poletje kratek, tega sem se že navadila in me ne moti. Poletje je namreč čas, ko potekajo intenzivne priprave na festival Dnevi poezije in vina, ki vsak konec avgusta Ptuj in kraje po Štajerski obarva z domačo in svetovno priznano poezijo.
Dnevi poezije in vina se mi vselej zdijo nekako magični, morda zato, ker se takrat spet vrnem na Štajersko, pa tudi zato, ker je festivalsko vzdušje izjemno sproščeno in svobodno. Letošnji častni gostji bosta Pia Tafdrup, ena najpomembnejših in pogosto prevajanih danskih pesnic, ter Valžina Mort, izjemna in priznana pesnica ter prevajalka iz Belorusije, ki že skoraj dvajset let živi v ZDA. Letos bodo v ospredje stopile ženske, na festivalu pa bo posebno mesto pripadlo tudi poljskemu pesniku in pisatelju Jaceku Dehnelu, ki bo predstavil svoje Odprto pismo Evropi. Že od leta 2017 eminentna literatinja ali literat napiše pismo, ki nagovarja Evropo in svet, ter izpostavi probleme, ki se ji/mu zdijo najbolj pereči. Vsako leto znova me pismo presune, v meni sproži refleksije misli o prihodnosti. Hkrati pa me pomiri z občutkom, da med nami živi veliko ljudi, ki mislijo na sočloveka, na naravo in verjamejo v boljši jutri.
/ ČETRTEK, 27. JUNIJ
Končno dopust! Smer: morje. Malo mi je žal, da letos ne bomo zavili na Lent, nam pa zato drugo leto ne uide! Na Obali bomo za nekaj dni obiskali moževo družino, nato pa bomo večji del dopusta preživeli v objemu gora.
Vsako leto se namreč odpravimo v Drežnico, ki je postala nujna točka na našem poletnem seznamu in katere se vsi zelo veselimo. Tam življenje naenkrat postane čisto preprosto, pogledi drugega in odzivi javnosti postanejo nepomembni, tu se lahko posvetimo sebi in drug drugemu ter uživamo v izdelkih iz kozjega mleka, medenih dobrotah, domačih mesninah, ki dišijo povsem drugače kot tiste iz supermarketa, da ne govorim o buhteči zelenjavi naravnost z vrta. Ljudje so prijazni in dobrosrčni, gore so blizu, in ko se vsi utrujeni vrnemo z vzponov, ni lepšega od skoka v hladno Sočo. Ko se počasi nad dolino spusti večer, pa je čas za dobre knjige in filme. Moj raj na tem svetu!
