/ PETEK, 6. MAJ
Budilka zvoni, vstanem in zbudim Juno. Čas je za šolo in službo. Še vedno pod vtisom včerajšnjega koncerta enega mojih ljubših slovenskih bendov, Mrfy. Dobri koncerti so nekaj, kar mi je zelo manjkalo zadnji dve leti. Vsake toliko si z veseljem privoščim tak odklop. Poleg koncertov mi posebno sprostitev pomenijo tudi sprehodi v naravi, pogled na morje ali jezero, predvsem Bohinjsko. Vse to mi polni baterije. Koncert včeraj je bil dobra podlaga za polne dneve, ki me čakajo.
V pisarni me pričaka vedno nasmejana Martina. Pred nami je drugi dan prodaje vstopnic. Včerajšnji je bil zelo uspešen. Največji naval je seveda za sobotno premiero, a tudi nedeljski reprizi se lepo polnita. Pred nami je težko pričakovana Pandorina skrinjica. Predstava s skoraj 60 nastopajočimi. Letošnja tema je Pandora TV. Za navdih nam je služil televizijski program, dokumentarne in kriminalne serije, vremenske napovedi, resničnostni šovi in tudi pestro dogajanje v parlamentu. V predstavi sodelujejo naše članice in člani, ki si tega želijo, in predstavlja simboličen vrhunec leta, zaključek naših rednih treningov in celoletnega truda. Za nami je dolgo obdobje zaprtja in nesmiselnih ukrepov, ki ni bilo ravno rožnato. Treningi v živo in ne preko kamere, druženje, podpora, ki si jo dajemo drug drugemu, je nekaj neprecenljivega. Končno spet z nasmehi vstopamo v dvorane in se brez zadržkov iskreno objamemo. Po dveh letih so Pandorine dvorane ponovno živahne, pretaka se dobra in prijetna energija, ki smo jo pogrešali. Kot češnja na vrhu torte pa je letos še ustvarjanje predstave. Po dvoletnem predahu vsi že komaj čakamo, da stopimo ponovno na oder ene lepših mariborskih dvoran - velike dvorane Narodnega doma. Tam se vedno počutimo kot doma in sestanki ter sodelovanje vedno stečejo brez problemov. To je prava ekipa.
Petek, dan, za katerim sledi vikend, ki naj bi bil brez dela, čas za oddih, mogoče kakšen izlet ... Ampak ne za mene - vsaj ne v tem obdobju. Čaka me posebni vikend ...
/ SOBOTA, 7. MAJ
Ni običajna sobota, ni dolgega poležavanja in počasnega zajtrka. Obožujem dneve, kadar se nikamor ne mudi. Ampak tokrat ni tak dan – še boljši je. Čakajo me prve skupne vaje vseh nastopajočih za Pandorino skrinjico. Ta dan vsi nestrpno pričakujemo, saj prvič vidimo nastope vseh sodelujočih skupin. Navdaja nas navdušenje in tudi malo treme. Pa vendar je super, da se pokažemo pred drugimi, pred posebno in najbolj kritično publiko. Svojimi soplesalkami in soplesalci. Šivilja Nina prinese kostume, tako da imamo pred vajami še pomerjanje, sledijo zadnji popravki. Najmlajše nastopajoče, v glavnem sedemletnice, ki bodo zaplesale mavrico, so s svojimi kostumčki vidno zadovoljne. Nasmeškov in skakljanja po dvorani med vsemi nami ni ne konca ne kraja. Za njih je to posebno doživetje - prvič so del tako velike predstave, zato s široko odprtimi očmi spremljajo in sodelujejo celotne vaje. Posebna pohvala za vso zbranost, ki je večkrat niti starejši ne premoremo.
Na vaje pride prvič tudi igralec Marko Ujc, ki bo povezoval naš celoten TV- program in na poseben, svojstven način dodal piko na i naši skupni predstavi.
Večurne vaje potekajo super, čaka nas še nekaj dela, ampak imamo dovolj časa, da pripravimo vse do premiere. Po vajah sledi sestanek ustvarjalcev in nato, kot po navadi, glava polna vsega, misli se ne umirijo. Sobota se bliža koncu, a tudi zdaj se vikend za mene ne začne. Sem utrujena, še pod vtisi prve skupne vaje, ampak ni veliko časa, da jih popolno posrkam vase. Danes moram še dokončati študijo primera, jutri imam namreč predstavitev. Nič oddiha.
Maja Logar uživa v vsakdanjih, majhnih stvareh, ki jo polnijo, rada se smeji, pokloni objem, uživa ob kavici, dobri glasbi in dobri hrani, v družbi s prijatelji. Rada se stisne k svojemu Žanu, zadnjih sedem let pa jo polnijo tudi iskrive oči in najtoplejši objemi njune June. Tudi potuje, pokuka izven meja, ampak se vedno znova rada vrača. Tu je njen dom, njeno vse. Pandora, za katero živi, in upa, da bo še lep čas tudi njena prihodnost.
/ NEDELJA, 8. MAJ
Budilka zvoni, čeprav je nedelja. Kaj vse bi dala, da bi jo lahko ugasnila, se pokrila nazaj in samo spala.
Že včeraj bi morala biti v Ljubljani. Zadnji dve leti in pol se izobražujem za shiatsu terapevtko. Zamudila sem en dan, tako da se v Ljubljano odpravim danes. Tokrat žal ni šlo drugače. Čaka me predstavitev študije primera. Treba je hitro preklopiti iz sveta plesa v svet shiatsa. To je trenutno kar naporno, ampak je odločitev, ki sem jo izbrala, saj me shiatsu izredno zanima in navdušuje. Izobraževanje traja tri leta, trenutno končujem drugi letnik. Shiatsu je posebna japonska metoda, s katere vzpodbudimo telo, da aktivira procese samozdravljenja. Izobraževanje zahteva ogromno časa, a je vredno truda. Vikendi v Ljubljani so zame nekaj posebnega, takrat se svet malo zaustavi, imam čas samo zase, je mir. Moji vikendi, brez partnerja, brez otroka, brez Pandore, brez rednih skrbi. Popolnoma drug svet v enem nedeljskem dnevu. Želim si, da bi še trajal. Ampak jutri je ponedeljek, začetek novega tedna, treningi, redno delo. Domov se vrnem zvečer, polna novih informacij, posebnih občutkov. Ponovno preklop.
/ PONEDELJEK, 9. MAJ
Dopoldne je čas za treninge. Fizična aktivnost kot sprostitev ... In takoj sem pripravljena na delo v pisarni. Vstopnice lepo kopnijo, predvsem kupček za premiero. Vesela. Nizam vsakdanje opravke, a misli mi uhajajo k predstavi in vsemu, kar je še treba urediti do takrat. Dela ne zmanjka. Doreči je treba vse tehnične zadeve, koordinirati vaje z drugimi pedagogi, poskrbeti za kostume, frizure, rekvizite, luči, glasbo in seveda pogostitev, ki bo sledila premieri. Vse to in še marsikaj se mi plete po glavi, ko naenkrat začutim lakoto. Kaj bomo danes kuhali? V urnik je treba stisniti še kosilo. Popoldan si vzamemo čas, skupaj pojemo kosilo in nato gremo malo ven. Čudovit, sončen dan je. Žan drvi z rolerji, z Juno se trudiva slediti mu vsaka s svojim skirojem.
Zvečer še ene vaje in nato končno domov. Ura je 22:00, 9. maj, dan zmage, in zmagoviti trio tistega večera, Marcel, Robert in Slavoj.
/ TOREK, 10. MAJ
Danes pred službo najprej obisk pri vrhunski fizioterapevtki, moji zlati Tanji. Če kdo, mi bo ona znala povedati, kaj še lahko in česa ne. Napori pustijo pečat. Vsaka intenzivna vadba zahteva svoj davek in leta niso več moj zaveznik. Leva rama je očitno oddelala svoje, treba bo malo ustaviti konje. Tudi to je del življenja.
Že zamujam na naslednji sestanek. Pogostitev po premieri. Hiša kruha nas bo razvajala s svojimi sočnimi domačimi sladicami, manjka še kapljica žlahtnega za nazdraviti. Sabina in Duško me že čakata na sončku, ob Dravi. Zraven kave sledi degustacija belega, nato nama postreže še s penino, eno boljših, baje nagrajeno, čeprav si bolj kot ime zapomnim okus. Brbončice so se ravnokar zbudile. Duško tudi tokrat ne bo razočaral, saj s svojo ekipo že od prve Pandorine skrinjice čudovito poskrbijo za vse nas.
S Sabino o vsem poročava Natki, obe sta moji najdragocenejši partnerici in brez njiju ter preostale ekipe Pandora ne bi bila, kar je. Ob takih trenutkih se opomnim, da takšna ekipa ni samoumevna, in iskreno hvaležna sem, da jih imam ob sebi. Da skupaj gradimo in ustvarjamo prihodnost Pandore.
Nadaljujem delo v pisarni. Kljub tempu ni videti konca in nekaj se preloži na naslednji dan. Ne gre drugače ...
Večer je tokrat miren. Z Juno sva v postelji in ona mi bere pravljico. Ona meni. Bere. Pa komaj so se naučili vse črke. Res čudovit večer biti ob njej. Poljubčki za lahko noč in sledi še večerno druženje z Žanom. Oddih na balkonu prav prija in nato sledita še kavč in ogled serije.
/ SREDA, 11. MAJ
Noč je nemirna, budilka me kar preseneti. Sem rahlo slabega počutja, boleče grlo, ampak nič hujšega. Redno delo v pisarni mine kot po navadi, premalo ur, da bi uredila vse, kar si želim. A treba je zaključiti in se posvetiti tudi prostemu popoldnevu. Danes kuha mami, kot vsako sredo. Z atijem sta se vrnila z morja in lepo ju je bilo spet videt, malo poklepetat ob vedno odličnem kosilu. Mame pač znajo. Zatem greva z Žanom nakupovat rože. Končno sva si vzela čas, da obogativa naš balkon z dišečimi zelišči. Vonjave mete, melise, žajblja, majarona, bazilike me spremljajo vse do večera. Žan na balkonu pridno vrtnari, medtem jaz ponovno sedem za računalnik. Delo ne počiva. Utrujena od vsega komaj čakam, da izklopim računalnik, si odpočijem oči in se potopim pod toplo odejo.
/ ČETRTEK, 12. MAJ
Zjutraj me čaka individualna ura z novo začetnico. Tako je lepo, ko lahko znanje podaš naprej in spremljaš zadovoljne odzive. Nekaj neprecenljivega.
Začne se še en dan v pisarni, brez prestanka. Uradne ure za prodajo vstopnic imamo tokrat popoldan in vse do večera. Za premiero jih je ostalo še nekaj, malo več za nedeljski reprizi. Razmišljam še o zadnjih malenkostih. Kaj vse je še treba, kaj bo naslednji teden prepozno? Kljub vsem opravkom potrebujem malo pavze. Hvaležna sem za službo, kjer si lahko kadarkoli vzamem čas za kavico na sončku. In prav to naredim. Danes je neverjetno poletni dan. Popoldne sledi še en trening, tokrat z mojimi malimi čudovitimi in navihanimi "mavricami". Vadimo za nastop. Vse že znajo, tako zelo sem ponosna na vsako posebej. Predvsem pa me veseli, kako zadovoljno skakljajo naokoli z nasmeški do ušes, se popolnoma posvetijo pesmi in uživajo. To je to.
Jutri je petek in nato spet vikend. V soboto imamo ponovno skupne vaje z vsemi nastopajočimi, tokrat zadnjič v naših dvoranah, naslednji teden smo že v Narodnem domu. Sem polna pričakovanj. Po vajah pobegnem malo na luštno, sama z mojimi prijateljicami. Čaka nas dvodnevni oddih, kjer bo na urniku samo sprostitev in čvek. Tudi to potrebujemo. Maja, Ajda, Aleša, Špela in Katarina, se vidimo kmalu.:)
