(DNEVNIK) Tina Princ: Črna pika, rdeča črta

/ PETEK, 26. januar

Belo platno je najbolj zastrašujoče ogledalo, v katero (po)gleda umetnik. Človek, ki se odloči gledati belo platno, je človek, ki se je odločil, da bo svojo unikatnost pokazal svetu. Umetniki smo ljudje, ki smo najbolj sposobni pokazati svojo edinstvenost v primerjavi z drugimi sobivajočimi. In gledati belo platno je bolj zastrašujoče kot gledati sebe v ogledalo; v ogledalu vidiš svojo zunanjost in svojo okolico ter slutiš svoj notranji svet. V belem platnu pa vidiš nešteto mogočih rešitev ali pa ugank, izzivov, svetov, čustev, ki so vezani na življenje človeka. Pravijo, da je najlepša slika na svetu tista, ki uokvirja belo platno, saj ponuja neskončno možnosti, s katerimi ga lahko zapolnimo. In prav te možnosti ji dajejo življenjski aspekt, ki je poln priložnosti. Potem se takoj poraja vprašanje, kakšne so moje možnosti. Kakšne možnosti imam kot mama, kot umetnica, kot ženska, kot hčerka, kot prijateljica, kot sobivajoča? Največkrat je najtežje narediti prvi korak. Sprejeti odločitev za premik. Prvi korak običajno nikoli ni rešitev. Prvi korak je samo možnost, ki jo imamo ljudje, da uresničimo svojo bivanjsko izkušnjo.

/ SOBOTA, 27. januar

Slikarji narišejo črno piko na belo platno zato, da se katapultirajo s točke nepremičnosti. Črna pika na belem platnu ne ponuja smeri rešitve. Smer rešitve se zgodi v samem procesu. Črna pika na belem platnu ponuja premik, ki ni vezan na cilj, saj je nepomembna v odnosu do končne zgodbe. Je pa črna pika hkrati v odnosu do zaključka tisti korak, ki je prvi in brez katerega ni ničesar. Črna pika v resnici predstavlja hrabrost in pogum, da najdemo stik in se srečamo z življenjem. Da oživimo svoj notranji svet in ga predamo v zunanji svet. Z življenjem se lahko srečamo na dva načina. Da nam je dodeljeno, kako se bomo srečali, ali da se mi sami odločimo, kako se bomo srečali in spojili s prvinskim. Srečanje z življenjem je neizogibno. V trenutku, ko se odločimo, da bomo naredili prvi korak, ne glede na to, ali to vodi k načrtovanemu cilju ali ne, neizogibno pričnemo zaupati procesu. Takrat, ko zberemo pogum za prvi korak, prav v tistem danem trenutku lahko začutimo življenje kot svojo lastno kreacijo. V nasprotnem primeru pa lahko zaznavamo življenje kot splet okoliščin in dogodkov, ki se nam zgodijo in na katere zgolj reagiramo in ne moremo govoriti o svobodni volji. Je res, da je za občutek svobodne bivanjske volje in svobodnega občutka dovolj, da smo hrabri in pogumni in da naredimo prvi korak?

/ NEDELJA, 28. januar

Če vzamem predpostavko, da to drži, da je osnovna in bistvena sestavina prvega koraka hrabrost in pogum, se mi porodi vprašanje, ali samo sebe poznam dovolj; kdo sem Tina Princ, da bi znala poiskati v sebi tisto področje, ki naseljuje mojo hrabrost in moj pogum, ki bi ju v odnosu do življenja in kreiranja uporabila za to, da vzpostavljam prve korake na svoji poti? Vsak projekt ima svoj prvi korak. Vsak življenjski izziv ima svoj prvi korak. Vsaka misel ima tako rekoč svoj prvi korak. In vsak dan ima v bistvu svoj prvi korak. In vsako postavljanje svojih meja ima svoj prvi korak. Vsako postavljanje zase ima svoj prvi korak. Vsako zagovarjanje svojega dostojanstva ima svoj prvi korak. Vsako spočetje oziroma poroka, rojstvo oziroma ločitev ima svoj prvi korak.

/ PONEDELJEK, 29. januar

Pisati o sebi zame pomeni vzpostaviti na nek način distanco do sebe. Poskusiti videti sebe v času in prostoru. Razumeti svoj razvoj. Svojo starost. Začutiti utrip svojega bitja in zaznati moč svojih dejanj, ki so del preteklosti, in tudi tistih, ki jih še nisem oživila; za katere še ni čas in niso dozorela. V trenutku, ko sebe jemljem za potnika z omejenim številom let na tem planetu, z omejenim številom mesecev, tednov in hkrati vdihov in izdihov; takrat sebe vidim kot obiskovalca na tem prečudovitem planetu in se lahko prostodušno tej življenjski izkušnji nasmejem in rečem: "Življenje je lepo. Življenje je fajn. Življenje je bogato. Življenje je vredno živeti. In v življenju se je vredno smejati." In če to prezrcalim v današnji čas, bruhnem v močan krohot, ko spoznam, da veliko ljudi teži k večni mladosti in k narcisoidnosti.

/ TOREK, 30. januar

Kaj pa, če bi jaz, Tina, naslovila sebe, Tino? Kaj je moja črna pika? Kaj je moje belo platno? Ti, Tina Princ, si umetnica, ker sebe vsakodnevno oplajaš z estetiko, z lepim, s pretočnim, ker sebe vsakodnevno slikaš znova na ustvarjalen, iskren, dostojanstven in človekoljuben način. Ti zmoreš bistveno več, kot lahko to v tem trenutku opišeš. Ti si mama, ki svojemu otroku omogočaš to, česar sama nisi imela, jo usmerjaš v rešitve, v katere te niso usmerjali, ji omogočaš doživetja, o katerih si sanjala in ki si si jih želela. Ti si mama, ki otroka vzpodbujaš, da je življenje vredno živeti in da se je zase vredno boriti, jo spremljaš na poti odraščanja na način, da ji dovoliš, da korake dela sama, da začetke začuti in oživi sama. Ti si mama, ki za svojega otroka dela vse. Vse, kar ta beseda opisuje, ne da se bolje opisati tvoje namere v odnosu do tvojega otroka kot z besedami, da si zanjo pripravljena narediti vse. Ti si ponosna na svojega otroka. Znaš ga videti, ko naj bo videna, in znaš pogledati stran, ko potrebuje občutek, da je sama. Ti si mama; nosilec razvoja človeške vrste. Ti, Tina Princ, si ženska. Bitje, ki lahko počne več stvari hkrati. Bitje, ki čuti. Bitje, ki razmišlja. Bitje, ki zapisuje, ki neguje, ki ohranja, ki osmišlja, ki oživlja, ki ustvarja, ki poganja pretočnost. Kot ženska si pasivna ravno toliko kot morje, ki je navzven videti povsem mirno, ko ni pretreseno z vetrom ali nevihto, pod svojo gladino pa omogoča obstoj celemu planetu Zemlja. Ti si ženska, ki ponujaš objem moškemu. Ponujaš zavetje, podporo, rast, razumevanje odnosa in veličino medsebojnega bivanja. Za moškega si sidro. Si občutljiva, ranljiva, hkrati močna in hrabra. Tvoj duh je močan. Tvoj duh je odločen. Si človek. Nisi bog. Ti, Tina Princ, si umetnica. Interdisciplinarna umetnica. Ne zaznavaš sveta enozvočno in enolično. Ne doživljaš ga enosmerno in linearno. Ne živiš sama. Črpaš iz sebe ravno toliko, kolikor ljudje v tvoji okolici črpajo od tebe. Ti si pretočna. Fluidna. Potuješ na žarku, ki osvetljuje tvojo umetniško pot. Dotikaš se. S kožo. Kot se s svojo drugo kožo dotikaš zunanjega sveta, tako se s svojo primarno dotikaš svojega notranjega sveta senzibilnosti in čutenja. Tvoja umetniško- biološka danost je v tem, ko stojiš na robu znanega in neznanega.

/ SREDA, 31. januar

Da, zaljubljena si. Močno in globoko. Zaljubljena in hkrati predana. Popolnoma. Brezpogojno. V nekaj, kar vedno tli. Kar vedno brsti. Kar vedno znova in znova ponuja vrsto (v)pogledov, tenkočutnega opazovanja, trenutkov tišine in odmika v esencialno. Tako čisto prvinsko. Vzdih. Izdih. Utrip. Ritem. Preprosto zaljubljena v organsko pripoved in občutke, ki se pojavljajo ob sobivanju telesa in prostora, giba, zvoka, fluidnih oblik in pripovedi tekstur. Zavezana čutnemu razvoju "senzoričnih trenutkov v prostoru in času". Ustvarjaš drugo kožo, ki jo ljudje sprejmejo nase, jo oblečejo in jo oživijo s svojim življenjskim ritmom, slogom in gibom. Tkeš trenutke njihove usode, pleteš njihovo pot in krojiš njihova vzdušja. Verjameš, da je manj več, ker je najmanjši del hkrati največji del.

Vidiš svet v slikah. Jih šteješ. Kadriraš. Sestavljaš. Obdeluješ. Printaš. In verjameš v moč, ki jo ima vizualno sporočilo. Si avdiovizualni umetnik. Raziskuješ subtilne meje vidnega in nevidnega. Čutnega in rahločutnega. Utripa življenja v slehernem bitju, svetlobi, senci, potezi, besedi.

/ ČETRTEK, 1. februar

Ob vsakdanjiku moje življenjske poti, ki ga zapisujem v svoj dnevnik, si postavljam že prej omenjeno vprašanje, kje so moje meje, do kam lahko sežem, kaj me žene, kaj me čvrsti, kdo me opogumlja, kaj me radosti, katere bitke me ohranjajo, katere besede me božajo. Kdo je moj vodič in kdo moja poguba. Skuham si čaj. Pripravim zajtrk. Skuham kosilo in spakiram malico za otroka. Poskrbim za majhnega in velikega psa. Prisluhnem jutranji svetlobi, vsem sencam, ki se zgodijo v arhitekturi prostora, pozdravim vonj jutranjega zraka in povabim prebujajoč in svež zvok v hišo. Medtem ko prepevam z otrokom, razmišljam o gibu, zagugam svoje telo, k temu povabim tudi hčer. Zgodi se ujet trenutek lepega. Trenutek, ki je en del v nizu trenutkov, ki gradijo življenje. Ki ga delajo lepega. Ki ga delajo fajn. Ki ga delajo bogatega in vrednega živeti. Hodim do šole. Ob meni je otrok. Opazujem njen korak. Razmišljam o svojih korakih v mladih letih. Zagledava razrednika. Dam mu roko. Pogledam ga v oči. Podeliva si zgodbo. Skupaj se nasmejimo. Z objemom in poljubom se poslovim od svoje hčere, zaželiva si čudovit dan, si pomahava. Odidem v dan. Dan mi nakloni krasne ljudi. Ateljejsko delo. Konstruiranje novega umetniškega projekta, ki gradi svojo zgodbo na subtilnosti našega telesa, o čudovitosti narave, ki nas je ustvarila, o prvinskosti našega diha in zvoka, ki nastaja iz našega lastnega instrumenta; telesa. Poglobim se v koncept. Povežem se z globino. Začutim stik in zrišem instalacijsko podobo. Čas za kosilo. Čas za šolo. Dragocen čas v ritmu popoldneva in večera z otrokom. Dan se umiri. Čas je za branje zgodb. Skupaj s hčerko. Pogovor o dnevu. Refleksija izkušenj in doživetij. Čudim se sama sebi. Opogumljam se. Ponosna sem nase. In v tem trenutku se povežem z rdečim. Z barvo, ki me v detajlih spremlja skozi moje življenje v umetniškem delu. Rdeča črta. Bit. Rdeča črta. Simbolika življenja in pogona. Nosim jo s seboj. Vključujem jo v vse svoje umetniške projekte, nizam jo v svojih zapisih, jo rišem, jo nanašam. Rdeča črta. Vez med mašino/srcem in konstruktom/telesom. Celo naše telo je prepleteno z rdečimi črtami, brez katerih ne bi obstajali. Ne bi bili. Ne bi ustvarjali. Rdeča črta je moja Budnost. Je Fenomen. Brez rdeče črte nas ni. Rdeča črta je Pretočnost. Rdeča črta je Življenje.