(DNEVNIK) Iva Ciglar: Ko danes gledam te moje najstniške turistične fotke ...

/ PETEK, 29. NOVEMBER

Dobro jutro, petek je! Nisem niti dojela, da je "dan republike", vse do poznega popoldneva, ko smo praznovali Andrejev rojstni dan, vesela družba, nas 14, dokler ni nekdo za sosednjo mizo vprašal, kaj praznujemo. A on odpičen, kot je, odgovori: Dan republike. "Sosedje" se nasmejijo, nekateri celo zaploskajo, mene pa spomini odnesejo daleč nazaj, v svojih štirinajst let, na šolsko ekskurzijo s tematiko - Po poteh slavnih partizanov v Sloveniji. Spomnim se, da so fantje na zadnjo stran avtobusnega okna nalepili Draženov (Petrović) poster. Spomnim se dobrega vzdušja na poti iz Dubrovnika v Slovenijo, prva postaja - Maribor. Ko danes gledam te najstniške turistične fotke na Glavnem trgu, Starem mostu ... Niti v sanjah si nisem mislila, da bo Maribor nekoč postalo moje mesto.

/ SOBOTA, 30. NOVEMBER

Sobotna jutra so namenjena druženju z mariborskimi prijateljicami Tinko, Barbaro, Milko in Klaro. Z nekaterimi sem spletla prijateljstvo že v vrtčevskih dneh v "rdečem vrtcu" Ivana Glinška. Pišemo si v skupino Kava in čakule (po dalmatinsko – klepet). Še nekaj let nazaj je bilo ime skupine Kava in sneg, a smo ime spremenile, ker snega že dolgo ni več. Škoti imajo več besed za sneg kot Eskimi. To me je naučila Kirsten, moja štajersko-škotska prijateljica. Spoznali sva se leta 2005, ko sva vozičkali najina enoletna otroka po Mestnem parku. Od takrat imam prijateljico, ki mi širi obzorja. Še malo in ima rojstni dan. Vse najboljše, my darling K.p.s. Katarina, čas je, da startava z organizacijo!

/ NEDELJA, 1. DECEMBER

Prižgem prvo svečko adventnega venca – PipejaWood. Približujemo se zimskemu solsticiju, času, ko tema začne popuščati svetlobi. Za Rimljane je bil to čas praznovanj. Petindvajsetega decembra so Mitrini privrženci praznovali rojstvo svojega boga in s tem simbolično ponovno rojstvo sonca. Mistični obredi te skrivnostne religije so potekali za zaprtimi vrati moških skupnosti, saj o mitraizmu ni bilo dovoljeno ne govoriti ne pisati. V naše kraje so mitraizem z vzhoda prinesli rimski vojaki. V 2. in 3. stoletju je vera cvetela po celotnem rimskem imperiju. Petoviona, današnji Ptuj, je slovela kot eno pomembnejših središč tega kulta, kar potrjujejo arheološka odkritja petih Mitrovih svetišč. Med njimi sta I. in III. mitrej, ki sta ohranjena in situ in obiskovalcem omogočata edinstven vpogled v svet te religije. Mitraizem in krščanstvo, razvijajoča se v sorodnem kulturnem okolju, delita številne vzporednice. Eno od teh zapuščin pa srečamo še danes v praznovanju nedelje ali Sončnega dne.

Moja nedeljska jutra so štajersko-dalmatinska jutra. Eni gremo na mašo, eni ne gremo, a to ni pomembno - pomembno je druženje po njej. Če bi kdo poslušal naš pogovor, bi se verjetno vprašal, kateri jezik sploh govorimo. Vsi smo tu že okoli dvajset let: Sanja, Zoran, Marko, Kora, Mirt, Slađa, Goga. Prišli smo kot študenti ali po takoj po diplomi - iz Dubrovnika, Splita, Zadra, pa tudi iz Istre in Zagreba. Večina poročena z Mariborčankami in Mariborčani, skozi leta pa smo ustvarili svoj mišung štajersko-dalmatinskega dialekta. Smo tudi del ekipe HKDM (Hrvaško kulturno društvo v Mariboru), kjer si skupaj prizadevamo za uspešne dogodke - od likovnih razstav do šahovskih turnirjev in koncertov. Seveda, brez klape Dalmari bi bila zgodba nepopolna.

Pozno popoldne se z Dešo, mojo najstnico, odpraviva na sprehod po Tomšičevem drevoredu, ki ga obožujem - posebej jeseni -, vse do Piramide. Deša je ime, ki ga nosi po moji sestri. Je staro srednjeveško dubrovniško ime, značilno za dubrovniške plemkinje. Leta 2010 smo med arheološkimi raziskavami na Piramidi odkrili bronast pečatnik Ulrika III. Mariborskega, minestrala iz rodu Mariborskih gospodov, ki so v letih med 1183 in 1376 bili upravniki gradu Gornji Maribor. Pečatnik krasi lev v trikotnem ščitnem polju, značilnem za to rodbino, obrobo grba pa dopolnjuje napis S(igillum) UL(richi d'Ma)RCHBURCH. Ulrik III., ki se prvič omenja leta 1229 kot sin Kunigunde, je pečatnik uporabljal za potrjevanje svoje identitete v pravnih poslih. Lastniški pečati so bili v tistem času ključni za identifikacijo, po smrti lastnika pa so jih uničili, da bi preprečili morebitno zlorabo.

Med sprehodom me kliče mama, sprašuje, koliko domačega žganja naj mi prišpara za božič. Mama je mojstrica v pripravi likerja iz dubrovniških divjih pomaranč. Njeno žganje ni le pijača – je zgodba o ljubezni do doma in ponosu na tradicijo. Zato ga skrbno hranim in delim samo s tistimi, ki jih imam rada.

/ PONEDELJEK, 2. DECEMBER

Jutro, 6.30, peljem se v službo. Relacija Maribor-Ptuj-Maribor. Medtem ko razmišljam, kako bi danes potrebovala eno ponedeljkovo injekcijo poguma in elana, se ob meni pri semaforju na Tržaški (tam, kjer neskončno čakaš na zeleno luč) ustavi kombi z napisom TS*. To je firma mojega frenda in vem, koliko truda in poguma se skriva za tem logom. Okej, si rečem, pogum in elan sta že tu. Zato po hitri kavi v službi takoj startam v akcijo. Čas je za zadnje popravke in zaključne misli za koledar 2025. Letos na arheološkem oddelku pripravljamo muzejski koledar, posvečen rimskemu lapidariju, zbirki kamnitih, predvsem marmornih spomenikov, ki jo hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož. Antični lapidarij PMPO je eden največjih in najpomembnejših srednjeevropskih lapidarijev, Ptuj pa predstavlja eno ključnih središč antične arheologije tako v Sloveniji kot širše. Z direktorjem in kustosinjami razpravljamo o tem, kako bomo to temo najbolj izpostavili in predstavili širši javnosti. S tihim veseljem pričakujemo, da bo arheološka dediščina ponovno na ogled v grajski žitnici, katere obnova in realizacija sta načrtovani v naslednjih dveh letih.

Odpiram plastenko in se mučim s tem nesmiselnim pokrovčkom, ki me spravlja ob živce.

/ TOREK, 3. DECEMBER

Peljem se v službo, vrtim postaje na radiju, City, Toti ... Ne vem. Še vedno me malo stisne, ker so se razšli. Ostajam na Dejanu, vseeno je on zaslužen, da sem postala štajerska Dalmatinka. Matija, sin, je kot otrok treniral v nogometni šoli Maribor. To so bila res super leta – ekipa staršev in otrok, Grandijevi, Schaubahi, Juriči, Reherji, Šimunđe, Kresali ... Hodili smo na tekme, srčno navijali in tam sem se naučila štajerskih pesmi, začutila vijolični utrip, in ja, hvala Dejan, da sem od takrat ratala štajerska Dalmatinka.

Ob devetih se odpravljam na upravo muzeja, kjer s Sonjo in Ireno usklajujem finančni načrt za koledar, ponudbe, naročilnice ... Ah, še tisočkrat rajši bi pisala o Rimljanih, kot se ukvarjala z birokracijo. Sreča, da imam njiju za to. Da si razbistrim misli, skočim na Grad k Metki, Renati, Teodorju in Sandri iz pedagoške in vodniške ekipe. Klepetamo o decembrskem programu, ob tem pa se v sebi nasmejim – vzdušje pri njih je vedno prijetno. Nato se ustavim še pri etnologih Moniki in Andreju, da ju povprašam, kako pa kaj kurenti to zimo. Vsi so del našega muzeja, ki je med najbolj obiskanimi v Sloveniji. Ponašamo se z bogatimi zbirkami in oddelki - od arheologije, zgodovine in etnologije do restavratorskih delavnic. Vse to pa zanesljivo podpira tehnična ekipa.

Kličeta me otroka, pravita "ati je žalosten". Kmalu izvem, zakaj - zapustil nas je naš dedi Mirko, čebelar. Rada sem ga imela, on mene tudi.

/ SREDA, 4. DECEMBER

Še zadnji popravki pri koledarju - čas nas že lovi. Zapletlo se je pri usklajevanju zadnjih podrobnosti, a se ne damo. Beseda koledar izvira iz latinske calendarium, kar pomeni računanje dnevov. Leta 46 pr. n. št. je Gaj Julij Cezar reformiral koledar, tako da so vsaka štiri leta februarju dodali prestopni dan. Ta sistem, znan kot julijanski koledar, se je hitro razširil po Sredozemlju in kljub prevladi krščanstva v zgodnjem srednjem veku je ostal v uporabi še dolgo časa. Medtem ko smo zaključevale delo, se spomnim, da je Slavica pred dobrim mesecem začela organizirati budnico za Teni. Takrat sem bila glasna in obljubila, da bom sodelovala. Danes, ko se je ta polnočka približala (in jaz, ki ponavadi grem spat pred deveto in vsi bližnji vedo, da če me pokličeš po osmi uri zvečer, najprej vprašam: Kaj se je zgodilo?), sem bila kar malo zaskrbljena zase. Toda obljubila sem in obljuba dela dolg. Ves moj zaspani, nejevoljni obraz je izginil v trenutku, ko smo s pesmijo pozvonili, vstopili v dom in sem zagledala iskreno presenečen, nasmejan Tenijin obraz. Ja, "za prijatelje si je treba čas vzet" ...

/ ČETRTEK, 5. DECEMBER

Ob osmi uri hitim na sestanek na ZVKDS OE Maribor. Pred vhodom se nekoliko zapletem, saj še vedno potekajo gradbena dela na Slomškovem trgu. Razpravljamo o arheološkem najdišču, pregledujemo najdbe in postavljamo smernice. Nazadnje sem se tako poglobila v historično analizo okolice med arheološkimi raziskavami na Žičkem dvoru. O njegovem obstoju v 14. stoletju priča listina kralja Friderika III. iz leta 1306, kjer prosi samostan za prispevek za vzdrževanje mestnega obzidja. Marsikaj se je dogajalo v srednjeveškem Mariboru, med drugim so templjarji imeli svojo postojanko na Melju, na poti iz Anglije proti Bližnjemu vzhodu. Tisti, ki so se podali po pomorski poti, pa so se soočali z nevarnimi neurji. Legenda pravi, da je Rihard Levjesrčni, ko je na svoji poti domov po tretji križarski vojni naletel na silovito neurje pri Dubrovniku, obljubil, da bo zgradil cerkev na mestu, kjer bo stopil na kopno. In je to tudi storil. Poznam pa fante, ki se podajo na morje tudi po takšnem neurju. Eden od njih je Dado, srednješolski prijatelj, goreči jadralec iz JK Orsan-Dubrovnik. To poletje mi je povedal, da so Mariborčani zmagali na eni od dalmatinskih regat in da so super momci. Čeprav jih osebno ne poznam, sem začutila ponos na svoje štajerske fante.

Pridem domov, tokrat se zapletem ob kup tenisk na hodniku. Saj je fajn, to so šolski prijatelji hčere in sina. Ker živimo blizu šole, imamo pogosto poln dom sošolcev in sošolk. Takšen direndaj doma ima le še moja Saša. Meni je to všeč. Zavedam se, da bosta otroka kmalu odletela iz domačega gnezda, zato cenim vsak trenutek, ko sta še tukaj, ob meni. Zavedam se tudi, da bom enkrat tašča, odvisno pač, kakšna bo snaha (Špelca, ti kar ostani pri nas). Zvečer, ko komaj še gledam, v sobo pride hčera: mama, vprašaj me, poda mi zvezek in začne o ekonomiji. Vmes zaspim.