/ PETEK, 1. NOVEMBER
Še 15 let nazaj bi se na ta dan zbudila prekrokana, utrujena, po izgledu sorodna tistim, ki se jih danes spominjamo. Letos pa se zbudim ob 8.00, vesela, da lahko izkoristim prost sončen dan za gibanje v naravi in preživljanju popoldneva z družino. Po vseh jutranjih obredih (ja, jutranje raztegovanje, telovadba in dihalne vaje so blizu 40-ih že obred) si pripravim okusen zajtrk in se odločim, da danes ne bom obiskala pokopališč, ker se mi res ne ljubi gnesti na (pre)polnih mariborskih pokopališčih. Namesto tega se raje odpravim na sprehod po vaškem gozdu. O jesen, kako si čudovita! Krasno izgledaš in sladko dišiš. Čas mi zapolnijo misli o tem, kako smo v otroštvu preživljali ta praznik in kako ga danes. Takšnega "festivala" z zaprtimi cestami, sladkorno peno, ogromnimi lizikami, turškim medom in veseljačenjem ljudi se kot otrok ne spomnim. Morda bo naslednje leto organiziran še kak koncert, da bo res tapravo festivalsko vzdušje. Dia de los muertos, Amigos!
Hkrati sem razmišljala, kako bi izgledal moj pogreb. Če mi jutri pade na glavo klavir, vas prosim, da pridete na moj pogreb oblečeni v vse barve mavrice, slavite moje življenje, spominjajte se naših skupnih dogodivščin, prigod in doživetij, predvsem pa me ohranite v spominu skozi moje življenje in ne smrt.
/ SOBOTA, 2. NOVEMBER
Ni lepšega, kot se prebuditi ob pristnem otroškem smehu. Šestletni nečak je prišel na obisk in prenočitev k teti in babi. Že večer prej me je prosil, če lahko v soboto spečeva muffine. Z veseljem, lepotec moj. Zato sva se takoj zjutraj napotila v trgovino in nakupila vse potrebne sestavine. Na poti iz trgovine sva se še ustavila na bližnjem igrišču, kjer sva se lovila, guncala in pogovarjala. Izmislil si je svoja pravila za lovljenje, za katera moram priznati, da mi nikakor niso bila logična ali mi šla v glavo. Vem, da ima v njegovi lepi glavi vse smisel, moji odrasli možgani pa temu enostavno niso bili kos. Čuden občutek. Ob prihodu domov me je prosil, če lahko ponovno skuhava "tisti" napoj. Preden me kdo obtoži čarovništva, naj povem, da je to vpliv Ata Smrka. Najin napoj je domači zeliščni čaj.
Zvečer sem se dobila s prijateljico, s katero sva debatirali o moji prvi bližajoči se razstavi. Glede na to, da je učiteljica, so me zanimale njene izkušnje v zvezi z medvrstniškim nasiljem. Po dobrih dveh urah debate sva utrujeni spoznali, da je to res velik in globok družbeni problem in da bo treba nekaj ukreniti, sicer nas kot družba čakajo še globlja brezna.
/ NEDELJA, 3. NOVEMBER
Preživela čisto NEdeljsko. Dolg spanec, zajeten zalogaj dobre hrane, dva sprehoda, razvajanje v kadi, pranje las, odstranjevanje jesenskega puha, izmenjava sporočil z Vidom in preCednikom o zadnjih podrobnostih razstave in mentalna priprava na ponedeljek, na mojo prvo razstavo! Še zobke si umijem in se v posteljico zavijem. Lahko noč, Lumpi!
/ PONEDELJEK, 4. NOVEMBER
Dan razstave! Zbudila sem se rahlo nervozna. Vem, da je to moja prva razstava z zelo pomembno sporočilnostjo, ampak za seboj imam že nekaj javnih nastopov in jezi me ta občutek nervoze. In glej človeško psiho – počutiš se nervoznega in potem si še bolj nervozen, ker se počutiš nervoznega. Kdo bi nas razumel. Prispem v službo, uredim trenutne službene obveznosti, čakam, da preCednik pokliče in gremo postaviti razstavo. Malo pred 13.00 res pokliče. Jaz, Vid in preCednik se napotimo proti Trafiki in začnemo postavljati razstavo. Res mi je všeč, kako je izpadlo, kljub manjšim tehničnim spodrsljajem. Bomo uredili!
Po uspešnem delu se počastimo s toplim napitkom v bližnji kavarni. Vmes sem morala še do pisarne, tako da sta Vid in preCednik zadolžena za naročilo pijače. Po 10 minutah prisedem k njima, prav tako se nam približuje natakar z našim naročilom. Ko mi ga predloži na mizo, ga pospremi z besedami: "Vaš armagedon čaj". Nikakor si ne moreta zapomniti, da pijem ajurvedski čaj, zato mi konstantno naročata konec sveta oziroma biblični boj. Popijemo, skočim v trgovino po malico, na hitro pomalicam, zaprem štacuno, hitim še po pijačo in jedačo za otvoritev, prispem do trafike, z Vidom odpraviva tehnični spodrsljaj, pripraviva vse in čakava na prve predstavnike medijev. Ne vem, zakaj, ampak bilo mi je kar malo slabo. Kljub trudu ne razumem izvora svojih trenutnih občutkov, zato v šali okrivim hormone. Rojstna pravica vsake ženske! Prispe predstavnik prvega lokalnega medija, malo za njim še predstavnik drugega. Medtem ko eden snema, drugi fotografira, se pogovarjamo o namenu razstave in celotne intervencije in ko že pomislim, da mi morda ne bo treba pred kamero, me vljudno povabijo pred objektiv. Še enkrat, ni prvič niti zadnjič, stojim pred kamero, ampak ta dan se mi je zdelo, da mi enostavno ne gre. Lekcija za naprej, drugič bo bolje. Obiskovalci so počasi prihajali in ob 17.05 smo uradno odprli razstavo. PreCednik pove par uvodnih stavkov, nato mi preda besedo. Po nekajminutnem monologu, v katerem sem opozarjala na medvrstniško nasilje, njegovih posledicah za posameznika in okolico, pozvala vse k prevzemanju odgovornosti in navrgla par krepkih kritik, je bila razstava tudi uradno odprta. Zbrana družina, prijatelji, znanci, kolegi so mi čestitali, pogovarjali smo se o problematiki, predstavljeni na razstavi, delili zgodbe, popili kak deci ali dva in nekje okrog 18.30 zaključili dogodek. Z nekaj prijatelji smo proslavili še z eno pijačo na Grajskem trgu, ob prihodu domov pa sem si privoščila topli sendvič. Sezona toplih sendvičev in vročih kakavov je odprta!
/ TOREK, 5. NOVEMBER
Budilka zvoni ob 6.20, zunaj celo ni teme. Medtem ko se iz postelje vlečem proti kopalnici, razmišljam, da bi morali zakonsko prepovedati zbujanje v temi. Dajmo delati podnevi, ko je svetlo. Noč in tema sta za počitek in spanje. Namen tega (zame) zgodnjega bujenja je gostovanje v oddaji Dobro jutro. Ni prvič in iskreno povedano sem preveč utrujena, da bi imela tremo. Prispem do RTV centra Maribor, pospremijo me v masko, tam se udobno namestim v naslonjač in se prepustim razvajanju izkušenih vizažistk. Potem me pospremijo v sobo za goste, kjer skupaj s sonastopajočo čakava, da greva v studio. Ker je še jutro in še nisem kaj dosti govorila, se zavzamem, da zvenim kot stari mornar, ki je večer poprej pokadil vsaj dve škatli cigaret. Takšna pa res ne morem pred kamero! Zato se vljudno opravičim vsem prisotnim in si začnem ogrevati glas. Kot "profi" pevka, ki si ogreva glasilke pred velikim koncertom. Kakšno minuto prej obe gostji dobiva rahlo potne roke. Verjetno je to pomanjkanje kilometrine, ampak nastop na televiziji je zame izventelesna izkušnja. Teh 6 minut, kolikor sva bili v studiu, je minilo kot 10 sekund. Slišiš se, kaj govoriš, nisi pa čisto priseben. Seveda potem seciraš svoje besede, morebitne napake in se sprašuješ, kaj bi lahko povedala bolje ali drugače. Tako je v oddajah v živo, nič ne moreš spremeniti, je, kakor je. Ko prispem v pisarno, me sodelavca pohvalita, da sem se v oddaji dobro odrezala. Hvaležna sem za kompliment, sama pa nisem čisto prepričana. V tem trenutku se ne želim gledati, tako da bo počakalo do popoldneva. Večina ljudi tarna, kako se ne marajo slišati na radiu ali televiziji, jaz sem to stanje že prešla, zdaj se bolj opazujem in učim iz svojih nastopov, da izpopolnim umetnost javnega nastopanja.
Enkrat popoldan se le opogumim in pogledam oddajo. Na moje presenečenje je dejansko izpadlo okej. Potrepljam se po ramenih in se pohvalim. Slaviti je treba tudi male zmage. Potem se spomnim, da bom zvečer spet na televiziji. Pride večer, gledam prispevek ... Jah, tedaj pa se mi na obrazu vidi nervoza tistega dne. Na glas si zapojem "kaj naj zaj nareim" in si obljubim, da bo naslednjič boljše. Takšno je pač življenje medijske zvezde (heh!).
/ SREDA, 6. NOVEMBER
Kaj je bilo to danes, ne vem, ampak zbudila sem se ob 4.34. To pa je res sredi noči! Zunaj sta trda tema, megla, da ne nič vidiš, niti slane na strehah, jaz pa kot sova. Malo je kriva tudi izrabljena vzmetnica, ker sem se prebujala od bolečin v križu in kolkih. Kot bi rekel naš dragi Vid: "Stara si že, ni več rose, navadi se". NE HOČEM! Bo pa definitivno treba nekaj spremeniti, da bom bolje spala in šla v posteljo dejansko utrujena. V marketingu bi rekli, da bo potreben "re-branding". Torej iz Lena Lina v Lina Disciplina ali Lina Mašina. Samo 40-minutni sprehod je pri mojih letih premalo. Ja, bolje to kot nič, ampak čutim, da telo potrebuje več. Vsi, ki imamo pisarniško delo, vemo, kako neprijetno je našim križem, hrbtenicam in zadnjicam po celem dnevu sedenja. Sicer v pisarni redno vstajam, se sprehodim, naredim kakšno raztezno vajo, a moj "platarsch" ni zadovoljen. Bo treba ponovno na kak pilates ali fitnes. Do tega se sicer ob 17.00, ko zaključim delo, zadnje čase težko pripravim, sploh zdaj, ko je zunaj že temno. Morda pa poskrbim, da bujenje ob pol petih postane stalnica, in uredim gibalne zadeve že navsezgodaj.
/ ČETRTEK, 7. NOVEMBER
Sedim v pisarni, buljim v računalnik in si odpočijem oči s pogledom skozi okno. Mimo "šetne" letošnja prva "črtica". Pri sebi se nasmehnem, se mu zahvalim za vijolice in nadaljujem z delom. Čez dobre pol ure vstanem in grem do radiatorja, da si pogrejem telo, slonim na radiatorju in gledam (spet) skozi okno. Tokrat gre mimo "črtica" izpred dveh let. Zdaj se zakrohotam na glas, očitno je danes dan spomina na bivše ljubimce. Zagotovo obstaja kje na svetu. Le v kakšnem zaporedju se bo to nadaljevalo? Monotono ali periodično? Pustim se presenetiti in ker je moje življenje muzikal, si zapojem: "It's raining men, hallelujah!". Slava vam, gospoda, in veselje nam, dame.
