/ PETEK, 15. april
Danes sem namenila razstavi Gustava Gnamuša v Galeriji Murska Sobota. Gnamuš ni bil Mežičan, a je bil dolgoletni profesor na ALUO, rojen v Mežici. Potovala sem s prijateljem, velikim poznavalcem in ljubiteljem umetnosti, petek pa je bil spomladanski kot na Otoku, Dravska dolina sveža in mlada ter za razliko od Koroške rumeno pisana. Cvetel je regrat in cvetelo je okrasno grmičevje.
Izpod blagega dežja sva vstopila v prazno galerijo, kjer je za mizo sedel slikar, nagrajenec Prešernovega sklada Dušan Kirbiš. Dušan je prišel po čoln, sta skoraj soglasno povedali kustosinji, in zdelo se je, da sva naletela na dogodek dneva. V Kratkih zgodbah sem iskala fotografijo, nato pa vprašala, zakaj čoln, s katerim vesla po morju. "Tako so mi ukazali," je rekel, pomolčal, nato pa filozofijo strnil v daljšo večstavčno poved. "Med nebom in vodo je čoln," je rekel slikar, in zopet je vse bilo prav in tako kot mora biti. Smo res tako nagi v svoji dobroti, v usodi enaki, me je spreletelo, ko sem v simboliki uzrla domačnost svoje bere. Dušanov čoln sodi v galerijo kot Jezus na križ in oba sta že vstala od mrtvih, sem pripomnila prijatelju, ko sva se sprehajala med Gnamuševimi deli. Barve novejših slik so bile nežne, tople, med oker rumeno, rdečo, oranžno in hladnejšo lila s spomladansko zelenimi odtenki, formati srednji. Na akademiji pa mi je kdaj kdo rekel, naj se barvnih prehodov učim z njegovih slik.
Zvečer sva si z mamo v Črni ogledali dobrodelno predstavo Življenje je vrednota, namenjeno ustanovi Mali vitez – fundaciji za otroke, ozdravljenih raka. V skoraj prazni dvorani sem se spraševala, kje so naši veliki podjetniki, politiki in ostali prebivalci Mežiške doline, ko je donacijo fundaciji podarila le županja Črne. Srečala sem kolegici iz Hospica, kar me je močno razveselilo, in hvaležna za svet, ki mu prihajam naproti, sem z občutkom izpolnjenosti ali samozadostnosti, ki za delovanje ali agape ne potrebuje avtoritete zunaj ter sem ga pogosto odkrivala v umetnosti, sladko zaspala.
/ SOBOTA, 16. april
Spala sem dolgo, nato pa si pred hišo privoščila kavo. V kuhinji je dišalo po sveže pečeni potici, mama pa se je z bico mudila v Črni. Obsedela sem na soncu, tja pa je prisedel ati. Bil je v delovni obleki, saj je te dni pred hišo popravljal greznico. Spet je začel delati in spet je bil dobro.
Odpravila sem se v studio nedaleč od hiše, kjer sem zadnje leto prebivala s starši. Lansko poletje sem zaključila magisterij slikarstva na ALUO v Ljubljani. Za mano je bila dolga pot, sprememba nagla - in četudi se nobena ne zgodi čez noč, sem novemu ritmu še vedno iskala akorde. Lažje bi bilo stopiti nazaj v shojene čevlje, a v službo učiteljice, četudi za nedoločen čas, več nisem mogla. Tri leta so minila, odkar sem stala za katedrom, danes pa sem imela občutek, da se je vmes preobrnilo vesolje. Vsak dan sem preživela v studiu v Delavskem domu v Žerjavu, kjer mi je občina odstopila prostore, in roko na srce si življenja brez tega nisem več znala predstavljati. V juniju pripravljam samostojno razstavo v Galeriji Ravne na Koroškem, od kar pa sem bila v izobraževanju Hospic, sem razmišljala o smrti skozi manjše formate, tudi danes je nastalo nekaj teh. Kasneje me je obiskala Tjaša. Končno sem jo prepričala, da se je pripeljala čez Sleme v Črno, s prijatelji sem se redkeje videla. Pili sva penino in klepetali tudi o rabi telesa v performansu. Telo sem dojemala svobodneje kot večina, a vseeno sem se znašla v dilemi, kako v očeh drugega a priori ne postati seksualni objekt, pri tem pa slediti izrazni svobodi. "Tukaj nimaš izbire, pogled sam po sebi določa," mi je dejala.
/ NEDELJA, 17. april
Danes je velikonočna nedelja. Spraševala sem se, čemu tradicija velikonočnega zajtrka, če nismo zahajali v cerkev, bili smo ateistična družina. Jezus je bil svobodomiselnež, ki je stopal onkraj utečenega sistema, velik anarhist ljubezni, antikapitalist in liberat, sem razmišljala, ko je mama na krožnik zlagala rezine domače kuhane šunke, kravjega jezika in rebrc. Mesa nisem jedla, sir in jajca pa zato pogosto, tako se velikonočnega zajtrka nisem posebej veselila. Razsvetljeni preroki so bili vedno na tržišču, tako čas, v katerem je živel Bog, ni mogel biti radikalno drugačen od časa, ki ga živimo danes. A spomin na mamino revno otroštvo je bil tako korenit, da dlje od pomislekov nisem mogla. Ne vem, kako zelo revno je bilo ali koliko bolj situirana okolica, a še vedno je čakala na prekajeno šunko, kot bi jo lahko jedla le enkrat na leto. In v resnici si je večkrat, vsaj doma, ni privoščila.
Popoldan me je v studiu z vrečko v Črni nabranega regrata obiskal Vlado, drugi del popoldneva pa sem preživela z mamo in babico. Sonce je balkon dovolj ogrelo, da je bilo sedenje prijetno kot buteljka cabernet sauvignona z ostanki še dopoldanskega sira in nadevanimi jajci. "Vsaka ženska si zasluži prstan," sem zatrdila ter vprašala babico in mamo, ali sta poleg poročnega od moža prijeli še kakšnega. Mama me je vprašala, v katerem svetu živim, babica pa odgovorila z "belo obleko si že nosila". Ko se je po krajšem času mama umaknila, za njo pa je poniknil tudi ati, se je obrnila k meni in nagajivo rekla: "Kam pa je izginil naš Michelangelo?" Oh, kako jo obožujem, me je spreletelo.
Hvaležna sem, da dneve preživljamo skupaj, še bolj, da nam skupaj gre dobro, nocoj pa sem bila hvaležna za tradicijo velike noči, ki ji le oni zares pridajo smisel.
/ PONEDELJEK, 18. april
Praznični ponedeljek je imel značaj nedelje, ki je v esenci praznega prostora odpirala umirjenost. Po kavi in šilcu žganja smo se razgubili. Obsedela sem v vrtni utici in se lotila urejanja Večerovega dnevnika. Ubadala sem se s številom besed, s katerimi sem bila omejena. Vsakih nekaj minut sem zaslišala strel, lovci so nedaleč stran preizkušali orožje, Kina je bila močno prestrašena. Končno se je zleknila obme in pomislila sem na nagon, na sluh in na kolektivno nezavedno psa.
Kasneje sem posnela video za polfinale turnirja Vitez poezije in ga poslala prijatelju. Predlagal je, naj ga posnamem v črni ali rdeči obleki. "Dobra poezija si zasluži spoštovanje," je zapisal. Pesem ni bila iz zbirke, bila pa je na dan tiskanja, spočeta. Poljubi in besede so bila moja prva v samozaložbi izdana knjiga. Čustveno šarlatanstvo, umetnost ali moja resnica? V Osrednji študijski knjižnici na Ravnah sva jo z Jurijem Hudolinom predstavila javnosti. Poslušalke so prebirale pesmi, dogodek sva zelo dobro izpeljala. Tedaj mi je, ko sva sama sedela v avtu, rekel: "Tvoja poezija je dobra, pa saj veš, da tega ne bi rekel, če ne bi tako mislil," kot bi slutil, da mu nisem povsem verjela, kot ne bi verjela njemu, ki po letih partnerstva še vedno prisega na prvi seks. A nekje pač moramo začeti, da stopimo v odnos s svetom. Poljubi in besede so na voljo v knjižnicah in v knjigarnah Mladinske knjige.
/ TOREK, 19. april
Navsezgodaj sem se odpeljala na Srednjo šolo Ravne, kjer je evropski projekt Demokracija in lutke dobival končno podobo. Z Gledališčem DELA sta ga sem pripeljali Teja in Katja ter me povabili k sodelovanju. Igrati z železno lutko v kraju, kjer je doma železarstvo, železno gledališče, zamisel je bila fantastična, tako sem pozdravljala njuno prodornost, kot sem pozdravljala zdravo demokracijo, tako, ki ne zaide na senčno stran nezmožnosti odločanja in oblikovanja konsenza, kot sem pozdravljala pravice, jezilo pa me je, da sta se demokratičnost in pravičnost spreobrnili v orodje, s katerim so spretno manipulirali posamezniki, ki so jih vodili osebni interesi - in so najbolj ogrožali stabilnost demosa in pravne države. Predvsem pa sem pozdravljala Srednjo šolo Ravne, ki je prepoznala prodornost projekta in ga vključila v program. Danes smo z dijaki vadili igro. V razredu sem se po počutila kot v udobnem naslonjaču in tudi Teja in Katja sta imeli občutek, s katerim smo lutke in demokracijo približale dijakom strojne smeri.
/ SREDA, 20. april
Dan sem začela v studiu ob kavi in meditaciji, nato pa ga posvetila glasbi in pripravi vadbe 5Ritmov, ki sem jih ob sredah poučevala v dvorani delavskega doma. Zbralo se je deset plesalk, ki so bolj ali manj redno vadile. Začenjati oblikovati skupnost 5Ritmov doma je bilo nekaj novega in hrabrega, počutila sem se, kot bi vzgajala otroka. Vadba je predrugačila moje življenje, tako sem ljudem želela podariti, kar sem s prakso dobivala sama, ter po tihem upala, da bom kdaj tukaj gostila delavnice priznanih učiteljev, ki bodo v naše kraje pripeljale številne plesalce. Predstavljala sem si skupnosti avtonomnih, ozaveščenih posameznikov, v kateri je vsakdo Zeleni Jurij brez pritlehnih potreb, da bi tega zmaličili v sivega. Bil je čas za novo skupnost, ta pa se je že snovala, saj je v žerjavski dvorani plesalo osem Korošic, ki so hrepenele po druženju.
/ ČETRTEK, 21. april
Prebudila sem se v prostorni hiši sredi Barja, skozi katero se je razprostiral horizont in brisal zidove v brezmejno pokrajino ateljeja. V njej je živela Ash, slikarka. Klepet ob kavi v prostoru brez časa je bil kot jutranja halja, ki te ogreje pred skritim smislom dneva. "Vsaka ženska potrebuje dvoje," je rekla, "svoj prostor in svoj denar." Kasneje sem se odpeljala v Ljubljano in glasovala na predčasnih volitvah.
Popoldan pa se je zaključilo izobraževanje Hospic. Morala sem se soočiti s strahom pred smrtjo za voljo svojega življenja. Tako dolgo je bilo, a tako hitro se je končalo. Varno okolje, kjer sem se soočila z ječo strahu. Zdaj pa sem na smrt gledala drugače, čutila sem jo kot najintimnejše jedro življenja. Življenje je danes zadobilo totalnost sklenjenega kroga, ki izhaja le iz središča.
