/ PETEK, 27. DECEMBER
Po dveh dneh več kot potrebnega odmora sem danes nazaj v službi. Vilinsko mesto se počasi približuje koncu. V Rajzefibru je danes zatišje, ljudje so nas v navalu paničnega predbožičnega nakupovanja daril izropali, Štajerski árgo je pač vroča roba, ki se prodaja, še preden je na policah. Mir v pisarni mi, iskreno, zelo prija, saj pomeni, da se lahko posvetim preostalemu delu, ki me čaka. Jutri pripravljamo še zadnji dogodek, Iskrenje, in urediti je treba zadnje stvari. Zdi se mi, da smo šele pred dnevi z Majo, Vidom in fanti postavljali svetlobne instalacije in prižigali Lumino, sedaj pa že nekaj dni razmišljamo o tem, kdaj jo bomo pospravili in kam. Nujno potrebujemo skladišče za vso našo kramo, ki jo pridno zbiramo.
Zvečer obiščem ulično gledališče Ano Mrzlo, vmes skočim še na odlični koncert Patetica v Vetrinjskem dvoru in po treh urah stanja na mrazu me dodobra nazebe. Ko se odtajam na toplem, dobim tekst od Maje. "Čuj, sprašujejo, ali bi pisala od petka do petka dnevnik za Večer?" Malce blesavo gledam v telefon, ker mi ni čisto jasno, zakaj bi koga zanimalo, kako poteka moj teden, ampak dobro, pa poskusimo, si rečem.
/ SOBOTA, 28. DECEMBER
Ker vem, da me zvečer čaka zaključek festivala, si poskušam narediti čim bolj lahkotno dopoldne. Vmes ugotovim, da je moj hladilnik zopet prazen, spravim se iz stanovanja in nekako mi uspe zabluziti v mestu dlje kot načrtovano. V tem, da me nenačrtovano odnese od zadanih planov, sem očitno postala profi!
Z ekipo se dobimo v pisarni ob petih. Pripravimo stvari in se odpravimo na Maistrov trg, kjer ob našem prihodu Marko in preostala ekipa Narodnega doma urejata zadnje detajle za konec festivala. Dve predstavi Ane Mrzle in Iskrenje, kjer srečam veliko znanih obrazov, so lepo obiskani. Slišim in vidim kar nekaj iskrenih želja za prihajajoče leto, toplih objemov in iskrenih pogledov. Vsega, zaradi česar se je pred leti porodila ideja o Iskrenju, tihem in mirnem dogodku, kjer se poslovimo od starega leta in pozdravimo prihajajoče.
Iz sebe iztisnem še zadnje atome moči in energije ter se z ekipo odpravim na neuradno zaključno zabavo festivala. Nasmejani, a utrujeni obrazi in dobra volja vseh, ki smo delali festival, povedo veliko. Uspelo nam je! Za nami je še en uspešno izpeljan festival. Rada imam festivale, še raje jih pripravljam in delam, pa naj bo to Vilinsko mesto, Festival sprehodov ali Živa dvorišča v okviru Festivala Lent. In rada imam ekipo, s katero delamo festival, tako tisto ožjo iz Hiše! kot podaljšano vse od Narodnega doma do Zavoda Mars in vseh vmes.
Tisti, ki so kadarkoli sodelovali pri organizaciji kakšnega festivala, morda razumejo naval adrenalina, ki je prisoten v času festivala. Priprava dogodka, izvedba, dobra volja in zadovoljstvo obiskovalcev, težave, ki se skoraj praviloma pojavljajo zadnje minute, vsaj en izbruh joka in izčrpanost, a zadovoljstvo ob koncu, so nekaj, kar mi je izziv in veselje. Dostikrat se v pisarni hecamo, da smo malo nori, da se vsakih nekaj mesecev vržemo v festivalsko dogajanje, in najbrž z nami res ni vse okej. A vse te festivale in druge dogodke delamo tudi zato, ker nam je mar za Maribor in ljudi, ki živijo tu. Vsak nasmeh in dober odziv obiskovalcev sta poplačilo za naš trud. Vzdušje in glasba sta na zabavi več kot dobra, zato mi uspe priti domov malo pred 4. uro zjutraj in v mislih imam samo to, da imam jutri prost dan in da lahko spim v nedogled.
/ NEDELJA, 29. DECEMBER
Moje pobožne želje o spanju v nedogled se razblinijo približno ob 8. zjutraj. Klasika, spanje je za slabiče! Moja nedelja poteka v počasnem posnetku premikanja s kavča v kuhinjo in nazaj, dokler mi okoli poldneva v glavi ne klikne, da sem z Ano in Tanjo dogovorjena za obisk Mateje, ki si je pred časom v okolici Gradca skupaj s možem kupila hišo! Huh, kdaj se je to zgodilo? V glavi imam, da smo še včeraj skupaj gulile klopi na faksu in se učile za izpite.
Vesela sem, da se nam vsem štirim kljub divjemu urniku in tempu življenja uspe dobiti in si vzeti čas za nas. Lepo jih je videti, čeprav sem bila bolj tiha in slaba družba. Medtem ko njihov pogovor poteka predvsem o nakupu stanovanj in hiš ter kreditih, so moje misli nekje drugje. Ne vem točno kje, čisto možno je, da sedim s prazno glavo, ker je to največ, kar lahko naredim v tistem trenutku. Vmes dobim preblisk, da so se naša življenja v zadnjih letih obrnila na glavo. Iz študentskega življenja smo vse hitro in uspešno preklopile v svet odraslih, vsaka s svojo službo in dokaj urejenim življenjem.
Najbrž od vseh štirih še najbolj izstopam ravno jaz s svojim načinom življenja in delom, ki sta za odtenek bolj kaotična in nepredvidljiva. Delo v nevladniškem sektorju in kulturi pač prinese s sabo nepredvidljivost.
/ PONEDELJEK, 30. DECEMBER
Nazaj v pisarno. Končno mi uspe izpolniti in oddati vse obrazce, ki jih s sabo prinese festivalsko dogajanje. V pisarni je zatišje, kar je kar malce nenavadno, dokler nas ne obišče naš redni obiskovalec Furgi. Pride kot vihar, kot vedno. Nameče nekaj zanimivih zgodb, vmes je tudi kakšna neprimerna, ki meji na mejo dobrega okusa, ampak takšen pač je. Lokalna faca, ki nosi s sabo ogromno spominov in zgodb, ki jim je vedno zabavno prisluhniti. Kosilo z Niko je vedno dobra ideja. Dve, ki radi (dobro) jesta! Oddelam še nekaj službenih stvari in se dobim na kavi z Mašo iz Momenta. Poznava se dobro leto, a sva v tem času postali res dobri prijateljici. Druga drugo razumeva, veva, kakšno je delo v kulturi in kaj vse to prinese s sabo, zato sva na trenutke druga drugi tudi terapevtki.
O tem, da imava poleg vsega dela v glavi še dva projekta, o katerih sva rekli, da ju bova začeli letos, raje ne bi ... Kot kaže, letos ne bo nič iz tega, ampak Maša, 2020. pa res začneva! Celotna ekipa Momenta nam je bila v veliko podporo v času, ko smo izgubili prostore na Gosposki in se selili, in mislim, da se je med vsemi nami stkalo dobro prijateljstvo. So namreč še eni tistih herojev, ki v Mariboru delajo s srcem in entuziastom. Pa še dosti je takšnih ekip v mestu in velikokrat mi je žal, da zanje ne ve dovolj ljudi.
/ TOREK, 31. DECEMBER
Zadnji dan leta 2019. Hočeš nočeš se vsakdo ozre v preteklo leto in ga refleksira. Bilo je težko, a obenem lepo leto. Zgodilo se je veliko sprememb, bilo je veliko novih začetkov. A vse se najbrž zgodi z razlogom. Ekipa Društva Hiša! je že pred časom prišla na genialno idejo, tako kot že večkrat poprej. Januarja se bomo skupaj za šest dni odpravili v Berlin. Očitno bo to naš kolektivni dopust, ki ga bomo preživeli skupaj! Najbrž bi nas kakšen psiholog ali psihoterapevt povabil na dolg pogovor in nas vprašal, ali je z nami vse okej. Ampak je, takšni pač smo. Mislim, da bo to dobro za celotno ekipo, ki je po letu, ki smo ga imeli, fizično in psihično iztrošena. V Berlin po nove ideje torej. Komaj čakam!
V pisarni zaključimo delo prej, odpravim se še v trgovino po zadnje stvari, nato pa se počasi pripravljat na silvestrovanje. Najprej dokaj neplanirano, a izredno prijetno druženje pri Maši in Mojci, nato se odpravimo v GT22, kjer skupaj s prijatelji pričakamo novo leto. Okoli 2. ure me premaga utrujenost in odpravim se domov. Med hojo se mi po glavi mota le ena misel: 2020., bodi dobro z nami!
/ SREDA, 1. JANUAR
Če je res, da se leto pozna po tem, kako preživiš prvi dan, bo moje v znamenju spanja in lenarjenja, v mestu pa me boste srečevali v pižami. Meni je prav. Med poležavanjem in brskanjem po hladilniku, kaj bo naslednja stvar, ki jo bom danes pojedla, se odločim, da se jutri odpravim v Velenje k družini. Zadnje čase se le poredko vidimo in nekaj prostih dni bo kot zanalašč za nekoliko daljši obisk doma, za odklop, branje knjig in vse drugo, za kar med letom prevečkrat zmanjka časa. Veselim se, kljub temu da imam rada Maribor, moram na trenutke pobegniti iz njega, da spočijem glavo.
/ ČETRTEK, 2. JANUAR
Na hitro spakiram nekaj stvari, spijem kavo, pojem zajtrk in se odpravim v Velenje. Domov na mamino kosilo! Uspe mi ujeti še nekaj sončnih žarkov, tako da se z Alko odpraviva na sprehod, ki je bolj podoben neskončnemu čakanju tega, da ona prevoha vsako stvar, ki jo najde na poti. Ampak saj imava čas, do nedelje se nama že uspe vrniti s sprehoda. Dan nato mine ob prebiranju knjig, ki se pridno kopičijo in čakajo, da jih vzamem v roke.
