/ PETEK, 23. avgust
Tretjič v 30 letih v Parizu. Prvič kot turist, drugič na predparalimpijskem srečanju vodij delegacij lani in sedaj paralimpijske igre. Vsakič enako, vsakič drugače, odvisno od zornega kota, a vselej Pariz. Mesto, v katerem vam ne more biti dolgčas, pa če se še tako trudite, pa naj ga obiščete kot turist, službeno ali iz katerega drugega razloga. Podobno kot za New York bi tudi za Pariz lahko rekli, da je to mesto, ki nikoli ne spi. Pariz je preprosto Pariz. Nič čudnega ni, da ga imenujejo tudi mesto ljubezni. Kdo ve, koliko ljubezni in zarok, tudi slovenskih, je bilo v Parizu? Zagotovo vsaj ena dobro dokumentirana med olimpijskimi igrami. Ampak danes je bil zelo delovni dan v paralimpijski vasi v Saint Denisu, kjer sva s kolegico (uradno pomočnico) Jano Čander, sicer pa alfo in omego dvoletnih priprav na igre pri Zvezi ŠIS-SPK, dokončala opremljanje nam dodeljenih apartmajev in vnašanje podatkov v tisoč in eno aplikacijo. Vmes še skok na letališče z nam dodeljenim avtom po naše strelce in spremljevalca, ki pa sva jih samo pozdravila, saj so nadaljevali v 275 kilometrov oddaljeni Chateaurox. Škoda, da njihovega tekmovanja ne bodo izpeljali v Parizu, saj se prav tu nadejamo najboljših rezultatov. Naš Franček Gorazd Tiršek ima namreč že štiri medalje iz predhodnih iger in je tudi na teh eden glavnih favoritov za osvajanje medalje. Doslej sem bil prisoten na tekmovališču, ko je osvojil tri medalje od štirih. In zvečer se je našel čas za tri urice obiska centra, enega in edinega Eifflovega stolpa, katerega del, upamo, da na koncu iger vsi skupaj prinesemo domov (to pomeni, da osvojimo vsaj eno medaljo), in prej omenjeni kozarček dobrega bordojca. To je bilo nujno, saj sva dva opravila delo, ki ga po navadi na olimpijskih igrah bistveno več ljudi.
/ SOBOTA, 24. avgust
Vstajanje ob sedmih in takoj na sestanek vodij delegacij v paralimpijski vasi. Nekako so sestanki na vsake tri dni. Na njih gremo od področja do področja: prevozi, prehrana, apartmaji, logistika, antidoping ... Tu je cel svet. Pri paralimpijcih toliko bolj velja pravilo vsi drugačni vsi enakopravni tako z vidika vrste invalidnosti, poleg tega pa z vseh petih kontinentov z različnimi navadami, kulturami obnašanja, prehrane in običajev. To se vidi tudi na sestanku vodij delegacij, kjer Japonci takoj opozorijo, da si želijo nočni mir in da jih motijo nekateri kadilci zunaj za to določenih področij.
Zame so to šeste igre, ki bolj ali manj organizacijsko potekajo po istem kopitu. Kar velika odgovornost, da imajo športniki od odhoda iz Slovenije do prihoda nazaj vse, kar potrebujejo. Ampak zato je tu neutrudna čebelica Jana, kot jo imenujem. Včasih se čudim, da se ji ne zmeša od vseh aplikacij in kratic, ki jih mora poznati, in vanje vnašati različne podatke. Letos je še posebna specifika, saj dobimo kar veliko uglednih in pomembnih gostov. Tukaj pa moram pohvaliti tudi ambasado v Parizu, s katero odlično sodelujemo. In za konec najvažneje, danes so prišle naše paraodbojkarice, lokostrelka in lokostrelec ter atlet skupaj s trenerji. Popolnjena je tudi zdravniška ekipa s fizioterapevti in zdravnico. Imamo tudi najmlajšega udeleženca iger, za zdaj kot gosta. To je enoletni Noah Matija, sin naše lokostrelke Žive.
/ NEDELJA, 25. avgust
Sproščen dan, celo malo daljši spanec si lahko privoščimo glede na to, da smo včeraj v Parizu gledali z zamikom Noč zmaja in slovo Gorana Dragića. Sodobna tehnologija danes omogoča, da se počutiš kot doma, če tako želiš in ne odklopiš. Do sedaj večjih problemov ni ne v Chaterouxju ne tu. Od tu naprej imajo glavno vlogo trenerji kot vodje ekip, ki morajo poskrbeti za treninge, opremo, urnike odhodov na tekmovališča in hoditi na sestanke za posamezen šport, kjer dobijo vse informacije, kako bo tekmovanje potekalo. Na vsakih igrah je največji logistični problem prevoz športnikov na različna tekmovališča. Na paralimpijskih igrah je ta problem še toliko večji, saj mora biti večje število mest rezerviranih za osebe na vozičkih, kar pomeni avtobuse s tako imenovano rampo, ki jih po navadi ni prav veliko. Vsaka ekipa dobi med igrami avto in kombi za prevoze športnikov.
Sicer pa je bil danes manjši šok za vse ekipe v vasi. Naša ekipa ima 29 športnikov in spremljevalcev. Za otvoritveno slovesnost smo dobili 16 mest. Baje ni prostora za športnike in trenerje, saj bo otvoritev na Champs Elyses in Place dela Concorde. Je pa očitno prostor za gledalce, ki lahko še kupijo karte po 700 in 150 evrov.
Popoldne sem šel po nakupih v velik nakupovalni center. Ko zapustim vas, imam privilegij, da kot vodja odprave uporabim prevoz na določen naslov. In peljejo me v velik nakupovalni center. Ko izstopim, prosim prostovoljca, naj me deset minut počaka, da kupim repelente in še nekaj malenkosti.
/ PONEDELJEK, 26. avgust
Cel dan šofer. Skupaj s predhodnico smo si ogledali prizorišča, kjer bo prišel predsednik vlade dr. Robert Golob na obisk paralimpijskih iger. Zavedam se, da se marsikdo ne bo strinjal z napisanim v nadaljevanju. Medtem ko je bilo na olimpijskih igrah zmeraj veliko dostojanstvenikov s celega sveta, so bile z njihovega vidika paralimpijske igre zmeraj zanemarjene. Tokrat ne bo tako, saj nas bo obiskalo kar nekaj vidnih politikov. Mnogi bodo rekli, da je lepo potovati na stroške davkoplačevalcev in da zapravljajo denar. Pa ni tako. Športniki, trenerji in vodstvo so zmeraj veseli njihovih obiskov, da le ne motijo športnikov v procesu priprave na tekmovanja, in tega ponavadi ne počnejo. Tudi sam sem bil na dvojnih igrah v vlogi gosta, ko sem bil še direktor direktorata za šport. Če kdo misli, da je to turistično potovanje, kjer si ogleduješ znamenitosti, se moti. Obiski pomenijo v glavnem utrudljivo potovanje od prizorišča do prizorišča, srečanja s športniki, kakšnim politikom in morda kakšen sprejem za visoke goste. Potem pa takoj domov. Oni so ne glede na to, ali jih imamo radi ali ne, naši najvišji izvoljeni predstavniki, in ko pridejo obiskat športnike, jim s tem izrazijo čast v imenu vseh nas. Prav je, da gredo, in pika. Še enkrat, vem, da se mnogi tu ne bodo strinjali z mano. Veseli smo, da smo prebili to bariero in da to ni zadnji obisk naših najvidnejših predstavnikov (politikov) na paralimpisjkih igrah. Mimogrede, na paralimpijske igre pridejo tudi italijanski predsednik in premierka ter njihova ministra za šport in delo. Pa tudi nekaj kronanih glav pride. Tudi odnos države do parašporta se je v zadnjem času precej spremenil. Posamezna ministrstva so zagotovila dodatna sredstva za priprave, potem ko so se na igre uvrstila naša dekleta v odbojki sede. Tudi dodatna sredstva za prenose naših tekmovanj je vlada zagotovila. Takoj po igrah začnemo tudi velik projekt s pomočjo evropskih sredstev, imenovan Aktivno inkluzivno, s ciljem pridobiti čim več invalidov, tako mladih kot starih, v telesno dejavnost oziroma šport. Že sedaj vabim vse invalide, posebno mlade, da nas pokličejo na Zvezo za šport invalidov – Slovenski paralimpijski komite in se nam pridružijo v različnih programih vadbe, ki jih želimo razširiti po celi Sloveniji.
/ TOREK, 27. avgust
Vas je polna. Razmišljam, da nikoli ni toliko invalidov z različnimi vrstami invalidnosti na enem mestu na svetu kot med paralimpijskimi igrami. In imamo se fajn. Srečanja z nekaterimi starimi prijatelji, malo pokramljamo, kako in kaj je pri njih, in vsak naprej svojo pot na treninge, v jedilnico, prostore, namenjene sprostitvi, v velik fitnes, ki je od ranega jutra poln. Tu se vidi, da so ovire samo v glavah, sploh če živiš na kraju, kjer je vse prilagojeno in dostopno invalidom. Mnogokrat so prav paralimpijske igre v mestih prirediteljih tiste, ki prebudijo pri oblasteh zavedanje, da mesto potrebuje prilagoditve za invalide. Od vseh iger se je tu najbolje odrezal London. Danes je bil tudi zanimiv simpozij zdravnikov, ki so govorili o zdravstvenih vidikih parašporta. Osnova je vsaj 30 minut zmerne intenzivne vadbe vsaj trikrat na teden. Prikazani so bili tudi številni pozitivni učinki vadbe na zdravstveni status invalidov.
/ SREDA, 28. avgust
Dan D – dan otvoritve. Prve paralimpijske igre v Parizu se bodo začele. Danes je vroč dan, v vasi vlada zatišje, zvečer bo odprtje. Pričakovanja so velika, najavlja se spektakel na Place de la Concorde. Ob 17.40 se zberemo pred blokom. Od tu gremo v vasi počasi do avtobusne postaje, ves čas nas spremljajo neutrudni prostovoljci in prostovoljke z vsega sveta, brez katerih iger preprosto ne bi moglo biti. Naša Nicole iz Belgije, ki govori štiri jezike, in Izak s Filipinov, ki je že bil v Sloveniji, sta neutrudna in pomagata, kjer lahko. In kakor zmeraj prispemo in čakamo, da pridemo v mimohodu na vrsto. Kakšno uro, a splača se. Ko pridemo na vrsto, nas pozdravi navdušena publika, ko sploh še nismo na prizorišču. Na častni tribuni je tudi naš premier dr. Golob z gospo Tino Gaber. Prvič v zgodovini, da pride na otvoritev tako visoki predstavnik države. Hvala za pozornost. Tudi naših navijačev je veliko, super. Dobra popotnica, tudi tribune za 65.000 gledalcev so razprodane. Prireditev je morda nekoliko bolj skromna z vidika vložka v razno opremo, pa hkrati polna sporočil o potrebi po vključenosti, enakopravnosti, sožitju in bratstvu (znane liberté, égalité, fraternité). Krasno jih v govor vključi predsednik MPK in zaključi udarno: začnimo na tem mestu ponovno revolucijo, revolucijo inkluzije.
/ ČETRTEK, 29. avgust
Danes je začetek tekmovanj. Tu smo, da damo vse od sebe in čim večkrat zmagamo. In to bodo naše športnice in športniki zagotovo naredili, kaj pa bo to pomenilo, naj povedo tudi konkurenti, ki so prav tako garali, da bodo dosegli čim boljše rezultate. Parašport je vse bolj profesionalen šport z vidika vadbe, čeprav je z vidika plačila amaterski. Res pa je, da so nagrade za medalje ponavadi visoke in enake kot pri olimpijcih. In prav je tako. Za konec: Igre naj se začnejo, mi smo pripravljeni. Že vnaprej pa: Merci Paris, au revoir, pa najbolje spet kot turist. Kot vodja odprave ni tako romantično, kot se zdi, sploh pa to velja za Jano, alfo in omego organizacije naše ekipe, ki bo po moje po igrah potrebovala vsaj 14-dnevni odklop od računalnika in celega sveta, da pride k sebi. Ali kako je že tisti slogan: Jana, merci, ker si.
Dr. Boro Štrumbelj je vodja slovenske odprave na 17. poletnih paralimpijskih igrah, s parašportom je povezan vrsto let. Leta 2012 je sodeloval kot trener na paralimpijskih igrah v Londonu, kjer je Darko Đurič osvojil četrto mesto poleg dveh petih mest. Trener Darka je bil tudi leta 2013, ko je ta osvojil dva naslova svetovnega prvaka v plavanju. Bil je tudi generalni direktor direktorata za šport.
