/ PETEK, 3. JUNIJ
Tako. Pa se je začelo pisanje mojega dnevnika. Fino bujenje z budilko ob Erosu Ramazzottiju. Ker imam avtomat za kavo, je to prva postaja po vseh drugih aktivnostih, ko skočim iz postelje. Za zajtrk pa rogljiček z marmelado, z malo sadja in dobrim macchiatom. Takšnim, da me prizemlji. Da ne sanjam več o postelji in kako bi poležaval. Na balkonu uživam. Jem zajtrk. V daljavi slišim ptice, delavce, ki delajo na sosednjem bloku novo fasado. V oči pa mi z vso močjo sveti sonce. Skok v stanovanje in nujen pregled moje monstere - rastline imajo baje rade, da govoriš z njimi, haha. Razmišljam predvsem o svoji prvi razstavi. Kako fino je bilo na otvoritvi. Pa o tem, da je na razstavi bil direktor mariborskega gledališča z ženo, meni ljubo igralko Natašo Matjašec. Ker ni v hladilniku ničesar več, je potreben obisk trgovine Spar - to je to, že 20 let, bi rekla igralka Sabina Kogovšek v Sparovi reklami.
/ SOBOTA, 4. JUNIJ
Kar dobro sem spal. Hiter zajtrk iz omine kuhinje. Jaz pravim kar "a la carte". Izbrani okusi. Voda za kavo tudi počasi vre. Zunaj pojejo ptički, sonce že pripeka. Po mene je prišel prevoz - cel dan sem pravil, da sta me prišla iskat osebni šofer in butler, v resnici pa sta bila to teta in njen partner. Vožnja po avtocesti do Nanosa, kjer vedno odprem okno in zadiham omamen zrak. Zrak po morju, po Krasu in po spominih.
Kam smo šli? V Goriška brda. Pa ne samo po češnje, pač pa tudi na en tak lep, sončen izlet. Day trip. Gneča na vsakem koraku. In se vprašam, kje so časi, ko smo še normalno lahko prišli v Brda in tam parkirali avto. Obhod vasice Šmartno in nakup češenj. Takšnih mesnatih, sočnih in sladkih. Mmmm, le kaj bo doma uspelo. Štrudelj? Kompot? Marmelada? Potem smo skočili v avto, odprli okna na stežaj in imeli veter v laseh. Po našem parkiranju v Tolminu pa obisk Tolminskih korit. Lepo. A kaj, ko sem spet imel sovražnike na vidiku - štenge! No, po slovensko stopnice. Pogledi, ki ti napolnijo dušo, glavo s spomini in svež zrak. Po naših ne vem koliko prehojenih stopnicah in Hudičevem mostu, ki meri kar 80 metrov, smo si naredili mini piknik, pojedli, skočili v avto in se peljali mimo Idrije do doma. Vmes sem razmišljal, kako fino sem se imel. Tako fino, da me bolijo noge. Imam pa zato v telefonu 97 novih fotografij, deset videoposnetkov in nešteto spominov v glavi.
/ NEDELJA, 5. JUNIJ
Guten morgen. Po devetih urah spanja sem vesel in ready za nov dan. Za nov podvig in za nove spomine. Pojem jutranja zdravila, hop v kuhinjo, spečem jajca na oko s papriko, zraven pa rezina domačega ajdovega kruha. Mojega. Ker je nedelja, je čas zame. Maska na obraz in direktno pred TV. En program ni okej, na drugem novice o vojni v Ukrajini, na tretjem programu politika, na četrtem pa končno nekaj finega - Seks v mestu 2. Ja, tudi moški lahko to gledamo.
Ker imamo srečanje "žlahte" po mamini strani, se tudi hitro uredim. Sandali, majica s kratkimi rokavi (logično, če je takšna vročina), kratke hlače in v torbi fotoaparat - če je že fotograf v žlahti, naj še pa kakšno fotografijo naredi. Čevapčiči, pečen krompir, domač temen kruh iz krušne peči, hladna pijača. Kaj boljšega si še lahko zaželiš? Zvečer pa malo čiščenja datotek iz računalnika. In globoko razmišljanje. O tem, kako sem pred leti začel projekt. In kako me je splet okoliščin pripeljal do tega, da imam trenutno fotografije razstavljene v Vetrinjskem dvoru, v okviru festivala Borštnikovo srečanje. Hvaležen za ljudi, ki so mi pomagali in mi dali priložnost. In ponosen. Nase. Na svojo trmo, ki me je že marsikdaj pripeljala daleč.
/ PONEDELJEK, 6. JUNIJ
Ker sem ponoči imel odprta balkonska vrata, sem se vsake toliko časa prebudil in užival v light showu. V bliskanju na nebu. Preveč len, da bi potegnil rolete nazaj dol. Zjutraj pa puf! Direktno sonce v stanovanje, vročina pa je kar butnila z vso močjo vame. Kakšen bo današnji samopostrežni zajtrk? Toast z maslom, marmelado in belo kavo. In ko mažem maslo, se spomnim smešne epizode iz serije Biznis je biznis, v kateri Ivo Ban reče: "Ti imaš teto, ti imaš strica, jaz pa ne, kje je tu pravica. Teta skuha kavo ti, stric odreže ti kos kruha. Tu je maslo in marmelada, oba te imata srčno rada." In to vsakokrat, ko jem marmelado ali maslo, pride v moj spomin. In takrat se za trenutek iz srca nasmejim.
Jernej! Pot pod noge, ob 10. uri me čaka intervju za velenjski časopis Naš čas. Ker sem imel razstavo. Fin pogovor, poln smeha in lepih spominov. In če sem dobil vabilo na zaključno prireditev Borštnikovega srečanja, bi bilo lepo, da potrdim ali odklonim. No, sem kar poklical na blagajno SNG Maribor in potrdil prihod. Pred leti sem v živo gledal srečanje na prvem programu RTV-ja, letos bom pa lahko kot gost gledal prireditev. Lepo je, ko verjameš vase in v svoje zmožnosti. Sem tu zato, da živim, kakor želim. Da diham tisti zrak, ki mi ustreza. Da ne pojem polnozrnatega toasta, pač pa navadnega belega. Že od nekdaj sem bolj reševalec problemov. Je manj drame. Brez razburkanega utripa srca, solza in podivjane krvi. V hud stres me stisneta nelagodje in mehiška drama iz kakšne telenovele. Iz Vsiljivke ali pa Esmeralde. Z začetkom "Televisa presenta". Zato raje jaz vprašam trgovko, ali imajo sveže narezan sir ali pa večjo številko majice/hlač. Jaz skočim v trgovino po mocarelo za pico. Ker je hitreje. In ker se mi ne da izgubljati časa, ki je preveč zlat. Zraven vsega tega pa še fasati alergije na drama queen osebe.
/ TOREK, 7. JUNIJ
Lahko spim še deset minut ? To je bila prva stvar, ki sem jo izgovoril danes. Samemu sebi. Žal. Ni nikogar, ki bi me poslušal. Mogoče pa bo. Nekoč. Nekje. Nekdo. Ki me bo z veseljem poslušal. Mogoče nekdo, ki me bo presenetil z machiattom v postelji. Mogoče bom pa to kar sam. Mogoče. Človeku res presede neka ista rutina. In poletja so najhujša. Nihče nima nikoli časa, da bi šel z mano na izlet proti Bovcu, Trenti. Zato zdaj sploh ne sprašujem več. Samo odpeljem se in uživam v samoti. Uživam v vonju gorskega zraka. V tem, da lahko noge tiščim v ledeno vodo iz slapu Boka. In da se lahko ustavim, kjer želim. In vedno, kadar sem v tistih koncih, si v daljnih spominih očistim omarico. Namišljeni prazen kot v omari, ki je moja shramba izkušenj, naporov, voženj, pogovorov in lepih ljudi. Tu sem zaradi sebe. Zaradi svojih sanj, ki ji vsak dan sanjam, živim. Vsaj delček. Z veseljem bom še naprej negoval in izpopolnjeval to. Ker moram. Najprej zaradi sebe in zaradi drugih. Zaradi ljudi, ki verjamejo vame in ki me vsakodnevno osrečujejo. In še naprej bom takšen. Zato, da lahko delam to, kar želim. Da spoznavam ljudi osebno. Ne samo stisk roke in hvala, adijo, lepo se imej. Ta "grupa" ljudi, mi vsakodnevno polni zgodbe. Pogovore, ki niso samo "kako si" in "kaj počneš". Ampak so globlji. Bolj osebni. Da se ob njih počutimo svobodne, srečne, vesele. Ta ista skupina mi polni srce. Da bije z najvišjo možno hitrostjo. Da mi srce včasih joče, ker vidim preveč lepih ljudi. Po srcu in duši. In ta skupinica ljudi polni moje razmišljanje. Da nimam meja v glavi, da razmišljam o skupnih trenutkih in o skupnih projektih. In s to skupino ljudi mi čas mineva hitreje.
/ SREDA, 8. JUNIJ
Če je torek bil bolj razmišljujoč, je sreda bolj produktivna. Dobro jutro, svet. Že celo jutro se mi po glavi vrti samo ena pesem - Da znaš, Vesna Pisarović. In začetek pesmi, "danima več se nismo vidjeli, a tvoje prijatelje ne pitam". No, tako bom tudi jaz danes po dolgem času videl meni drago osebo. Kosila ne bomo kuhali, bomo kar nekje nekaj po poti pojedli. Vzamem sir in toast pa si naredim mini sendvič. Danes lahko kršimo. Vožnja do Maribora. Vmes mi ni všeč ena pesem pa druga, no, tretja je že boljša - spet Vesna Pisarović. Parkiram avto direktno za mariborsko Dramo, tam, kjer ga že od samega začetka. Špric ali dva novega parfuma Dolce & Gabbana, majica, superge, hlače, srajca in nogavice z vzorcem sušija. Gremo.
Prva postaja - pijača z Luko. Čvek partija. Ups. Ura prehitro mine, ko začnem govoriti o temah, ki me zanimajo. Klic na telefonu - zamujam tri minute. Prihitim v Gledališko kavarno, kjer spoznam luštnega in easy going direktorja Mladinskega gledališča. Spet pogovor o gledališču. Prav fino je govoriti z nekom, ki se spozna na to. Ki je vpet v to. Ura me ubija - 17.55. Skočim še do gledališke blagajne, da prevzamem karto za predstavo Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in karti za podelitev Borštnikovega prstana v nedeljo. Tečem do avtomobila, vzamem eno manjše darilo in skočim na naslednji drink - kapučino. Govor je o Milanu pa o projektih, ki me čakajo. O tem in onem. In lepo je, ko ti reče sogovornica, "jaz verjamem vate".
Spet hitim. Medtem ko čakam naslonjen na avto, na drugi strani ceste, s slušalkami v ušesih, hodi simpatičen, znan moški. Avto pustim kar odklenjen in odtečem na drugo stran. Pozdravim. In ne dobim roke, pač pa en topel objem in lupčka na lice. Klasika. Srček že bije hitreje kot prej. Za njim pa pride avstrijski igralec, iz Burgtheatra - Daniel Jesch. Doktor Horst v To noč sem jo videl. Že januarja sta mi njegovi simpatičnost in empatija padli v oči. Pa sva fotografirala. Direktno z Dunaja mi je namreč prinesel časopis Kleine Zeitung, kjer so objavljene fotografije, ki sva jih delala v začetku aprila. Zraven pa njegov intervju. Objem, stisk roke in njegova želja, da čim prej pridem na Dunaj. Vožnja nazaj do Velenja je bila kot telenovela. Malo sem se cmeril, malo smejal. Zato, ker uživam življenje. Ker se je leto 2022 tako lepo začelo. Ker sem spoznal že toliko novih ljudi.
/ ČETRTEK, 9. JUNIJ
Tukaj se moje pisanje dnevnika končuje.
