/ PETEK, 27. MAJ
Moje misli so danes usmerjene v že tradicionalni evropski teden boja proti raku, ki vsako leto poteka zadnji teden v maju pod okriljem Zveze evropskih društev za boj proti raku (ECL) in se danes pri nas tudi zaključuje. Zveza slovenskih društev za boj proti raku je s svojimi enajstimi društvi aktiven član tega združenja in želi prispevati k ustvarjanju takšne slovenske družbe, v kateri ne bi nihče zbolel ali umrl za rakom zaradi lastne nevednosti ali zaradi brezbrižnosti države. Na letošnji slavnostni seji je bilo sprejetih nekaj temeljnih usmeritev in nalog k boljšemu ozaveščanju prebivalcev o preprečevanju raka. To je procesni cilj, ki vključuje skrb za vse ljudi z utemeljitvijo, da zdravje res ni vse, a je brez njega vse drugo nič. Prav to me je in me še vedno zaposluje, saj se zavedam, da je v povezovanju moč in da lahko le skupaj z drugimi strokovnjaki prispevam k dvigu znanja o krepitvi in varovanju zdravja. Prav promocija zdravja za različne ciljne skupine je zame ključ do bolj zdravih odločitev posameznikov in prav to, kako ljudi usposobiti za te odločitve, me spremlja na moji življenjski poti. Imela sem to srečo, da sem se lahko ob delu vseskozi izobraževala doma in v tujini ter postala učiteljica zdravstvenovzgojnih vsebin. Večino svojega prostega časa sem porabila in še vedno z veseljem porabim za pripravo in izvedbo predavanj, učnih delavnic, pisnih gradiv za učenke, učence, dijakinje, dijake, študentke in študente. Menim, da moram pridobljeno znanje in veščine, ki sem si jih po izobraževalni poti in ob delu pridobila, podeliti in prispevati, da bodo posamezniki in družba razumeli, da morajo prevzeti odgovornost za svoje zdravje. Dokazano imamo zdravstveni delavci in učitelji moč za učenje vsebin za življenje, ne le za ocene. Prav danes sem se sestala s pedagoško vodjo Zavoda za usposabljanje Janeza Levca - Osnovne šole s prilagojenim programom, da sva skupaj dorekli vsebinske sklope mojega predavanja za učence s posebnimi potrebami, ki bo v sredo na šoli. Kot zanimivost vam povem, da bodo poudarki na vsebinskih sklopih osebne higiene in spolne vzgoje ter na predstavitvi dvanajstih nasvetov proti raku.
/ SOBOTA, 28. MAJ
Jutranji deževni dan sem izkoristila za branje dnevnega časopisa. Strah me je obvestil o grozotah vojne, ki je, glede na posledice, tako blizu nas. Pa sem hitro obrnila list in prebrala članek o opičjih kozah, ki ga je napisal infektolog prof. dr. Janez Tomažič, ter se spomnila besed, ki jih je ob odkritju virusa HIV izrekel: "Virusi nas preizkušajo in nas bodo preizkušali." Upam in želim si, da bi vsi v naši domovini verjeli strokovnjakom in upoštevali njihova navodila. Nisem še preletela časopisa do konca, ko me je z obiskom razveselila moja vnukinja Vita, ki obiskuje drugi razred in ob tem še glasbeno šolo. Igra kontrabas in ta tako lepo zveni, ko drsi s prstki in lokom po njegovih strunah. Moje občudovanje ni usmerjeno le k vnukinji, ampak tudi k njenima učiteljicama teorije in inštrumenta. To sta mojstrici svojega poklica in vzgojiteljici delovnih navad. Biti učitelj je poslanstvo in tega se v naši družbi premalo zavedamo. Med popoldanskim obiskom Rožnika ob hiši, kjer je nekaj časa živel in pisal Ivan Cankar, sem v prijetni družbi popila popoldansko kavico. Običajna gospodinjska opravila niso izostala in so me ta dan zaposlovala do večera.
/ NEDELJA, 29. MAJ
Načrtovan obisk na mojo Koroško kljub dežju ni odpadel. Na Muti, kjer sem z bratoma in sestro preživljala mladost, žal ni več živih naših staršev in brata. Je pa ostala trdna družinska vez, zato se pogosto vračamo in se srečujemo pri sestri, ki z družino živi v Mislinji. Dobro nedeljsko kosilo, klepet in obujanje spominov so tisto, kar me vedno napolni s prepotrebno energijo in veseljem ter celo prežene misel na cestne razmere, ki so vedno slabše. Le upam lahko, da dočakam obljubljeno izboljšanje, saj pravijo, da upanje umre zadnje. Seveda, če verjameš; jaz zares težko, ker se po tej poti vozim že dolgih petdeset let in obljube, da bo pot do mojega cilja boljša in varnejša, se še niso uresničile. Med vožnjo nazaj v Ljubljano poslušam radio in pozorno prisluhnem sporočilu ministra za digitalno preobrazbo, ki sporoča javnostim o bonih za nakup računalniške opreme. Ob tem poudari, da je v digitalizaciji prihodnost, vendar moramo ohraniti pristne človeške odnose. To sporočilo je zagotovo pomembno, vendar dodajam, da bi morali v naši družbi veliko časa posvečati družini in šoli, da bosta skupaj zmogli posredovati tudi prepotrebna znanja varne rabe vseh danes dostopnih tehnologij. Le skupaj lahko otroke in mladostnike zavarujemo pred nevarnostmi zlorab. Po vrnitvi domov je utrujenost prisotna, hitro pospravim koroške dobrote in si privoščim tisto, kar v današnjem hitrem tempu življenja najpogosteje pogrešam - sprostitev in čas, ukraden povsem in samo zame. Berem.
/ PONEDELJEK, 30. MAJ
Današnji dan je na mojem koledarju urno porazdeljen na opravila za družino, delo na Višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes ter na dogovorjene naloge, ki jih moram opraviti na Zvezi slovenskih društev za boj proti raku kot strokovna sodelavka. Od vsega načrtovanega sem se najbolj razveselila jutranjega prihoda vnukinje. Starša jo pripeljeta do vrat in hitita v službo. Midve pa po skupnem zajtrku vsako jutro ob 8. uri do bližnje šole. Šolska pravila so jasna, spremstvo odraslih oseb pa nujno za varnost otrok. V sproščenem pogovoru pot od doma do šole hitro mine. Pred šolo se Vita takoj vključi v skupino svojih sošolk in sošolcev in mi pomaha v slovo. Hitim na prvo srečanje s študentko višješolskega programa Kozmetika, ki želi pod mojim mentorstvom pisati diplomsko nalogo. Pisni dogovor za prevzem te odgovorne naloge je zame premalo, zato sva se z Majo sestali na šoli in se dogovorili o idejni zasnovi njenega diplomskega dela. Delo s študenti je vedno bolj naporno, obenem pa me veseli, ker zahteva moj "večni" študij, saj ta še vedno traja. Ostaja mi še naloga predsednice Zveze slovenskih društev za boj proti raku doc. dr. Urške Ivanuš, da v tem tednu pripravim dopis za ravnatelje ljubljanskih osnovnih šol. Vsebina dopisa se mora nanašati na prošnjo za sodelovanje na področju promocije cepljenja proti okužbam s humanimi papiloma virusi (HPV). Idejni vsebinski osnutek dopisa nastaja postopoma, do konca tedna je še kar nekaj dni.
/ TOREK, 31. MAJ
Vsako leto prav ta dan obeležujemo svetovni dan brez tobaka, letos poteka pod geslom Tobak ogroža tudi okolje. Ob tem vam ta dan sporočam, da je najpomembnejša naloga Zveze slovenskih društev za boj proti raku zdravstveno ozaveščanje in izobraževanje strokovne in drugih javnosti. Znano je, da bi lahko skoraj polovico vseh rakavih bolezni preprečili z zdravim življenjskim slogom, cepljenjem, redno udeležbo v presejalnih programih za raka, pa tudi z življenjem v čim manj onesnaženem bivalnem in delovnem okolju. Pomembna ciljna skupina, ki ji strokovnjaki Zveze že od ustanovitve leta 1984 posvečajo veliko pozornosti, so otroci in mladostniki. Program vzgoje za nekajenje s podpisovanjem slovesne obljube za osnovnošolce (učence sedmih in osmih razredov) poteka že vrsto let s ciljem vzgoje nekadilskih generacij. V veliko veselje mi je, da lahko pri pripravi in izvedbi tega vsakoletnega vzgojno-izobraževalnega programa še vedno sodelujem. Načrtovan je dolgoročno, temelji na sodelovanju, stalnem vsebinskem dopolnjevanju ter omogoča, da se lahko vanj vključujejo vse osnovne šole v RS. Cilj programa temelji na skupnem prizadevanju, da bi učenke in učenci v času organiziranega šolskega izobraževanja dobili toliko prepričljivih strokovnih informacij in znanj, da bi se zavestno odločili za nekajenje kot trajno vrednoto. Ponosna sem, da nam je s skupnimi močmi, v nekoliko spremenjeni obliki, uspelo izvesti program tudi v času poteka epidemije. Danes se program uradno zaključuje in že smo na Zvezi določili datum sestanka delovne skupine, ki bo na osnovi spremljave dopolnila osnovno gradivo zgibanke "Življenje je lepo - skrbim za svoje zdravje" za novo šolsko leto. Popoldanski sprehod na Rožnik, obsijan s soncem, mi pomaga, da po vrnitvi domov pripravim še prezentacijo za jutrišnje predavanje.
/ SREDA, 1. JUNIJ
Danes imam na svojem delovnem koledarju ob 10. uri že dalj časa dogovorjeno predavanje za odrasle udeležence s posebnimi potrebami v Centru Sonček Ljubljana Šiška. Predavanje sem si pripravila po nasvetu strokovnjakov, specialnih pedagogov, ki so mi predlagali vsebino, ki se je nanašala na osebno higieno in spolno vzgojo. V skupini 22 udeležencev in petih strokovnjakov sem bila že ob vstopu v dvorano takoj obkrožena s posamezniki in že so mi zastavljali vprašanja. Gospa, ki me je spremljala, je rekla: "Veste, naši tako radi govorijo." Ob tem sem se počutila sprejeto in zapustil me je tisti posebni občutek, kako mi bo uspelo motivirati udeležence. To me še vedno spremlja, kot že staro učiteljico, pa pravijo, da je to prav. Čas je bliskovito tekel, posamezniki so se z vprašanji aktivno vključevali in nekateri svoje strinjanje s posredovano vsebino izražali na svoj posebni način s telesno govorico. Ob zaključku so mi nekateri zaupali še osebno zgodbo. Povem vam, kaj me je vprašal fant: "Gospa, meni so vsa dekleta lepa. Povejte mi, zakaj me nobena ne mara?" Odgovor je bil moj, namenjen njemu, in vam ga ne zaupam. Samo to, da nosijo te osebe ljubezen na dlani in so v tem svetu iskanj še bolj kot drugi izpostavljene različnim pastem.
/ ČETRTEK, 2. JUNIJ
Dan je minil brez posebnih delovnih obveznosti. Obljubljeni dopis za ravnatelje osnovnih šol pri promociji prostovoljnega cepljenja šestošolk in šestošolcev proti okužbam s humanimi papiloma virusi (HPV) bo ostal v obliki idejne zasnove za jutri. Vem, da bo vključeval stavek, da cepljenje rešuje življenja in da je to cepivo varno in učinkovito ter dokazano preprečuje vrsto rakov. Žal še vedno največ nalog glede pisanja opravim zadnji dan. Dopoldne sem obiskala ljubljansko tržnico, opravila nekaj potrebnih nakupov in skuhala kosilo. Popoldne sem počivala in poslušala zvoke kontrabasa. Vnukinja ima kmalu na glasbeni šoli izpit. Super je, ker je nič ne skrbi. Pravi mi: saj že znam. Vse dobro želim vsem, ki ste prebrali ta moj zapis.
