(DNEVNIK) Matjaž Mlinarič: Jezdeci jezdijo v pustno jutro

/ PETEK, 9. FEBRUAR

Dolgi so ti dnevi pred fašenkom. Nešteto priprav. Jutri bo v vasi več tisoč ljudi in za vse mora biti poskrbljeno. Ne samo za hrano in pijačo, tudi za okrasitev dvorišča. Še sreča, da v družini vsi stopimo skupaj in si pomagamo. Marko in oče sta poskrbela za pijačo, mama in Nataša za jedačo, midva z nečakom Aljažem pa za preostalo. In ja, tudi kaj pokomentirala, saj je dobra organizacija več kot pol opravljenega dela. V Markovcih radi pogostimo vsakega obiskovalca in tega ne prepuščamo naključjem. Čeprav nas na trenutke kdo obtoži, da s pustovanjem – fašenkom pretiravamo in ga jemljemo preveč resno, se mi ne damo. Vzgoja in odnos do tega praznika se pri nas začneta že v šoli in danes sem imel priliko skupaj z otroki spoznavati slovenske maske. Šola me je namreč povabila, da otrokom pripravim učno uro o maskah in maskiranju. Predstavil sem jim najbolj znane slovenske maske, nato pa smo se fokusirali na naše domače in prav neverjetno je, kako dobro že tisti manjši otroci vedo vse o naših maskah.

Fašenk je naša identiteta, ki nas spremlja od zibelke do groba. Teh nekaj dni na leto se vzame dopust in se na stran odloži vse, kar k temu prazniku ne sodi. Še sreča, da sem zaposlen v Mariboru, nikoli ni problema dobiti dopust sredi dolgočasne zime. No, dnevnik moj, saj veš, da zame ni nikoli dolgočasna, priprave na dogodek leta se začnejo takoj po božičnih praznikih. Čeprav je letošnje vzdušje pred fašenkom imelo rahlo grenak priokus zaradi vseh dogajanj, ki so zaznamovala naš kraj, pa to prešerne volje in razigranosti ne more pregnati. Spet se bomo imeli lepo in uživali v dogajanju, ki nam ga prinašajo prihodnji dnevi.

/ SOBOTA, 10. FEBRUAR

Turobno jutro se je naredilo danes. Dan je bil oblačen in siv, vendar "mastne sobote" to ni naredilo nič manj vesele. Že navsezgodaj smo s fanti okraševali vas s pisanimi dűhi, to je tradicionalno okrasje, ki ob fašenku krasi naše ulice, domove in dvorišča. Rahlo se je zavleklo to okraševanje vasi, ker so nas med delom veselo ogovarjali vaščani, obiskovalci, vsi v pričakovanju povorke, ki se vsako leto zgodi v naši in sosednji vasi ter privabi ogromno število obiskovalcev. Domačini na svojih dvoriščih samoiniciativno postavimo mize in jih obložimo z dobro kapljico in domačimi jedmi. Vsak je dobrodošel in vsak si lahko postreže, zato se marsikdo z veseljem vrača v naš kraj. Ob 13. uri, ko se je začelo dogajanje, je dvorišče že bilo polno sorodnikov in prijateljev. Prišli so tudi čisto naključni ljudje, ki so bili mnenja, da bodo markovski fašenk najlepše doživeli, če ga spremljajo tako, da se pomešajo med domačine in nastopajoče. Kar pet ur je potekalo dogajanje, saj vsaka maska obišče domačijo, opravi svoj obred, je pogoščena in svojo pot nadaljuje k sosedu.

Proti koncu dogajanja me je že začela premagovati rahla utrujenost, saj pogostiti na stotine ljudi pač ni mačji kašelj. Pa vendarle je sobota le uvertura v tisti "pravi fašenk", ki sledi v ponedeljek in torek ter poteka brez obiskovalcev in se godi že stoletja.

/ NEDELJA, 11. FEBRUAR

Budilka je za nedeljsko jutro zvonila prehitro. Glede na tihe dežne kaplje, ki se igrajo na oknih, bi človek kar poležaval in dremal. Nič ne de, Matjaž, vstani, avtobus te ne bo čakal. Danes smo se člani Etnološkega društva odpravili na pustni karneval v Kostanjevico na Krki. Z njihovim Etnološkim društvom Prforcenhaus smo namreč dobri prijatelji in se družimo skozi vse leto, vsekakor pa tudi ob pustu. Ovinkasta pot čez bizeljske griče ni bila nič kaj prijetna in komaj sem čakal, da prispemo na dolenjsko ravnico, med prijatelje. Letos smo tam sodelovali s tremi tradicionalnimi maskami, čeprav jih imamo v našem kraju kar več kot deset. Naši gostitelji so se spet odlično izkazali in preživeli smo res sproščen in nasmejan dan pod obronki Gorjancev.

/ PONEDELJEK, 12. FEBRUAR

Dnevi bežijo kot za šalo. Še včeraj je bil četrtek, zdaj je že ponedeljek. Na srečo ljudje na čas ne moremo vplivati, ta nam je strogo odmerjen in samo od nas je odvisno, kako ga izkoristimo. V teh veselih dneh, pa tudi sicer, se trudim, da ga izkoristim čim bolj. V pustni skupini, v kateri nastopam, je moja maska – gonjač medveda. Gre seveda za tradicionalno obredje gonjenje medveda, ki je poznano po vsej Sloveniji. Medveda skupaj z drugimi gonjači vodimo od hiše do hiše, kjer pleše in uganja norčije ter zabava ljudi. Gonjači pa mu igramo na razne instrumente. Tudi v medveda je nekdo maskiran, saj smo za pravo žival preveč neuki. Takšno početje pa tudi ne bi bilo humano, čeprav naj bi se bila ta šega oblikovala iz tega, da so Romi po vaseh sprehajali resnične medvede, ti pa so za plačilo morali plesati.

Danes smo obiskali domačije v delu vasi, kjer živim, zato smo se zjutraj zbrali pri meni. Noben odhod katere koli pustne skupine od doma se ne zgodi brez obilnega okrepčila. Ne oziramo se na to, da bo že pri naslednji hiši sledilo naslednje in pri naslednji spet ter tako naprej vse do teme. Večkrat pomislim, kako sem vesel, da imam korenine v Markovcih, kjer ljudem ti fašenski obredi in rituali pomenijo mnogo več, kot si kdor koli zamišlja. Zato še bolj razumem tudi tiste, ki si naš odnos do tega praznika težko razlagajo.

/ TOREK, 13. FEBRUAR

Vsako leto znova se na pustno jutro prebudim s stavkom, ki sem ga nekoč zasledil v enem izmed filmov, ki prikazujejo naš fašenk v prvi polovici 20. stoletja: "Jezdeci jezdijo v pustno jutro." Bralec je v filmu te besede povedal tako mogočno, slavnostno in tudi skrivnostno ter v nadaljevanju opisal vse dogajanje na pustni torek, da se mi kar milo stori pri srcu, ko se tega spomnim. Za nekoga te besede ne pomenijo čisto nič, meni pa spomin na ta filmček in na vse zgodbe, ki sem jih slišal od starejših ljudi, ki so že zapustili ta svet, budijo v prsih prijetno otožnost in nostalgijo za časi, ki so za nami. Sprašujem se, kam je odšlo vse to spoštovanje, ki so ga naši dedje čutili do tega praznika, kam je izginilo to navdušenje, ki so ga ljudje nekoč znali živeti. Vseeno pa sem zadovoljen, ko pomislim, da kljub vsemu v naši vasi še obstajamo ljudje, ki želimo praznovanje, kot je bilo nekoč, predati našim zanamcem. In s to mislijo sem se kaj hitro spravil iz postelje, se oblekel v svojo masko in se odpravil na drug konec vasi, kajti danes začnemo svoje obhode v spodnjem delu Markovcev. Ni lepšega občutka kot tedaj, ko se na "vejki fašenk" (pustni torek) sliši iz enega konca vasi pokanje bičev, iz drugega zvonjenje korantovih zvoncev, nekje na vso moč prepevajo orači, spet drugje se glasno oglašajo ruse in melike, sliši se glasno jokanje kopajnaric. Ja, res je ta naša Korantova dežela polna starodavnih izročil, ki so danes oživela v vsej svoji veličini. In to se vsako leto ponavlja. Mnogokrat se sprašujem, zakaj mi je fašenk v življenju tako pomemben in kaj je krivo, da ta čas v letu dam vse obveznosti na stran in se prepustim toku. Pozabim na vse resno delo in samo uživam. Fašenk je zame res samo eno čisto veselje v najglobljem pomenu besede. Mogoče mi je bilo dano že ob spočetju, kdo ve (rojen sem namreč okoli devet mesecev po fašenku). Ura je že davno odbila polnoč, vse naokoli vlada smrtna tišina. S pepelnico je napočil post in čas resnosti, tudi maske smo za eno leto sneli. Točno ob polnoči.

/ SREDA, 14. FEBRUAR

"Back to reality." Zlo. Občutek nemoči in totalna fizična utrujenost. Tudi na glasu se dodobra pozna, da sem izmozgan. Dan po fašenku me vsako leto spomni, da postajam starejši in se moje telo slabo regenerira. Voda z limono in daleron sta bila to jutro najboljše zdravilo za vse težave, ki jih je v preteklih dneh povzročil prekomerni hedonizem. Bi človek pomislil, da bi danes lahko počival. Jok, brate – odpade. Hiša je bila v razsulu. Čeprav sem sam pretekle dni vandral okoli, so vseeno doma gostili maske, ki so prihajale k hiši, vse do konca pustnega torka. Najprej sem moral začeti prati oblačila, nato pa temeljito počistiti po hiši. Popoldan ni bilo več nobenega znaka, da se je pri nas kar koli dogajalo, in končno sem prišel do tako želenega spanja in počitka.

/ ČETRTEK, 15. FEBRUAR

Že v študentskih letih sem se naučil, da je po fašenku treba vzeti vsaj dva dni prosto, zdaj za ziher raje vzamem kar cel teden. Pustne norčije so mimo, človek se mora počasi spraviti v red. Teden brez resnih obveznosti je minil, kot bi trenil, tako da sem se danes že pripravljal na jutrišnjo sejo uredniškega odbora občinskega glasila. Obenem pa mi je uspelo tudi že prebrati nekaj člankov, ki jih potrebujem pri pisanju seminarske naloge. "A mi je res bilo potrebno vpisati doktorat?" me je prešinilo, čeprav so danes moje misli že bile bolj zbrane kot včeraj in nič več ni bilo tako črno. Me je celo prijelo, da sem pričel pisati seminarsko nalogo, vendar sem se spomnil, da se v predalu moje pisalne mize potika karta za terme. Ni bilo potrebnega nič razmišljanja, na hitro sem spakiral kopalke in brisačo in že sem drvel proti toplicam. Zaznavanje okoljskih problemov bo pač moralo počakati do naslednjič. Ni lepšega občutka kot takrat, ko utrujeno in izmučeno telo objame vroča voda, ki sprosti še tako zategnjeno mišico. Prav prijeten popoldan sem preživel sam s sabo v sproščanju in razstrupljanju svojega telesa. Premalokrat si privoščim kaj takšnega, a kaj, ko sem vedno na kratko s časom, razpet po vsej Sloveniji. Še vedno se mi po glavi podijo misli in dogodivščine preteklih dni in spet sem zadovoljen, da smo vsi naš največji praznik preživeli brez kakšnih hujših posledic. Zdaj pa bi bil že čas, da v roke vzamem kakšno knjigo. Komu zvoni me nekje čaka.