/ PETEK, 20. MAJ
Drugi dan v ambulanti po daljši odsotnosti. Sveža specialistka me kliče za nasvet, kako naj ravna v določeni zapleteni situaciji. Razumem jo, redko si tako poln teoretičnega znanja, kot po končanem specialističnem izpitu, a hkrati tako potreben dodatnih izkušenj. Ni namreč človek narejen po knjigi, ampak knjiga po človeku. Vrednost kilometrine. Preveč jo zanemarjamo; posebno v najbolj kritičnih strukturah, kot so na primer vlada, ministrstva ... Ko sem pred slabimi dvajsetimi leti nekaj časa profesionalno delal v politični stranki na državni ravni, pa tudi kot vodja podmladka, sem videl, da je za določne stvari potreben čas, kilometrina, izkušnje - ne moreš tega prehiteti s še tako intenzivnim učenjem ali kupiti z denarjem.
Pa najsi bo gradnja odnosov na področju odnosov z javnostmi ali utrjevanje povezav na mednarodni ravni. Spomnim se, da sem takrat s srečanj evropskih političnih podmladkov prinesel mnogotere izkušnje in kontakte, tudi precej osebne … Tako imam še sedaj v imeniku telefonske številke nekaterih kasnejših ali sedanjih predsednikov vlad, ministrov in poslancev iz različnih evropskih držav. Seveda stiki niso več živi, a če pomislim, kako prazni so telefonski imeniki naših novih obrazov …
/ SOBOTA, 21. MAJ
Daljše poležavanje po poznem večeru. Vikend je načrtno prost. Zadnji dve leti epidemije bi proste vikende lahko prešteval na prste obeh rok. Dežurstva so v očeh ljudi, vsaj najglasnejših, dokaz pogoltnosti "bogov v belih haljah". A resnica je še enkrat več drugačna. Nihče ne hodi v nočna ali vikend dežurstva, ker doma ne bi imel kaj početi ali bi ne bil rajši doma, s svojo družino, s časom za hobije. Gre za poklicno dolžnost, in če se že te stotine dodatnih ur, sploh ob pomanjkanju zdravstvenega kadra, ne štejejo v delovno dobo, naj se vsaj ne očita 40-odstotni dodatek na osnovno urno postavko. Da bomo ceno neprespanih noči plačali z lastnim zdravjem, enkrat v prihodnosti, se ve že dolgo.
Po dveh letih čakanja sem šel na koncert Big Foot Mame. Verjetno smo Slovenci rokerji po srcu, in ko sem pred leti videl Lojzeta Slaka na koncertu Big Foot Mame, je bilo jasno, ta kombinacija – to je to. Kako osvežujoče in polno življenja je bilo v množici veselih, dobrodušnih in sproščenih ljudi.
Ni bilo sledu o zastrupljenih odnosih, ki vejejo iz političnih hodnikov ali spletnih forumov in komentarjev. Rad se vključujem v razprave na družabnih omrežjih, a količina tam prisotnega gneva je grozljiva. Še posebej izza anonimnih profilov. Če razumem "vojščake" in "tuje agente", pa vem tudi, da je veliko pristnih hudovalcev. Najbolj strupeni in jeznoriti imajo po navadi precej težko in tragično osebno življenje. Vem tudi zato, ker sem osebno kot zdravnik spoznal dva gromovnika, ki sta ostro sekala in sodila v pismih bralcev in komentarjih – ker drugega v življenju (življenja) nista imela.
/ NEDELJA, 22. MAJ
Z zamikom poslušam zadnji Studio ob 17-ih, gostje so z najverjetnejšim bodočim ministrom govorili o prihodnosti družinske medicine. Kar se politike, še posebej zdravstvene, tiče, je bistveno, da je ambiciozna in učinkovita. V dosedanjih letih se je večkrat pokazalo, da problem ni bila toliko preveč leva ali preveč desna kot predvsem ali nekompetentna ali neučinkovita ali preskromna ali pa kar vse skupaj. Zato želim predvsem, da jim/nam uspe.
/ PONEDELJEK, 23. MAJ
Hitim po skoraj prazni avtocesti v proti Slovenski Bistrici. V vojaški uniformi - vpoklic v vojaško zdravstveno enoto na usposabljanje. "V dve vrsti zbor!" Moštvo vojaške bolnišnice strumno sledi ukazom. Na pogled vsi v zrelih letih, zdravstveni delavci, sicer sodelavci v civilnih službah.
Občutljiva najstniška leta sem preživljal ob osamosvojitvenih dogodkih. Pomen skupnosti, samostojnosti, tudi demokratičnega udejstvovanja v najširšem smislu, so se mi precej globoko vtisnili v spomin in značaj. Kot navdušenec nad zgodovino, še posebej vojaško, sem se ves čas spogledoval z vojsko, a poklicna pot in konec koncev tudi profesionalizacija vojske sta mi to izkušnjo nekako odmaknili. Pri štiridesetih sem dobil priložnost izživeti in doživeti tudi to. V prvem mesecu prilagojenega vojaškega usposabljanja za prostovoljno rezervo v vojaški zdravstveni enoti sem izkusil pravzaprav vse: od postiljanja postelje, čiščenja WC-jev, korakanja, teka s plinsko masko, kopanja zaklonov, streljanja z vadbenim strelivom po goščavah. Predvsem pa izkušnjo tovarištva, kameradstva. Izpolnjevanje skupnih ciljev. Ljudje smo vendarle socialna bitja. Največje dosežke kot vrsta nismo dosegli zaradi izjemnih telesnih moči, izjemne inteligence, ampak predvsem zaradi zmožnosti sodelovanja, načrtovanja. Zato sodobni svet, ki tako poudarja individualnost, ne more ponuditi resničnega zadoščenja in sreče.
Po koncu tistega meseca in prisegi smo se poslavljali skoraj s solzami v očeh. Oče nas je začudeno gledal: "Pa saj ste bili skupaj le en mesec?! Ne rečem mi, ki smo bili v JNA dve leti …" Tudi mesec dni je dovolj. Sploh ne bi bilo napak, da bi nek tečaj osnovnih vojaških veščin in izkušnjo tega doživetja omogočili vsem v generaciji.
/ TOREK, 24. MAJ
Na tokratnem usposabljanju sodelujemo tudi s pripadniki Nacionalne garde iz Kolorada v ZDA. V Sloveniji smo pošteno zrušili veliko večino avtoritet, če ne že vseh. Najprej duhovnike, policiste, nato učitelje, v zadnjih časih zdravnike. Tudi vojaška uniforma ne zagotavlja več spoštovanja, če ga je sploh kdaj. Čeprav popolnoma neupravičeno. Med vojaškimi inštruktorji sem srečal nekaj najbolj profesionalnih ljudi v svojem življenju.
Zato sem samo odprtih ust doživljal, kako drugačen odnos do uniformiranega osebja imajo recimo v Združenih državah Amerike. "Thank you for your service!" (Hvala vam za služenje!) jih pozdravljajo in vojaki odgovarjajo "Thank you for your support!" (Hvala vam za podporo!). Morda pocukrana gesta, a odraz bistveno bolj optimističnih družbenih razmerij. Precej drugače od domačega hujskanja, prepiranja ali blatenja po družbenih omrežjih. Zaradi morda posameznih ekscesnih posameznikov jih kasira celoten zdravniški ceh. In taki odnosi počasi najedajo moralo, če si priznamo ali ne. Nizka morala pa je enako škodljiva kot izgorelost zaradi prevelikih obremenitev. Na koncu so oškodovani tisti, ki ostanejo brez oskrbe. Pacienti.
/ SREDA, 25. MAJ
Zgodaj zjutraj izvem, da bo moja ambulanta brez nadomeščanja; zdravnica je zbolela. Odsotnost zdravnika v osnovnem zdravstvu ima vedno posledice. A v nasprotju z odsotnostjo zdravnika na sekundarni ali terciarni ravni se ta pri nas vedno prenese na ramena tistih, ki ostajajo. Dotok pacientov je stalen - če lahko drugje daljšaš čakalne vrste, teh pri nas ni. Okoli 70 obravnav tako oddela nekdo drug. Zato je pomanjkanje zdravnikov na primarni ravni tako kritično. Ker se voda preliva preko jezu. Nekaj dni ali tednov se take dodatne obremenitve zdrži, po daljšem času odneha prvi, nato vsak odhod pospeši odhod naslednjega.
Ves čas slišimo, da je premalo zdravnikov. A premalo jih je samo za sedanji sistem dela, v katerega smo ujeti v Sloveniji. Imel sem priložnost spoznati ameriški zdravstveni sistem na terenu, ne samo zdravnike, pač pa tudi "paramedike". Razlika med našimi izkušnjami in njihovim konceptom me je še enkrat več pustila brez besed. Kar se tiče neposredne oskrbe bolnika, ena na ena, smo čisto primerljivi, v koraku s časom in stroko. A po organizaciji, menedžmentu, dojemanju vloge zdravnika in njegovi ceni v celotni sliki smo žal ostali verjetno nekje v osemdesetih. Dejansko reforme zdravstva nismo imeli.
Če v Kataloniji 50 odstotkov dela, ki je danes moje v ambulanti, opravi nezdravniški kader, je v ZDA tega 80 odstotkov. V Sloveniji imamo verjetno čisto dovolj zdravnikov, tudi v družinski medicini, samo razrešiti jih je treba dela in obremenitev, za katere ne potrebuješ medicinske fakultete, kaj šele specializacije. Razmerje zdravnik proti ostalim delavcem v timu je pri nas 1:1,8, v resnici pa v ambulantah zdravstvenih domov 1:1. V Španiji 1:3, v ZDA bi rekel 1:6 glede na opravljeno delo. In ta pot je prava, zdravnikov bo sicer vedno premalo, predragocen kader smo - seveda pa terja taka sprememba razmišljanje izven okvirjev in bistveno več finančnih sredstev s končnim ciljem doseči boljšo oskrbo za paciente.
/ ČETRTEK, 26. MAJ
S prebiranjem gradiva se pripravljam na popoldansko sejo izvršilnega odbora Zdravniške zbornice Slovenije. Sodelujem kot vodja odbora za osnovno zdravstvo, ki je v zadnjih letih tako zaradi epidemije kot pereče problematike na primarni ravni zelo izpostavljen. Kakršnokoli je že javno mnenje o zbornici, je svoje osnovno poslanstvo, ločitev stroke od politike, dobro zagotavljala.
Smo res zdravniki za vse odgovorni? Zdravniki nimamo nič s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja, nismo in nočemo biti zavarovalniški agenti; res se boste morali pogosteje tako obračati, predvsem pa hudovati na druge. Sploh pa, ker menda se je v preteklosti preveč govorilo o zdravnikih. Čeprav smo bili res edini, ki smo upali in zmogli povzdigniti glas proti sistemu, ki je slikal svoje Potemkinove vasi in prodajal cesarjeva nova oblačila slovenskega zdravstva. Morda res zdravstvo nismo samo zdravniki, a zdravstva brez zdravnikov sploh ni.
Jutri bomo slovesno obeležili 35 let zdravniške zbornice. Srečno, kolegice in kolegi, srečno, Slovenija!
