/ PETEK, 19. APRIL
Končno petek! Dan v poplavi okoljskih dni, ki od mene ni zahteval vožnje v Ljubljano ali kak drug konec Slovenije. Po jutranjem ogledu mariborskega Mestnega parka z Mišelom in Tejo ter debatah o planih, kako bo letošnji Art kamp še bolj zero waste oz. s čim manj odpadki, prileti klic z Večera. Če bi napisala dnevnik? Seveda, zakaj pa ne, ko pa smo ravno v enem najbolj intenzivnih tednov za okoljevarstvenike. Pobašem zapiske in se odpravim do mariborskega RTV-centra, kjer na daljavo za Ljubljano posnamem petkov napovednik dogajanja ob dnevu Zemlje in ponedeljkov Studio ob 17.00 na temo plastike. Je kar izziv na daljavo in na slepo sodelovati v takem omizju, a res je krasno, da imamo Regionalni RTV-center in ni potrebe kuriti nafte (oz. v mojem primeru elektrike) za vsako izjavo in pogovor v Ljubljani.
Oh, že spet konec tedna, pa si misli kulturnica v meni, ki po dopoldanskem "reševanju sveta" preklopi na misijo kulturnega prebujanja našega Maribora. V Vetrinjcu BarCoda, ki ga vodimo s KUD Coda, je na sporedu sila zanimiv dogodek. Rally potopis, glavna atrakcija pa je seveda bilo na dvorišču parkirano še prašno vozilo - namesto po zraku nam je tokrat saharski pesek dostavil kar "puščavski kozorog", s katerim sta se Miha in Gregor odpravila do Sierre Leone, nam pa na izjemno slikovit in zabaven način predstavila 8000 km dolgo pot.
/ SOBOTA, 20. APRIL
Prekratka noč in prehitro jutro, ki je bilo tudi na ta dan delovno. Tokrat ekologija in kultura v sinergiji. Ob dnevu Zemlje smo Ekologi brez meja v Vetrinjcu organizirali popravljalnico pohištva. K sreči je bilo udeležencev dovolj, da sta se moji levi roki lahko ukvarjali z objavljanjem utrinkov na družbenih omrežjih. Mize in stoli iz Ropotarnice so po treh urah dela dobili novo življenje, Vetrinjc pa novo-staro pohištvo. Medtem ko sem se spravila domov, se moj Martin, ⅔ organizacijske ekipe Vetrinjca že odpravlja nazaj v naš "drugi dom" pripravljat oder za večerni koncert. Nič od skupnega kosila, v hladilniku pa še ostanek francoske solate od četrtka, ko smo v Sparu predstavljali Vodnik za trajnostno nakupovanje in demonstrirali nakup na delikatesi z lastno embalažo. Ne meč'mo hrane stran, francosko na kruh, potem pa obvezna siesta, ko telefon preklopim na "ne moti". Zvečer spet akcija v Vetrinjcu. Jaz s fotoaparatom, Denis na šanku, Martin za mešalko. Dobro utečena ekipa, ob kateri stoji še več kot 20 izjemnih codovcev, ki se prebijamo čez to sceno že skoraj 20 let. Divji koncert ni odvrnil pevk in pevcev, ki so k nam prišli po nastopu na državnem tekmovanju slovenskih zborov Naša pesem.
/ NEDELJA, 21. APRIL
V nedeljo vetrinjčani celimo rane po napornem koncu tedna, preostanek možganskih celic pa je bil namenjen izboru pravih besed in argumentov, zakaj bi Javni sklad za kulturne dejavnosti moral sofinancirati naš projekt uličnega petja KoLentovanje, ki bo letos na sporedu 24. junija. Nedelja pa je tudi končno čas, ko mi moj domači masterchef pod budnim nadzorom kosmatinca Wallieja pripravi kosilo. Tokrat na sporedu tortilje, saj je bilo treba porabiti ostanke zelenjave. Jaz medtem klasično OCD-jevsko pomivam vse, kar mi pride pod roke (pa čeprav je kakšna kuhalnica še v uporabi), in pazim, da Martin v misiji "navadimo Katjo na pekočo hrano" ne pretirava s pikantnimi sestavinami. Pesjanarja odpeljem na hiter sprehod čez park, potem pa spet v Vetrinjca, saj pričakujemo drugo zborovsko pošiljko, ki tokrat ni bila tako množična in pevsko razpoložena kot sobotna ekipa, zato ostane še nekaj večernega časa za poležavanje in ogled zamujenih TV-serij.
/ PONEDELJEK, 22. APRIL
Dan Zemlje! Pripravim vse objave za lansiranje Vodnika za trajnostno nakupovanje in Analize izvajanja direktive EU, ki naslavlja določene plastične izdelke za enkratno uporabo. Tema tokratnega dneva je prav plastika, Ekologi brez meja pa ugotavljamo, da je na trgu še precej prepovedanih plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Pri tem smo naleteli na res krasne primere zelenega zavajanja in obžalovanja vredno izigravanje pravil - nekateri proizvajalci so očitno prepričani, da je dovolj, da na navaden plastični pribor napišejo "za večkratno uporabo". Ja, itak, svizec pa zavije čokolado v folijo, po možnosti plastično … Ponovna uporaba je nedvomno edina prava rešitev za to našo odpadkovno krizo in še dobro, da imamo tudi v Sloveniji kar precej dobrih praks, ki so mimogrede zbrane na našem portalu manjjevec.si. Eno od njih sem obiskala tudi na ta dan. V Centru ponovne uporabe v Slovenskih Konjicah smo si s predstavniki ministrstva in komunalnega podjetja ogledali ladijske zabojnike, predelane v skupnostne prostore in opremljene po principu ponovne uporabe. V dveh urah druženja in razprave 15 zamujenih klicev. Večinoma novinarji in novinarke, ki jih zanima naš komentar ob prazniku Zemlje. Oddelam jih na poti do serviserja, ki je uspešno in za zelo drobiž rešil dve televiziji, ki ju v Vetrinjcu uporabljamo za legendarne karaoke. V domači pisarni rešim še nekaj okoljskih nalog, zvečer pa spet preklop na kulturo in redni ekipni sestanek v Vetrinjcu, ki se je na ta ponedeljek razvlekel na tri ure, saj je pred nami prva obletnica Vetrinjca, (Z)mešani festival in afterji v času Festivala Lent. Popišem tudi podatke tehtanja odpadkov, ki pri nas poteka v aprilu z namenom pridobitve naziva zero waste kot prva kavarna/bar v Sloveniji. Rezultate bomo izdali 4. maja, ko Vetrinjc BarCoda piha svojo prvo svečko, a že lahko namignem, da kaže dobro.
/ TOREK, 23. APRIL
Ker sneg do nižin in letne pnevmatike ne gredo najbolje skupaj in ker se tudi sicer čim bolj trudim za trajnostno potovanje, tudi to jutri nastavim budilko ob 4:50 in se odpravim na vlak do Ljubljane. S hitro povezavo ICS po tirih prispem hitreje kot po cesti in se izognem najbrž edini stalnici v življenju, zastoju od Lukovice do izvoza Ljubljana vzhod. Vlak je poln skoraj do zadnjega sedeža, wifi dela, zato lahko čas izkoristim za delo na spletni strani naše glasbene ustanove ter se z bridkostjo prebijem čez novice in žal tudi mnogo nerganja, sovražnega govora in nastrojenosti na omrežju X. Le kdaj bo prišel čas, ko bo zagrenjene, kratkoročno v lastno korist zagledane sivolase gospode zamenjala sveža generacija, ki vidi dlje od svojega vrtička? Ena mala (dobesedno 150 cm in en piškot) Katja na to seveda ne more imeti vpliva, lahko pa brcam na svojem področju in to počnem še kako rada. Zato tudi delovni konci tedna in naporni tedni niso nič kaj takega. "Izberite delo, ki ga imate radi, in nikoli v življenju vam ne bo treba delati," je rekel Konfucij in hej, mojster je imel prav! Če dobri izbiri dodamo še izjemne ekipe, pa je kombinacija lahko le zmagovalna.
V pisarni se dobimo z Ano in Aljo, Jaka in Žaklina sta na bolniški, Ema in Barbara pa na dopustu. Tako same tri zaznamujemo dan v rabljenih oblačilih in si izmenjamo vse novice. Vmes še ena izjava na temo jutrišnjega dneva brez zavržene hrane in delo do večera, ko se odpravim na modno-kulinarični dogodek pred zadnjim okoljskim dnevom v aprilu. Na atraktivni promociji nove skovanke "hranozavest" se je trlo vplivnežev s telefoni, čez katere moj pogled seveda ni mogel seči, je pa dosegel starega znanca, s katerim sva izmenjala par besed in dogovor, da mu v Vetrinjcu prihranimo stekleničke od soka, ki jih bo uporabil za domačo paradižnikovo mezgo. Bojda so te najboljše. "Win-win" situacija in en odpadek manj v našem baru.
Ponovno sedem na vlak, a tokrat v drugo smer. Če se le da, si dogajanja v urnik umestim tako, da med obveznostmi v prestolnici prenočim v moji rojstni bazi v Kranju, da me mami ni treba gledati zgolj iz TV-ekranov in drugih medijev. Ni ga boljšega orodja za spremljanje medijev, kot je ona in tako že takoj pride do nadvse simpatičnega naključja, ki se začne s: "Katja, zakaj mi pa nisi Večera kupila?" Takrat se spomnim, da je bila na naslovnici torkove izdaje moja fotografija.
/ SREDA, 24. APRIL
Zadnji v triu aprilskih okoljskih dni je od lani tudi uradno razglašen kot slovenski dan brez zavržene hrane. Ta dan tako posvetim zavrženi hrani. Na meniju posvet "Spoštujmo hrano, spoštujmo planet", kjer me pri vprašanju o delu in odnosu do hrane posedejo v zanimivo omizje med pridelovalce, prodajalce, predelovalce in pripravljavce hrane. Čeprav so v Sloveniji za največ zavržene hrane odgovorna gospodinjstva, je pomembno, da se te problematike lotevamo po celi verigi od vil do vilic. Zavržena hrana je bila v ospredju tudi pri večernem snemanju podkasta Alumniteka, ki je potekalo v okviru Festivala hrana za možgane. Tokrat pred mikrofoni precej drugačna postava od jutranje in ponovno nekoliko neobičajna, a dobrodošlo sveža zasedba sogovornikov za debato, kjer smo svoj glas dobili tudi nevladniki. Vsi z izjemo mene pred svojim imenom nosijo nazive izr., prof., asist., dr., … Dokazano odličen recept za zanimiv pogovor, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da pokrivajo tudi družboslovne smeri. Na žalost na ta dan izpustim najljubšo prostočasno aktivnost z meni izjemno dragimi ljudmi - vaje z Mešanim pevskim zborom KUD Coda. Zborovsko petje je nekaj, kar imamo v krvi, prepevanje v najbolj raznoliko (z)mešanem zboru pod taktirko naše Lee pa je čisti balzam za dušo in nekaj, česar se res ne zamudi. Razen ko pridejo dnevi, kot je današnji. Če bi se o okolju ne samo pogovarjali, ampak tudi aktivirali čisto vsak dan, ne le okrog 22. aprila, bi bilo stanje nedvomno boljše. A dejstvo je, da mora začeti vsak pri sebi.
Ne pozabimo, vsak "špuk" se v morju pozna - slabega in dobrega. Naj bo čim več slednjega.
Katja Sreš je okoljsko in nevladniško pristranska komunikatorka. Po prekmurski krvi ji teče nežno prebavljivi rock, vesla med okoljskimi in kulturnimi gonilnimi silami. Certificirana zero waste trenerka in predsednica društva Ekologi brez meja.
