/ PETEK, 15. FEBRUAR
Gozdna tla so skoraj do zadnjega kotička posuta z odpadlim listjem, ki me spominja na preminule nočne metulje z okroglimi črnimi očmi na peskasto rjavih krilih, ki jih tu pa tam kot prediren pogled prebada beli cvet zvončka, in ki brezizrazno zrejo proti golim štrcljastim krošnjam topolov. Staro strugo reke Mure in njene stranske rokave mestoma že stežka razločiš od ostalega gozda, saj v njihovih suhih koritih rastejo precej visoke vrbe in številno podrastje, tam, kjer pa je še ostalo nekaj vode, pa ta izginja pod trstičjem, pod zaradi izsuševanja podrtimi trhlimi drevesi in gnijočim črnim listjem, ki daje videz jate netopirjev, ki se je tja neuspešno skrila pred dnevno svetlobo. Bolj ko se približujem sami reki, več je suhih in votlih rjavih stebel japonskega dresnika, ki štrlijo iz zemlje kakor kopja iz bojnega polja, kot da bi prenesen pomen, da se spet lomijo kopja glede reke Mure v zvezi z izgradnjo HE, postal dejanska stvarnost vidna na sami krajini. Kmalu prispem do same reke, ki hiti ukleščena v izravnani s skalami in betonskimi kockami obloženi strugi, kot da ji na vso moč želi uteči, upajoč, da bo nekje nižje našla tako želen izhod iz te moreče enoličnosti. Enako velja za mnoge od nas, ki spremljamo dogajanje okrog izgradnje HE na Muri. Kajti človek ne more verjeti, da vse nasprotovanje ljudi, vse študije o vplivu na okolje, ki so negativne, niti razglasitev Biosfernega območja Mura, s katerim se je naša država zavezala, da bo reko ohranila tako, kot je, oziroma izboljšala njeno stanje, ne zadostuje, da bi se gradnja HE zaustavila. Najbolj absurdno je, da država, ki se je zavzemala za Biosferno območje in zaščito reke, podlega energetskim lobijem in želi na vso moč najti način, kako vseeno zgraditi te HE. Prizadevanje ministra Lebna, da bi to agonijo okrog elektrarn na Muri enkrat za vselej zaključil in dokončno onemogočil njihovo izgradnjo, je vdihnilo nekaj novega življenja, in srčno upam, da bo zares obrodilo sadove, ki se ne bodo, kot se to pri nas pogosto zgodi, izkazali za plodove domišljije.
/ SOBOTA, 16. FEBRUAR
Ljudje smo bitja, ki jih privlačijo katastrofe. Danes sem se po dolgem času odpravil k meni v zadnjih letih najljubšem delu reke Mure pri nas. Tu si je reka pred časom utrla pot za skalnato utrdbo brega in ga začela počasi odnašati in s tem znova ustvarjati naravno vijugasto strugo. Lani spomladi si je na tem mestu utrgala zajetnejši kos in se nekoliko globlje zajedla v gozd, velikanske topole pa nametala po vsej strugi, da njihove brezlistne sivo-srebrne krošnje, ki štrlijo iz toka, ki se lomi in kodra ob njih, dajejo videz rok velikanov, ki poskušajo ujeti nad gladino letajoče kormorane. Vse do začetka zime sem ni prihajal nihče, potem so ga odkrili ribiči, ki so konec jeseni v lovu na ribe roparice s palicami prečesavali vso strugo. Zdaj pa sem se ves perpleksen znašel pred celo gručo ljudi, ki so stali tam, kakor da bi čakali na hostijo. Večino od teh ljudi sem videval samo še pred hišami, nekatere še to ne, za kakšnega od njih pa sem bil prepričan, da je že dolgo mrtev. Vehementno so govorili drug čez drugega in svoje besede podkrepljevali s krčevitimi gestami. "To je treba čim prej zasuti s skalami in zabetonirati. Tako nikakor ne more biti, to ni normalno. Če občina tega ne sanira zdaj, bo na spomlad, ko bo prišla velika voda, reka odnesla še preostali del gozda in nato bo tekla skozi našo vas!" so se drli najglasnejši. Zapletel sem se v pogovor z njimi in jim dejal, da do njihovega črnega scenarija nikakor ne more priti, saj je ta del reke več kot kilometer oddaljen od varovalnega nasipa, obenem pa leži veliko nižje od same vasi. Za to bi bila ponovna regulacija povsem nesmiselna in v škodo naravi. Vendar se niso pusti odvrniti od svoje teorije. Na to sem jim odvrnil, da še nisem slišal, da bi kje na svetu obstajala reka, ki se je obrnila in zdaj teče nazaj navzgor. In da bi bil, če bi se to zgodilo pri nas, to pravi čudež, ki bi nam prišel več kot prav, saj bi potem vsi namesto v Međugorje romali k nam, ker bi lahko na lastne oči bili priča čisto pravemu čudežu. Od tega bi imeli vsi korist, narava in mi. Ne vem, zakaj, a moj predlog jih je razkačil, zaradi česar sem moral urno zapustiti meni tako ljubi kotiček ob reki.
/ NEDELJA, 17. FEBRUAR
Danes je na vasi potekal zbor vaščanov, kjer so nam novoizvoljena županja in vaški odbor predstavili, kakšni projekti naj bi se realizirali v naslednjih štirih letih. Izredno me je razveselilo, da se nova županja zavzema za revitalizacijo reke Mure in njenih mrtvic ter želi čim več narediti na tem področju. Glede včerajšnjega dogodka ob Muri sem se bal, da bodo vaščani pritisnili na županjo, da naj zadevo čim prej sanira, ampak razen takrat, ko je bilo zbora že zdavnaj konec in je že precej časa potekalo neformalno druženje, ni nihče omenil tega za njih včeraj še tako perečega "problema". Danes jih je namreč bolj skrbelo blato, ki ga puščajo traktorji na vaških cestah. To se jim je zdelo povsem nezaslišano, podlo in nesprejemljivo. Medtem ko jih kupi plastenk škropiva, ki ležijo na koncih njiv in se stekajo v skozi vas se vijugajočo mrtvico, niti malo niso skrbeli, ampak so, ko je na to opozoril eden od občanov, zgolj skomignili z rameni in brezbrižno dejali, da se ve, kdo to počne, in da tudi, če bi ga inšpekcija tisočkrat oglobila, s tem ne bi prenehal, sicer pa to ni nič takega. In spet so se vrnili na temo blato na cestah.
/ PONEDELJEK, 18. FEBRUAR
Po dolgem času sem se dobil z nekdanjimi kolegi s faksa. Beseda je v glavnem tekla o tem, da nihče od nas ne dela v svoji stroki. Tisti, ki so za las še ujeli pripravništvo in naredili strokovni izpit, so zdaj v glavnem, če so že dobiti kakšno službo, delali prek javnih del ali pa bili zaposleni v kakšni trgovini. Tisti, ki so diplomirali po nenadni ukinitvi pripravništva, pa so že skoraj obupali nad tem, da bodo kdaj sploh delali kot učitelji, saj je država namesto pripravništva uvedla program prve zaposlitve, za katero pa lahko kandidirajo zgolj diplomanti, stari do 29 let. Medtem ko se starejše generacije, ki so v času čakanja na pripravništvo presegle pogoj 29. leta, počutijo opeharjenje in izdane. Vse srečanje bi lahko strnil v naslov pesniške zbirke Milana Dekleve Sto žalostnih in še ena malo manj vesela.
/ TOREK, 19. FEBRUAR
Obiskal sem sosedo, ki je invalidka. Lani je izgubila oba starša. Z dvema asistentkama se je komaj prebila skozi leto. Stisnila je zobe, ker je upala, da bo zakon o osebni asistenci, ki prinaša 24-urno oskrbo, odpravil vse njene težave. Pravi, da je res veliko bolje, vendar ji Društvo distrofikov, na katere se je obrnila, ne pomaga dovolj. Nima zagotovljenih potrebnih asistentov in ni prave komunikacije med njo kot uporabnico in društvom. Nisem se mogel znebiti občutka, da srž problema znova leži v centralizaciji.
/ SREDA, 20. FEBRUAR
Danes sem ob mrtvici Bobri, ki se imenuje po lesenem gostišču na pilotih, ki je nekoč stalo in obratovalo na njej, srečal skupino avstrijskih turistov, ki so zmedeno in neprepričano, kakor da bi ocenjevali, ali gre za fatamorgano ali ne, strmeli v ostanke lesenih kolov, ki so kot kakšno gnilo zobovje iz čeljusti moleli iz gladine. V pomenku z njimi sem ugotovil, da so si po štiridesetih letih želeli ogledati takrat še daleč na okrog znano znamenitost, kjer so se pred davnimi leti tudi spoznali. Niso mogli verjeti, da je lahko nekaj tako enkratnega propadlo. Poskušal sem jim pojasniti, da je zgodba povsem enostavna: zavist in pohlep. To, kar so zatem pripomnili, me je spomnilo na že skoraj "zlajnano" reklo pri nas, da "če bi bilo to v Avstriji", bi na tem mestu same od sebe že zrasle nove Benetke. Na to sem jim odvrnil, da se nam prav zdaj ponuja ta priložnost, saj omenjena mrtvica od lani spada v biosferni rezervat, novo vodstvo občine pa se zavzema, da bi jo revitalizirali, obenem, če se bo le dalo, pa spet postavili gostišče na pilotih. Morda bodo čez nekaj let tu zares stale nove Benetke, nad katerimi se bodo namesto golobov dvigale jata belih in sivih čapelj.
/ ČETRTEK, 21. FEBRUARJA
Ob svetovnem dnevu maternega jezika, ki ga praznujemo danes, in letošnji 100. obletnici priključitvi Prekmurja k matici sem imel literarni nastop v Cankarjevem domu, kjer sem pred branjem moral povedati tudi nekaj misli o Prekmurju. Dolgo sem razmišljal, kaj bi rekel, potem sem uvidel, da se odgovor skriva v mojem pisanju tega dnevnika. Prekmurje je velik razvejan in močno vijugast stranski rokav reke, ki je z regulacijo še vedno ločen od glavne struge, ki pa si s svojim hitrim tokom počasi vendarle utira pot za skalnato utrdbo in pronica v stoječo vodo, na kateri se razpirajo bele tulpike z vodomci nad sabo, kakor da gre za rastje kukavičjih ur, ki ves čas bijejo polno uro.
