(DNEVNIK) Darja Jernej: Zjutraj je vedno bitka na črjanski fronti

Darja Jernej
02.03.2024 06:00

Hči, prijateljica v dobrem in slabem, šefica firme Šport in kreativa. Diplomirana politologinja - včasih se mi zdi, da ne po svoji krivdi - s srcem in dušo Črjanka, človek, ki spoštuje iskrene, poštene in sposobne ljudi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ilustracija Ciril Horjak

/ PETEK, 23. FEBRUAR

Kar nekam slabo spim celo noč. Za zajtrk imam danes res zdrav brezglutenski kruh, avokado, dimljenega lososa in zeleni čaj, no, le dim v lososu glih ne poka od zdravja. Na uradu nekako ne pridemo najbolje skupaj, jaz sprašujem eno, oni mi odgovarjajo drugo, potem mi da uradnik formular, ki ga izpolnim, zdaj pa samo upam, da me ne zaprejo, preden dobim odgovor. Danes imamo v Črni, kjer sem doma, filmski večer E. M. Savellia, alpinista, gornika in človeka, ki je vse svoje outdoor dogodivščine dokumentiral v obliki video zapisov in vsako leto je v organizaciji PD Črna večer posvečen njemu. Tu lahko svoje filme pokažejo tudi drugi nadobudni outdoor snemalci. Zanimiv večer je, super se odvija, polna dvorana. Sem pride vedno top družba alpinistov, gornikov in vseh ljubiteljev narave. Po zaključku ostanemo s prijatelji še dolgo v avli Kulturnega doma Črna, kjer že delamo načrte, kam se bomo podali s turnimi smučmi - v bregih smo dobili starko zimo nazaj, kar je res čudovito! Ob pol enih ponoči se zmatrana, ampak obdana s top energijo skotalim v posteljo in že sem v miži kinu Črna luknja, kjer se sučejo res vsi filmski žanri.

/ SOBOTA, 24. FEBRUAR

Zbudim se za čuda že ob 9.30, včerajšnji žur je pustil posledice na počutju in gibčnosti možganskega valovanja. Glava me boli, muc Mici se je tudi kar udomačil in noče, da se ločiva. Še sreča, da imam prost dan in da bo ta sobota po dolgem času res namenjena relaksaciji in lahkemu delu za projekte mojega podjetja. Misli, kolikor so v tej soboti res lahko fokusirane, so pri mojem podjetju Šport in kreativa, kjer smo specializirani za tečaje teka na smučeh, smučanja, zelo uspešni smo pri organizaciji teambuildingov na tekaških smučeh ter na gorskem kolesu in pri organizaciji gorskokolesarskih tur. Koroška je res ena taka top butična MTB-destinacija, samo tek na smučeh še umestimo tja, kjer mu je mesto. Razmišljam, čim prej moram do naše matere županje Romane, da se končno že enkrat dogovorimo o trdnih korakih za naprej. Dela je vedno več, ampak mi misli kljub temu včasih odplapolajo v smer, a mi je res tega treba. Ves čas sem v nekem stresu, nekateri pritiski so grdi, ampak je tisti ta drugi glas, "d'čva, to delaš tudi za tvoje Črjane in za Črno", še vedno močan kot bik, ki vleče in vleče in zlepa ne popusti. Fokus misli gre končno v smeri gibanja in res se ne morem potikati cel dan po hiši. Sprehod do Bistre mi sede kot smetana na kavo. Ko hodim, me pokliče prijateljica Karin, če se mi ljubi zvečer v Kotlje, pravi, da se že dolgo nismo videli in da so buhteljni že pečeni. Seveda pridem. Veliko mi pomeni čas, preživet s tistimi mojimi, tistimi, s katerimi ustvarjamo vedno super doživetja in nepozabne spomine. Doma sem že ob pol enajstih, Peter mi napiše, da gremo jutri na turno na Peco, hitro vse pripravim in že sem pod kovtrom, "oooo boh azija", kako rada spim.

/ NEDELJA, 25. FEBRUAR

Ura preseneti že ob osmih, zbudim se in že je akcija na polno. Pojem kruh, maslo in med, ta zajtrk bo zdržal moje strme podvige danes na Peci. Dobimo se ob devetih pri meni, hitro se odpeljemo proti avstrijski strani Pece, trije smo. Odločimo se, da gremo z gondolo gor pa potem od tam naprej. Iščemo nekaj pršiča, čeprav so ga ti naši turni iskalci že včeraj skoraj vsega zvozili. Na gori je res okrog 20 cm novozapadlega snega. Hitri smo, najprej na Končnikov vrh, potem do Bistriške špice in še naprej, vendarle iščemo nekaj tistih top zavojev. Spustimo se na našo stran, levo, kjer najdemo še neporabljen pršič. Toooop, kaj si nor, kdo pravi, da ni zime, samo najti jo moraš znati, se strinjamo! Juckamo od veselja, ob takih turah sem res srečna, sem s tistimi, s katerimi sem najraje, v naravi, pa še frišno belino smo našli. Malo boli samo to, da je iz tega globokega pršiča treba priti spet nazaj na vrh. Ob dveh smo že na pivu v restavraciji Oben. Nazdravimo na čudovit dan! Ko pridem domov, me kot vedno čaka še delo za firmo, ta vikend, 2. in 3. 3. 2024, imam še zadnji tečaj teka na smučeh na Breškem jezeru. Naredim objavo, odgovorim na nekaj mailov in ob 21.30 se ubita skotalim v posteljo, jutri je nov dan, svet moj. Res hvaležna za današnjega!

/ PONEDELJEK, 26. FEBRUAR

Delovni teden začnem z budnico ob 7. uri, utrujena od nedeljske turne smuke, še v postelji gledam v strop, to res belo ploskev, in vidim velikega pajka tam v kotu, maarička na, vse to glih ne izgleda, da sem dnevna Fata svoje spalnice, ampak je pa dober znak, uspešen delovni teden bo, punca, si rečem na glas. Nov teden je še nepopisan list papirja - tabula rasa, zato vzemi vse palete barv in čopiče v roke, draga Darja, in ga pobarvaj in ilustriraj res čisto po svoje, mi odgovarja dnevnik! Zajtrk je kot vedno zame najbolj pomemben obrok dneva. Razmišljam, kaj bi danes, mislije, zavpije glas v meni in že si pripravljam ovsene kosmiče z banano, granatnim jabolkom in zrni kakava, mmm, fuul dobro! Po zajtrku se hitro oblečem, vzamem smučarske čevlje in oddrvim na tečaj smučanja do 11. ure, potem pa v službo do 17. ure. Ko se vozim domov, naredim plan za zvečer, na hitro nekaj hoje in za eno uro skočim še na sobno kolo. Pomlad je pred vrati in sezona vodenih MTB-tur se bliža, zato "get in shape girrrl"! Ob enajstih me telo samo vrže v posteljo, brez pomisleka se prepustim, ampak po glavi se mi že cel dan rola rek, ki sem ga prebrala zjutraj in ga delim s tabo, dragi dnevnik: "Forget being perfect, be YOU, it's better!" (Ne bodi popoln, bodi ti, je boljše.)

/ TOREK, 27. FEBRUAR

Kot za čuda se zbudim pred budilko, ki je naštimana za sedmo uro - spet to hitro vstajanje, ne diši mi najbolj, nisem jutranji človek, rada se vauham v postelji dlje, kot je nujno. Hitro skočim iz postelje, včeraj sem se dogovorila, da grem danes dat kri za kontrolo ščitnice. Moram biti tešča in brez tablet, ki jih vsako jutro vzamem. Misli mi vedno delajo nadure in tuhtam v smeri, da sem bila že kot otrok hiperaktivna, kar pa z leti zgleda tudi ne popušča, le da zdaj vem, v kaj medved tišči ​taco … v ščitnico! Kri mi vzame medicinska sestra, fejst me zaboli, nje ne gane kaj preveč, rutina v delovnem procesu pač. V službo pridem tokrat pravi čas, do petih se mi danes dan kar vleče. Doma sem ob 18. uri, hitro skočim še na kolo in že se bolje počutim. Tuš me je zelo vesel, ko me vidi, in Joe Dispenza tudi. Vse njegove knjige sem že prebrala, ampak ta, Odvadite se biti to, kar ste, je pa tista, ki jo imam kar pod blazino in jo znova in znova prebiram, vedno me kaj novega nauči. Zaspim ob pol enajstih z mislijo "Ko živimo v predvidljivi prihodnosti, se res ne moremo spremeniti". Ampak edino spremembe so stalnica lajfa, zato samo gasa naprej!

/ SREDA, 28. FEBRUAR

Zbujam se med tednom vedno okrog sedme ure, včasih tudi prej, tudi danes ni drugače. Po jutranji rutini, umivanju zob, zajtrku, pregledam še maile od firme in vidim, da si dve družini želita izposoditi tekaško opremo. Super, vesela sem, da smo zapeljali ta projekt prve izposoje tekaške opreme na Koroškem, in to v moji Črni. Tradicija teka na smučeh tu je res dolga in bogata in tudi ti dve progi v Črni zadostita vsem tekaškim apetitom. Napišem si vse podatke, ki jih potrebujem za izposojo, ampak vse bom pripravila, ko pridem popoldne iz službe. Veš, dragi dnevnik, zjutraj je vedno bitka na črjanski fronti, kjer se bojujem najprej sama s sabo, s časom in z usklajevanji vsega potrebnega za realizacijo dnevnega programa, ki sem si ga orisala. Že se vozim na Peco, sneg res vidno pobira, upam le, da zvozimo še ta teden. Ko si obuvam pancerje, mi misli šibajo sem in tja, tudi na Breško jezero se privlečejo v mojo Tekaško areno (ker sem že od začetka zraven, je tudi malo moja), zaključek je vedno isti, kako rada delam to, kar delam. Veš, to ni služba v tistem službastem pomenu besede, to je življenje, to je energija, to je strast in ljubezen, to sem preprosto jaz. Nehaj delati doktorske dizertacije iz svojih občutij, si rečem, in se spravi delat. Ko se popoldne vozim iz službe, skočim še na Breško jezero, kovačeva kobila si je namreč končno kupila nove tekaške smuči, Rossignol je moja znamka, in čas je, da jih probam. Sneg je tak kot brezalkoholno pivo, če veš, kaj mislim. Ima okus po snegu, ampak vse drugo mu ne gre v prid. Ob sedmih pridejo po opremo, zanimivi ljudje, ki mi povedo, da so tu zaradi priporočila prijatelja, ki je bil pri meni na tečaju teka. Res vesela sem vseh priporočil in feedbackov, tako vem, da gremo v pravo smer s svojimi storitvami, kvaliteto dela in izvedbe. Utrujena zaspim ob polnoči.

/ ČETRTEK, 29. FEBRUAR

Tudi na ta dan je delovna in službena rutina podobna vsem dnevom v tednu, le da je danes četrtek - mali petek - in z veseljem pričakujem vikend. Grem na en rojstnodnevni žur, spet bo stara klapa na kupu in sigurno bo zanimivo in dolgo praznovanje. Srečno, dnevnik moj!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta