/ PETEK, 12. JULIJ
Dan do otvoritve, pa še toliko stvari za postoriti. Pred točno letom dni sem si rekla, naslednje leto bomo vse pripravili prej. Čez zimo bo dovolj časa, da vse naredimo v miru. In zima se je prevesila v pomlad, pomlad se je letos malo raztegnila in potem je bilo čez noč poletje. Toliko o zarečenem kruhu ... Priprave na otvoritev koruznega labirinta so se zavlekle. Nekaj malega z lekturo, nekaj s tiskom in tako so na preizkušnji moje organizacijske sposobnosti pod časovnim pritiskom. Perfekcionizem mi res ne olajšuje stvari, a z velikim veseljem ugotavljam, da pa je v meni le nekaj več mirnosti. V preteklosti bi pod takšnim pritiskom preprosto odpovedala. Danes mi že uspe probleme sprejemati kot izzive, brez njih ne gre. In čeprav se ob sedmih zvečer že skoraj zjočem, ker preprosto ne morem več, mi nekaj da moč in mirnost, da pripravim načrt, kako bo do otvoritve vse nared. Zadovoljna sem in mirna grem spat. To je zagotovo najboljši občutek, ki ga človek lahko ima.
/ SOBOTA, 13. JULIJ
Težko pričakovana otvoritev koruznega labirinta. Še zadnje priprave. Vse bo nared, ko pridejo prvi obiskovalci. Ponovno preizkušnja moje mirnosti. Verjamem, da bo vse OK. Vreme nam ni ravno naklonjeno. Pa ne zato, ker bi bilo slabo, ker ni ne slabo ne dobro, ne more se odločiti in spreminja se vsake pol ure. Skoraj celo uro po otvoritvi nobenega obiskovalca. Kaj se dogaja? Uf, kakšni težki občutki, toliko vloženega truda ... pa še televizijska ekipa čaka, da posnamejo prve obiskovalce. Ob desetih pridejo prvi, malo zadržani. Ker smo na polju, jih skrbi blato. Starševska skrb, otrok to ne moti. Pridejo drugi, tretji in počasi labirint zaživi. Televizijci posnamejo prispevek in tudi jaz si nekoliko oddahnem. Vreme se še zmeraj ne more odločiti, ali bo ostalo jasno, a s severa se na hitro privalijo temni oblaki in v slabih desetih minutah lije kot iz škafa. Prvi iz labirinta pritečejo tisti, ki so imeli srečo in so bili blizu poti proti izhodu, drugi, tretji so že premočeni do kože. Pa jih to me moti preveč. Nasmejani in premočeni obiskovalci se počasi naberejo v paviljonu pri vhodu in skupaj čakamo, da preneha deževati. Pa kar ne, nato prihrumi še en val temnih oblakov, ti prinesejo drobno točo. In po dobri uri, ko se oblaki začnejo trgati, iz labirinta počasi pride še ena družina, pa ne kar tako, pridejo s poljsko posteljo na glavi. Tako, namesto dežnika. "Smo bili ravno tam, ko je začelo deževati," se zasmejijo. Čeprav premočeni in blatni, se pohecajo: "Ko je lepo jasno vreme, se nam nikoli ne zgodi nič tako zabavnega kot danes." Z mokrimi nogami zapremo labirint. Prvi dan je za nami, zaradi utrujenosti težko ocenim njegovo uspešnost. Predčasno zaprtje gotovo ni dober začetek. Ko se zvečer vrnem, vidim, da je vsa voda odtekla. Super peščena prst je, ne bomo imeli težav z blatom, si oddahnem.
/ NEDELJA, 14. JULIJ
Sončna napoved, zato si danes rečem - danes bo pravi dan. Živahen in razigran, takšen, kot sem jih vajena od lani. In res je tako. Že prvi obiskovalci malo po deveti uri radovedno in nestrpno pridejo po zemljevide. Otroci so že pri vhodu v labirint, ko starši še hitijo pospravljati denarnice. Gremo, kričijo otroci, počakajte, hitijo za njimi starši. In že jih ni več. Minuto ali dve še slišim, kako med koruzo snujejo načrt, po kateri poti, potem vse potihne. Hitro za njimi pridejo naslednji in še eni in potem ponovno nova družina. Toliko otroškega pričakovanja, kot so jih to nedeljsko jutro prinesle velike otroške oči, nisem videla že dolgo. Ponovno se spomnim, zakaj počnem vse te stvari ... Nekateri so komaj vzdržali, da sem do konca povedala, kaj in kako, ter dala osnovna navodila. In nato prve vrnitve iz labirinta - kakšen ponos malih junakov. Vse točke smo našli, hitijo. Tudi skrite. In ker si vsi želijo panoramskega leta, hitijo zlagati zemljevide in jih tlačiti v škatlo za nagradno igro. Utrujeni, a veseli mali in veliki obiskovalci pripovedujejo o dogodivščinah. Teh v labirintu nikoli ne zmanjka. Nekateri so srečali velikega poljskega zajca, ki se rad zadržuje na poteh labirinta. Sicer plašen, pa vendar včasih na kratko pokuka iz koruze. Počakam še zadnje obiskovalce in sklenem dan. Kakšna prijetna utrujenost.
/ PONEDELJEK, 15. JULIJ
Šele danes lahko jasno pogledam nazaj. Za menoj sta prva dva dneva. Občutki pričakovanja, vznemirjenosti, stresa in utrujenosti so se mešali in se še zmeraj. Odločim se, da ni potrebno, da ravno danes naredim oceno prvih dveh dni. Zelo sem utrujena, a tudi zelo zadovoljna. In to je to.
Za prve tri dni v tednu rada rečem, da so to moji prosti dnevi, ampak ni čisto tako. Od ponedeljka do srede sprejemamo večje skupine in poskrbimo za natančen pregled poti in informativnih postaj v labirintu. Zmeraj se najde tudi kaj za urediti, zategniti kakšen vijak, popraviti razmajano tablo ... Pri tem se spomnim, kako zelo vesela sem za vse ljudi, ki sem jih spoznala v zadnjih tednih pred otvoritvijo in so mi pri velikem obsegu dela priskočili na pomoč. Ljudje, ki jih še pred par meseci nisem niti poznala, danes pa smo že pravi prijatelji. Hvala!
Danes nas bo obiskala večja mešana skupina otrok iz Francije in Slovenije. In takoj za tem še v Obi po lesene plošče. Katerič že? To trgovino sem v zadnjih dveh tednih obiskala večkrat kot v celem zadnjem letu skupaj. Jah, pa saj je kar zabavno kupovati v takšni trgovini. Moram reči, da veliko bolj kot v kakšni trgovini z oblačili v velikem nakupovalnem središču, po možnosti nekaj, česar ne potrebujem. Želimo dodati nekaj iger na postajah. Tako ob povečanem številu obiskovalcev ne bo treba čakati ali nadaljevati poti in se vračati. Skratka danes bo še nekaj ročnega dela.
/ TOREK, 16. JULIJ
Počasi se umirja vznemirjenost otvoritvenega vikenda, popušča stres in začnejo se pojavljati nove ideje, kako naprej. Ko projekti stečejo, se mi zmeraj porodijo nove ideje, kako stvari nadgraditi, kaj bi še lahko naredili, kako še izboljšali izkušnjo obiskovalcev. Obožujem ta občutek in to energijo. Ponovno zaživi moja kreativnost, ideje švigajo. Pa še to in to in to. Že snujem načrt za naslednje leto, že vidim stvari ... Danes bo tudi dan za delo na računalniku. Treba bo urediti administracijo. To ni moje najbolj priljubljeno opravilo, ampak je potrebno. Z urejenimi administrativnimi stvarmi se veliko bolje spi, zato imam to rada urejeno, kakor hitro se da. Še na računovodstvo in to je to za danes.
/ SREDA, 17. JULIJ
Včeraj me je poklical novinar in predlagal, da pripravimo prispevek. Seveda sem ga potrdila, vsaka reklama nam prav pride in, iskreno povedano, tudi uživam, ko predstavljam projekt, ki mi daje takšno veselje. Ob 11. uri smo dogovorjeni pred labirintom. Skoraj istočasno parkiramo avtomobile in ekipa mi že hiti razlagati scenarij, ki so si ga zamislil. Aja, pa v živo gremo, dodajo. Prijazna in razigrana ekipa predstavi svoje ideje. "Kako zabavno," si rečem, res sem vesela nekoliko drugačnega prispevka. Nasmejem se, ko pomislim, da pri javljanju v živo ne smem narediti napake. In pomislim na dolgo in nekoliko zapleteno ime fakultete, s katero smo sodelovali in sem jo že nekajkrat v zadnjem tednu nehote preimenovala. No, vsaj imena sodelujočih si zapomnim, tako da bo OK, pomislim. Ker se z ekipo zelo ujamemo, je tudi snemanje zelo sproščeno. Teče, bi rekla, in nastane zares duhovit prispevek, ki je bil online, že ko smo ga snemali. Ekipa se poslovi, jaz pa se sedem v avto in pogledam posnetek. Kako dobro! Ja, to je vzdušje v labirintu.
/ ČETRTEK, 18. JULIJ
Teden je naokoli. Trije "fraj" dnevi so za mano in čas je, da se ponovno odpravim v svojo zeleno pisarno. Težko opišem, kako zelo obožujem to malo in preprosto delovno mesto sredi koruznega polja. Na urniku sta obisk novinarke z radia in obisk otrok iz centra Sonček iz Vrtič. Ti otroci v labirint vedno prinesejo toliko pozitivne energije, zelo se veselim njihovega obiska.
Preostalo bo dan brez načrta. Prepustim se, kaj mi bo dan prinesel. To iskreno naredim zelo poredko. Moji dnevi so običajno načrtovani in opremljeni s seznamom opravil. Današnjega dne ne morem načrtovati. Imam občutek, da bo dober, in to je to. Obiskovalcev ne morem načrtovati in to je gotovo ena od mojih preizkušenj in lekcija, ko jo še moram osvojiti, kako v dan brez načrta. Sprejeti, da se vsega ne da nadzorovati, preprosto dati največ od sebe in biti zadovoljen z občutkom, ki mi ga to da.
