/ PETEK, 31. MAJ
Jutro se začne veselo in zadovoljno, saj me mlajši sin Marko že navsezgodaj seznani z napredovanjem košarkarske ekipe Dallas Mavericks v končnici lige NBA. Ugotavljava, da Američani tudi po nekaj letih niso doumeli, da Luke ne gre provocirati, saj se takrat ne glede na fizično pripravljenost in poškodbe dvigne kot Feniks iz pepela. Debata je bila kratka, kajti odpraviti se je bilo treba v šolo, kjer me je že čakal praktikant Elvis, s katerim naju veže dolga zgodovina. Začela sva kot košarkarska soigralca, danes pa sem mu somentor na praksi. Z njim ni bilo vedno lahko, sta pa njegova srčnost in poštenost razlog, da sem kljub natrpanemu urniku ob koncu šolskega leta nemudoma privolil, da odpreva novo poglavje sodelovanja. Z eno besedo, "ljudina". V šoli med odmori s sodelavkami pokomentiramo aktualne dogodke v šolstvu. Z ravnateljem sva se namreč v torek, 28. maja, v parlamentu udeležila 24. nujne seje Odbora za izobraževanje, znanost in mladino in razprave na temo učenci priseljenci. Glede na odzive sodelavk sva uspešno prezentirala argumente, ki ponazarjajo specifike in težave, s katerimi se srečujemo pri svojem delu in zahtevajo sistemske rešitve. Smo namreč šola z največjim deležem učencev priseljencev v Mariboru, lani tudi v Sloveniji. In ni lahko, a se borimo po najboljših močeh in lastni iznajdljivosti. Glede na pozitivne odzive tako desnega kot levega pola politike ter tudi sekretarke ministrstva po seji, se bo morda kaj spremenilo. Je pa to le in samo politika. Čakamo.
/ SOBOTA, 1. JUNIJ
Alarm zvoni že ob 5.20. Vsakoletni šolski izlet v Avstrijo za učence, ki obiskujejo pouk nemščine. Tokrat je na vrsti Dunaj. Teh izletov ne jemljem kot službeno dolžnost, ampak kot privilegij, saj učiteljica Barbara prav vsako leto pripravi program s pestro vsebino. Vzhičenost otrok je bila evidentna že na zboru pred šolo ob 6. uri. Čeprav sam nisem jutranja oseba, sem ta živ žav na tešče opazoval z zadovoljstvom. Pot na Dunaj seveda služi za pogovore o marsičem. Imam srečo, saj sedim v bližini učenca, ki ima šest sendvičev in kranjsko klobaso. Ne bo mi hudega. Dokaz za to so učenci, ki ob vsakem odprtju embalaže sladkarij te ponudijo tako sošolcem kot učiteljem. Sladkorna bolezen bi lahko kaj hitro postala ena vodilnih med slovenskimi šolniki. In smo že na Dunaju, kjer začnemo z ogledom znamenitega dvorca Schönbrunn in pripadajočega živalskega vrta. Kaj hitro zadovoljno ugotovimo, da se nam muhasto vreme prilagaja. Pri rezidenci Hofburg učenci navdušeno slikajo kočije s konjsko vprego in se počasi premikajo proti gotski stolnici svetega Štefana, ki se mogočno dviguje nad stavbami. Pred njo ravno v času našega prihoda poteka protest proti vojnama v Ukrajini in Palestini. Žalostna realnost. Sledi 30 minut prostega pohajkovanja, ki je za učence vsekakor priložnost, da pokažejo, da so samostojni in odgovorni. Sam obiščem stojnico, kjer prodajajo znamenite klobase, ki so me s svojim vonjem vabile že cel čas sprehoda. Izberem vrhunsko curry klobaso in se ob dogovorjenem času vrnem na mesto za zbor, kjer že čakajo učenci. Povedo, da jih je večina obiskala McDonald's. Hmm. Zadovoljni se odpravimo do turistične znamenitosti Hundertwasserhaus ter si ogledamo stavbo znanega arhitekta Friedensreicha Hundertwasserja, ki je nekonvencionalna in za otroke kot iz pravljice. Dan se je prevesil že krepko v drugo polovico in na vrsti je zabavni del, kar pomeni obisk zabaviščnega parka Prater. Dve uri vseh možnih animacij in dogodivščin je pri učencih pustilo močan vtis. Mislim, da sem jih kar malo razočaral, ko sem jim na vprašanje, kje vse sem bil, odgovoril: "Na kosilu!" Prijetno utrujeni sedemo na avtobus, kjer na poti do Maribora sledijo uganke, šale, konstruktivna debata pa nanese tudi na sladke pijače in učenci sprejmejo argumente o njihovi škodljivosti – verjetno le do naslednjega izleta. Učenec Niko me poskuša prepričati, da njegov ledeni čaj, ki se nenormalno peni, ni pivo. A se ne dam in skupaj se kar nasmejeva. Zadnji del poti je zaznamovala tekma Lige prvakov. Telefoni so oživeli, jaz pa sem razmišljal, kako bom ženo Marijano presenetil z izletom na Dunaj.
/ NEDELJA, 2. JUNIJ
Nedelja je bila bolj športno obarvana. V veliki meri jo je zaznamovala košarkarska prireditev 3X3, ki se je čez cel dan odvijala na Trgu Leona Štuklja. Dan smo začeli s tradicionalnim družinskim zajtrkom, kjer po navadi izmenjamo vtise preteklega tedna in že malo pogledamo v naslednjega. Glavna tema med obedom je bila organizacija 18. rojstnega dne starejšega sina Filipa. Podrobnosti smo dogovorili, nato pa je mlajši sin Marko odvihral in kar hitro pozabil na obljubo, da se bo ob 11. uri začel učiti za test, na kar sem ga s klicem želel opozoriti. Ampak saj razumete, da ob glasni glasbi na košarkarski prireditvi ni mogel slišati telefona in je domov pricapljal ob 16. uri, na kosilo. Zaradi doslednosti je seveda obvezo moral udejanjiti, čeprav malo kasneje. Tudi sam sem obiskal košarkarsko prireditev in dan so mi polepšali ljudje, ki jih sicer ne vidim pogosto, a skupni imenovalec – ljubezen do športa – nas je to popoldne za par trenutkov zopet združil. Pogovor nanese tudi na stanje v mariborski košarki, ki je obtičala v 3. ligi, medtem ko mariborski košarkarji, tako stari kot mladi, igrajo v manjših krajih, a višjih slovenskih ligah ter tudi v tujini. Škoda. Pogovor si popestrimo z veselimi spomini na čase, ko nas je nekaj košarkarskih entuziastov - trenerjev in funkcionarjev pod vodstvom predsednika Plosa uspelo s KK Maribor Messer spisati lepo zgodbo. Članska ekipa je takrat končala prvenstvo na tretjem mestu, padla pa je tudi znamenita Olimpija. Na tem mestu pozdravljam vse takratne člane kluba. Na žalost je klub pod vodstvom naslednje vodstvene strukture v dveh in pol letih ugasnil zaradi stečaja. V Mariboru že nekajkrat videno. Dan se je zaključil na košarkarskem igrišču Gorana Dragića.
/ PONEDELJEK, 3. JUNIJ
Teden se je začel z novo, a v letošnjem šolskem letu zadnjo serijo testov. Po pouku še pripravim didaktične pripomočke za naslednji dan, nato pa se odpravim v fitnes. Občutek imam, da sem se razširil kot epidemija. Pred mesecem sem se ponovno odločil, da moram nekaj storiti zase in vztrajam, čeprav se večkrat počutim, kot bi me povozil tovornjak. Nekako se poskušam motivirati, saj ne morem sinovom govoriti, da je treba pri začetem vztrajati, sam pa bi prvi klonil. Poskušam vzgajati z zgledom, tako doma kot v šoli. Po povratku domov imamo izredno stanje. Po najnovejših informacijah ob polnoči pričakujemo budnico ob Filipovem mejniku, polnoletnosti. Tudi tokrat zadeve ekspresno rešuje žena in preden se dobro zavem situacije, so doma že zaloge jedače in pijače. Ne vem, komu se naj zahvalim, ampak v življenju imam res srečo. Karkoli mislim oziroma moram narediti, je žena že naredila oziroma uredila. Zadnjič se nam je na primer pokvaril sušilni stroj in žena je še isti dan našla novega, odličnega. Je pa res, da je zraven našla tudi odlično televizijo in zvočnik po odlični, neprimerljivi ceni. In vse tudi sama plačala, res. Napovedi so se uresničile in ob polnoči so prišli budničarji. Nekako so uspeli zbuditi Marka, ki je v polsnu zabrusil: "Saj boste videli, če bom pisal matematiko 4, boste vi krivi!" Poskušali smo ga pomiriti, sam pa sem zadevo obrnil na hec: "Sine, ne skrbi, še večje probleme smo imeli, pa jih NISMO rešli!" Tudi ta test nas ne bo pobral.
/ TOREK, 4. JUNIJ
Neprespana noč je terjala svoj davek in v šoli ni bilo prave energije ampak seveda, učenci tega ne smejo opaziti, pa magari diham na škrge. Po pouku s pripravnikom Elvisom ob pijači pokramljava o praksi. Spoznava svet šolstva, vse novodobne specifike in seveda ima kar nekaj vprašanj. Kot vedno, povem svoje mnenje direktno ter spremljam njegove odzive, mimiko telesa in širjenje zenic. Mislim, da se v njemu poraja kar nekaj vprašanj in prav je tako. Spoznava naravo učiteljskega poklica in to bi lahko bilo to, do penzije. Ob 16. uri sledi dogodek dneva. Filip je za svoj rojstni dan izbral restavracijo Jack & Joe. Sledijo voščila in darila ter seveda par modrosti ob polnoletnosti. Z ženo čutiva ponos ob pogledu na mladega moža. Sledi še sprehod po prekrasnem Lentu, nato pa vsak po svoje. Z ženo se odpraviva po svež šopek listja, stebel in cvetov različnih rastlin in ta šopek nosim jaz. Soseda Mira misli, da sem tako romantična duša, v resnici pa v roki držim "meni" za našega hišnega ljubljenčka. Žena svoj šopek dobi zvečer, ko se sprehodim do slaščičarne Ilich in jo presenetim s sladoledom.
/ SREDA, 5. JUNIJ
Današnji dan začnem z dodatno strokovno pomočjo in z učencem popravljava še zadnje podrobnosti za govorni nastop v angleškem jeziku. Ugotovim, da se je potrudil, zadovoljen sem tudi z njegovim napredkom v zadnjih treh letih. Med odmorom se pogovorim z učiteljicama Barbaro in Majdo, ki sta v zadnjem času prešerne volje. Obe se bosta kmalu upokojili in menim, da sta pripravljeni na preklop. Tekom popoldneva z anglistkama Nino in Jasmino uskladim naloge in kriterije za teste ter se odpravim dokončati tale dnevnik. Vmes dobim klic iz Big Banga, da je treba prevzeti sušilni stroj in televizijo. Dobro, to bom pa jaz naredil, če je že žena vse ostalo. Polnoč je mimo, jaz pa še vedno pišem.
/ ČETRTEK, 6. JUNIJ
Četrtek je rezerviran za pedagoške sestanke. Danes po oddelkih analiziramo učni uspeh, napredek učencev, prilagoditve in specifike ter obete. Izvemo tudi, da primanjkuje učiteljev. Priložnost za vse, ki menijo, da je to "obljubljeni" poklic. Je najlepši, a zelo zahteven in odgovoren. Trenutno je velik izziv učinkovita komunikacija in delo z učenci iz 13 različnih držav. Po šoli začnem intenzivneje razmišljati o obisku iz Nove Zelandije. V petek namreč prihaja moja novozelandska "sestra" Julie z družino. V šolskem letu 1991/1992 je v sklopu mednarodne izmenjave dijakov preživela leto dni z mojo družino in obiskovala današnjo 3. gimnazijo. Jaz pa sem to isto leto preživel v ZDA, v zvezni državi Maryland, pri prekrasni družini Hoffman in tam tudi končal srednjo šolo ter igral košarko. Še dandanes ohranjamo stike in se obiskujemo. Počasi se že dviguje vzhičenje pred velikim finalom lige NBA. Berem, da navijači Bostona že množično kupujejo majice z napisom "Luka sucks". Nekako pričakujem, da se bodo navijači Dallasa odzvali s sloganom "Luka strikes (again)", kar bo tudi dobra marketinška poteza. No, pa da vidimo "Who is the real deal?".
