(DNEVNIK) Barbara Juršič: Sprehod mimo starih, zgovornih zidov ...

/ PETEK, 16. FEBRUAR

Včeraj me je prijetno presenetilo povabilo k pisanju dnevnika in danes, ko je tisti dan, razmišljam tudi o tem, kaj se človeku v njegovem vsakdanu dogaja takega, kar bi zanimalo druge in zlasti, kaj takega naredimo, da je vredno omembe in zapisa. Včasih se kljub izjemnemu trudu nekatere stvari ne iztečejo, kot smo pričakovali, včasih pa se, če lahko tako rečem, bolj prepustimo, odpremo življenju in se vse ujame, poklopi in nastane nekaj, kar je vredno.

Mislim, da so praktično vsaka sodelovanja vredna truda in prizadevanj, sodelovanja se je treba tudi naučiti in pokazati dobršno mero prilagodljivosti in sprejemanja. Bolj ko spoznavaš tistega, ki z njim sodeluješ, lažje je najti skupno besedo. V Tehniškem muzeju Slovenije že dolga leta prirejamo Dneve znanosti in tehnike, tako imenovane DiZiT, v sodelovanju z različnimi fakultetami. V zadnjih letih smo dodali kar nekaj lepih, uspešnih in plodovitih sodelovanj, na primer s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo UL, Fakulteto za geodezijo in gradbeništvo UL, Naravoslovnotehniško fakulteto UL. Eno naših najstarejših in najtesnejših sodelovanj pa je tisto s Fakulteto za strojništvo UL, iskrena hvala! Z dekanom sva se dogovorila, da bomo poskušali sodelovati tudi širše, npr. v evropskih projektih. Petek je bil tudi dan za zoom sestanek z njihovimi predstavniki, ki prijavljajo projekt Danube Interreg, s tematiko ozaveščanja o strojništvu za srednješolsko populacijo. Naše poslanstvo je med drugim tudi popularizirati tehniške poklice in navduševati zanje. S fakulteto si prizadevamo razviti povezovalno orodje med dediščino in "modernim" strojništvom in ga ponuditi v izobraževalne namene.

Konec februarja je tudi čas, ko moramo javni zavodi oddati poročilo za preteklo leto. Svoj del splošnega poročila sem že zaključila (kakšen dan prej, vaja dela mojstra) in ob pisanju sem bila res vesela in ponosna na svojo ekipo; kaj vse smo v letu 2023 naredili, predstavili, ohranili, se povezali, koliko smo napredovali, skratka dali (in tudi dobili povrnjeno). Toliko vzpodbudnih projektov doma in v tujini, kjer smo se kot slovenska ustanova in kot dediščina predstavili tuji javnosti na Portugalskem, v Nemčiji, na Hrvaškem in v italijanskem zamejstvu. Toliko truda in tudi napredka pri izdelavi dokumentacije za prepotrebno prenovo grajsko-samostanskega kompleksa v Bistri, ki je spomenik državnega pomena, a glede na stanje, naravovarstveno in vodovarstveno območje, v katerem se nahaja, tudi zelo zahteven projekt. A ko se sprehodiš mimo teh starih, zgovornih zidov skozi samostanski park veš, trdno veš, za kaj in čemu se trudiš in da nič ni zaman.

Popoldne pa informativni dan s hčerko. Morda sem sama bolj vznemirjena ob misli na njeno življenjsko prelomnico kot ona sama. Današnji otroci so, mislim, bolj samozavestni, kot smo bili mi. Kaj nam prinaša prihodnost? Kako lepo in vznemirljivo, a malce tudi strašljivo, je obrniti nov list. Dajmo otrokom poguma in tudi sami ga imejmo pri svojih odločitvah.

/ SOBOTA, 17. FEBRUAR

Del mojega sproščanja in sobotnega rituala sta vožnja s kolesom in obisk tržnice. S kolesom, ki je naredilo pravo revolucijo v naši družbi. Ali veste, da letos obeležujemo 60 let kolesa Pony? Po drugi svetovni vojni ustanovljena tovarna koles Rog iz Ljubljane je v 50. letih prejšnjega stoletja začela izdelovati klasična moška in ženska kolesa. Leta 1963 je postala največji proizvajalec koles v Jugoslaviji in leto za tem, 1964, so v tovarni izdelali posebno zložljivo kolo z majhnimi kolesi dimenzije 20 col, Pony, ki je kmalu postal največja Rogova uspešnica. S tem tipom kolesa si je Rog utrl pot tudi na tuje trge. Kot zanimivost naj povem, da prvotni namen kolesa ni bil rekreacijski, temveč vožnja na delo. V letu 2024, ob 60. obletnici, bo Pony predstavljen tudi na priložnostni znamki ob sodelovanju s Pošto Slovenije (ena v nizu 5-ih priložnostnih znamk v 5-ih letih, na katerih so predstavljeni pomembni predmeti tehniške dediščine pri nas).

/ NEDELJA, 18. FEBRUAR

Pred kratkim so me na eni od založb razveselili s "ponudbo" za nov literarni prevajalski izziv, tokrat Zglednih povesti (Contos exemplares, 1962) portugalske pesnice in pisateljice Sophie de Mello Breyner Andresen. Sophia, kot ji Portugalci ljubkovalno rečejo, se odlikuje po poetični, transparentni in intimni govorici, ki temelji na starih, klasičnih mitih, obenem pa evocira naš vsakdan, vse tisto, kar nas obdaja in spremlja; predmete, stvari, bitja, čas in (seveda) morje (kaj bi bila portugalska duša brez njega). Omenjeno delo je napisala po zgledu Zglednih novel Miguela de Cervantesa, ki so leta 2021 izšle v slovenskem prevodu pri klasični Beletrini. Kljub temu, da jih je Cervantes napisal že pred več kot 400 leti, so še vedno aktualne s svojo tematiko človeških odnosov in pahljače čustev, ki jih skriva človeška narava. Nedelja je tudi pravšen dan za branje, zadnjič sem na oddaji RAI 1 o literaturi in avtorjih slišala voditelja reči, da so knjige pohištvo našega uma. Še kako se strinjam in želim, da bi zlasti mladi, ki jim branje še ni zlezlo pod kožo, odkrivali svetove v knjigah in posledično v samih sebi.

Začenjajo se zimske počitnice, zima pa nam je že pred časom pomahala v slovo, tako da me pred hišo in tudi v parku v Bistri ali v parku pred Blagajevim dvorcem v Polhovem Gradcu, v katerem je enota Tehniškega muzeja Slovenije, Muzej pošte in telekomunikacij, pričakajo znanilci pomladi, snežno beli zvončki, in trobentice. Pričarajo mi lepe spomine in kar malo otožnosti po časih, ko je bila hčerka majcena in je oboževala sveže trobentice, na katere sva najprej zapiskali, potem pa jih je s slastjo pojedla. V mojem otroštvu pa mi je teta iz njih kuhala čaj.

/ PONEDELJEK, 19. FEBRUAR

Ob ponedeljkih imamo zjutraj v službi kolegij, na katerem se pogovarjamo o tekočem delu in tokraten je namenjen zlasti ponovnemu odprtju muzeja v Bistri. Muzej po zimskih mesecih januarju in februarju, ko nam pomanjkanje ogrevanja onemogoča, da bi bili odprti, z marcem spet na stežaj odpira svoja vrata. V vmesnem času poskrbimo za podroben pregled vseh stalnih zbirk in morebitna popravila ter temeljito čiščenje. In seveda snujemo izvedbo programa. Kaj bomo ponudili letos? Med drugim bo to naša osrednja občasna razstava, na katero se že intenzivno pripravljamo in ima delovni naslov Pravljična tehnika. Z njo se bomo navezali na naziv Slovenije kot častne gostje na sejmu otroške in mladinske literature v Bologni. Koliko predmetov hranimo, ki se pojavljajo tudi v slovenskih pravljicah, ljudskih in umetnih! In kako zanimivo bo predstaviti otrokom predmete, ki so dandanes že pozabljeni, ker se ne uporabljajo več, so se spremenili ali se izdelujejo na drugačen, "modernejši" način. Koliko zgodb bodo babice in dedki ob pogledu nanje lahko povedali svojim vnučkom in koliko spominov bo zaplesalo po našem muzeju in povezalo naše obiskovalce v naših skupnih zgodbah. Naša dediščina je del naše identitete, del tega, kar smo.

Točno čez en mesec pa bomo tudi podrli našo skupno razstavo z nemškimi kolegi, Halo, kje si?/ Hallo, wer da?, ki je že zakorakala v šesti mesec svoje postavitve na ogled v nemškem Muzeju komunikacij v Frankfurtu. Nemški kolegi so se odzvali klicu po sodelovanju, odpiranju in odstiranju tako skupnih točk v razvoju mobilne telefonije, kot posebnosti na eni in drugi strani. Veselimo se že novih sodelovanj, kajti to je šele začetek. Vse, kar je dobrega, pa je treba seveda negovati.

/ TOREK, 20. FEBRUAR

Gradivo za sejo sveta v povezavi s poročilom za leto 2023 je poslano. Kar malo lahkotneje zadihamo. Občina Borovnica se nam oglasi glede prireditve ob Svetovnem dnevu voda. HUD Karel Barjanski tudi letos 22. 3. v sodelovanju z JZ Krajinski park Ljubljansko barje in Tehniškim muzejem Slovenije organizira prireditev "Moja reka praznuje". Tokratna tema je voda za mir, kako pomenljivo v časih, ko si miru tako želimo tudi na območjih, kjer divjajo vojne. V kinih so pred nekaj dnevi začeli predvajati biografski film o Bobu Marleyu, Bob Marley: One love. V njem ta pravi, da ne moreš ločiti glasbe od sporočila in to sporočilo je mir. Mir je seveda stanje brez vojne in razprtij, a še veliko več v odnosih našega vsakdana; pomeni sprejemati drugega in spoštovati njegovo mnenje, četudi ga ne delimo. Leta 2022 smo se muzeji združili v akciji Muzeji za mir Skupnosti muzejev Slovenije in ICOM-a Slovenije, s katero smo izrazili podporo kolegom muzealcem v Ukrajini in obsodili vsakršno vojno nasilje. Muzeji, ki smo varuhi zgodovine in kulturne dediščine, imamo moč, da preko primerov iz zgodovine opozarjamo na nasilje in temne dogodke človeštva, na tisto, kar ni prav, in moramo dajati zgled. Moramo biti tisti, ki povezujemo in ki smo prostori srečevanj.

/ SREDA, 21. FEBRUAR

Iz Mestne knjižnice Ljubljana so se mi oglasili v povezavi s Tednom brazilske kulture, ki bo potekal čez en mesec. Izredno vesela sem, da so me povabili k sodelovanju in mi dali proste roke pri predlogu za dogodke in njihovo organizacijo. Predstavila bom roman Devet noči brazilskega pisatelja Bernarda Carvalha. Njegovo pisanje, polno nasprotij, nas bo popeljalo proti Braziliji, tako oddaljeni, tako raznoliki deželi, tudi sami polni nasprotij, skušala bom odstrniti nekaj skrivnosti te osupljive dežele in njenih ljudi. Vsaka kultura je bogata po svoje, brazilska je skozi čas doživljala vplive različnih kultur, religij, verovanj, dojemanj, ki so se spojili v eno veliko in raznoliko brazilsko kulturo v deželi, ki je velika za dobrih 400 Slovenij oziroma 2 Evropski uniji. Drugi dogodek, ki ga bova izvedli skupaj s hčerko, bo namenjen otrokom, ki bodo odkrivali brazilsko folkloro v legendah, povezanih z njo. Bolj ko spoznavamo druge ljudi, druge kulture, bolj spoznavamo tudi svojo, sebe, saj nam drugi/-e nastavljajo ogledalo.

S predstavniki Krajinskega parka Ljubljansko barje, s katerim odlično sodelujemo, se sestanemo v povezavi s kohezijskim projektom na tematiko biotske raznovrstnosti. Srečanje in živahni pogovori nam še potrdijo, kako intimno sta povezani narava in tehnika in pri koliko predmetih, njihovem snovanju in izdelavi se je človek zgledoval po naravi in njenih bitjih. Samo spomnimo se na primer letala.

Po službi pa pride na vrsto moja ljubezen še iz osnovnošolskih dni, kiparstvo. Tečaj obiskujem že kar nekaj let in občutek gline pod prsti, njeno gnetenje in ustvarjanje z njo, mi odpirajo svetove, ki jih v sebi sicer lahko samo slutim, in dajejo mirnost, ko se možgani umirijo in se roke podajo na delo in prevzamejo pobudo. "Ustvarjalnost je super hrana", je bil izjemen slogan in projekt URSIL, pri katerem je sodeloval tudi Tehniški muzej Slovenije.

/ ČETRTEK, 22. FEBRUAR

Dogovori z donatorjem gospodom Perkom so stekli, zato obstaja možnost, da bi ob ponovnem odprtju sezone, na dnevu odprtih vrat Tehniškega muzeja Slovenije v soboto, 2. marca 2024, od sedanjega lastnika prevzeli osebni avtomobil Zastava 101 GTL 55. Poleg muzeološkega vidika – stoenke so z začetkom 80-ih let dokončno postale v vseh pogledih jugoslovanski produkt za razliko od tistih iz 70-ih let, ki so imele še precej italijanskih delov –, bi lahko bila pridobitev zanimiva tudi z vidika promocije muzeja in tehniške dediščine. Lastnik bi nam na dogodku svečano izročil ključe in podpisali bi pogodbo o donaciji. Ob tem bi posneli kratek video, ki bi vključeval "poslednjo vožnjo" vozila od Šiške do Bistre. Ker je vozilo registrirano kot starodobnik in je tehnično brezhibno, bi donator vozilo samostojno odpeljal do muzeja, po vsej verjetnosti bi čast te imenitne vožnje pripadla tudi meni. Posneli bi tudi donatorjevo izjavo; vedno so dragocena pričevanja ljudi, ki nam podarijo predmete tehniške dediščine, ki jih skrbno shranimo kot dokumentacijsko gradivo in izobraževalni pripomoček. Lepo vabljeni na dan odprtih vrat! Rdeč fičko pa že "krasi" atrij v Bistri in je naš selfie spot, ki vas vabi, da se v njem, z njim ali ob njem slikate in z nami delite vaš spomin.

Moje "dnevnikovanje" se zaključuje in upam, da se kmalu srečamo v našem in vašem muzeju v Bistri ali v Polhovem Gradcu ali kjer koli drugje, kar pocukajte me za rokav!