/PETEK, 9. AVGUST 2019
Jutranji opravki, povezani s prireditvami ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Prostovoljno. Ja, učiteljica dopust zapolni tudi letos s kulturo. Letos (še) moram sodelovati. Hočem. Nek skrivnosten klic domovine, nevezane na pojem politike. Kar čutim, ko pripravljam program, želim prenesti na obiskovalce. Kratek program ob polaganju venca predsednika Boruta Pahorja bo srčen. Špalir 100 otrok v spominskih majicah Prekmurje v srcu. Slavnostna povorka. Veliko sodelujočih zahteva predvsem logistično doslednost. Pri pripravi imam v mislih vse zahteve in pričakovanja Protokola in Urada predsednika. Letos bodo stvari prej pripravljene. No, bomo videli … Kolikor se poznam, bodo noči bele. Bi lahko kaj postorila prej? Ne. Ne morem pisati, dokler ne dozori v meni. Zvečer si privoščim za dušo koncert Êdne na otoku ljubezni v Ižakovcih. Darilo sebi … narava, ples vil, Lainščkova poezija in glasba, ki boža dušo … Močan občutek pripadnosti, miru in védenja, da bo vse dobro. Na koncu je vse dobro. Dokler ni dobro, ni konec. Vedno. Pika.
/SOBOTA, 10. AVGUST
Po jutranjem sprehodu vsakodnevni obisk ostarelega, bolnega dedka in babice. Moj obisk vedno ustvari iskre sreče v očeh. Priti "moram" trikrat dnevno. Grem. Srčno rada, saj ob njiju dobivam bogastvo srca. Vedno znova. Ob njiju doživljam brezpogojno ljubezen … prav takšno, tisto, o kateri je pisal Kranjec v Povesti o dobrih ljudeh. Sodobna Jožef in Ana. O, še živijo, vedno bodo živeli. Le opaziti jih moramo znati, jim prisluhniti, jih opazovati, se od njihove preprostosti dojemanja življenja in iskrenosti učiti. Babica, preprosta kmečka žena, mi pravi: "Veš, nisem želela le dobrega moža. Želela sem, da bi mu znala biti dobra žena." Dedek, nemočen, a nadvse hvaležen, jo pogleda z najbolj milim in ljubečim pogledom. S tistim, ki pravi: "Ničesar ne rabim. Le sedi zraven mene, da te bom gledal." Obiščem še babico v bolnišnici. Srečna je, da sem prišla. Smeji se, četudi je bolna. To me osrečuje, za to sem hvaležna. To so trenutki, ki polnijo srce, osmišljajo življenje. Pristna bližina, srčnost, hvaležnost.
/NEDELJA, 11. AVGUST
Danes pričnemo v občini Črenšovci s praznovanjem. Vznemirjenje pred 6. domoljubnim kolesarjenjem. Koliko kolesarjev bo prišlo? Čutijo do domovine to, kar čutim sama? Bodo praznovali, ko je priložnost za praznovanje? Se jim bo zdelo vredno? Prijetno popoldne prinese vrsto potrditev. Več kot 100 kolesarjev, v celotno prireditev je vključenih preko 200 ljudi. Ne kakršnihkoli. Srčno čutečih. Na vsakem braniku slovenstva spoštljiv poklon tem, ki so v zgodovini prispevali k ohranitvi slovenstva na naših tleh. Predstavitev dejstev, kratek glasbeni program otrok, minuta molka, šopek domačega cvetja, ovitega v trobojnico. Med kolesarjenjem opazovanje in občudovaje lepot narave, ki jih sicer ne vidiš. Prijetna srečanja, klepeti, bližina, prijaznost … Vsega tega ne bi doživela, če ne bi bila del tega, če ne bi šla. In tudi drugi sodelujoči ne. Kako malo je potrebno, da narediš svoj dan prijeten, drugačen, vreden, lep. Da čutiš hvaležnost. Povezanost. Zvečer sem nočna ptica. Dnevno-nočna ptica danes. Tako bo še nekaj časa, še dva tedna. A zmorem, ker čutim vrednost tega, kar počnem. Ker me osrečuje. Ker vse več ljudi razume, občuti in sprejema ljubezen do domovine.
/PONEDELJEK, 12. AVGUST
Natisnjen zbornik o lanskoletni regijski obeležitvi državnega praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Spominčice. Zbirka spominov lepega, kar smo skupaj ustvarili, doživeli. Dokumentarno gradivo. Za ohranjanje preteklosti in nadvse dragoceno gradivo za rodove, ki prihajajo za nami … Da bodo tudi sami znali ceniti kulturo, identiteto posameznika in naroda v preteklosti, in jo znali ohranjati v prihodnosti. Kdor ne pozna svoje preteklosti, ne more graditi svetle prihodnosti (modrost dr. Bedernjaka). Na predstavitvi zbornika smo se srečali sodelujoči na lanskoletni prireditvi. Iskreno. Pristno. Beseda lahko dvigne človeka, lahko pa ga tudi ubije. Sama se odločam za dviganje z besedo in tega ne obžalujem. Ker je prav tako. Za podporo v rasti človeka. Presenečena in hvaležna sem sprejela šopek gospe županje. Nerada se izpostavljam. Ker nas je veliko. Vsak od nas je pomemben in potreben, da lahko delamo velike stvari. In veličina posameznika se kaže v njegovi majhnosti, ki pa je odprta za sodelovanje. Le tako lahko gore premikamo. Le tako je zmogel gore premikati narod.
/TOREK, 13. AVGUST
V jutranjih urah žareč telefon, potem pa zame … dan na OFF. Vsaj nekaj ur. Grem v Zagreb na letališče po prijateljici, ki se vračata z dopusta na Šrilanki. Občudujem njuno strast do potovanj. S seboj povabim sodelavko. Preživim prijeten dan s prijateljicami, s katerimi se ne pogovarjam o delu v šoli, o delu, ki ga je potrebno še opraviti za prireditve in prihajajoči festival Jenamena fest. Klepetamo, se smejimo, se navdušujemo nad življenjem tam daleč. Spoznavamo, kako veliko nam je dano tu, kjer živimo, pa tega pogosto ne znamo ceniti. Potrebujemo tovrstne pogovore. Da se zazremo vase, se ustavimo, preprosto uživamo v razkošju pristnega prijateljstva. Iskreno, tisto pravo Prijateljstvo, po katerem tako zelo hrepenimo. In ga iščemo. Doživimo in dobimo ga lahko le, ko smo tudi sami pravi, vredni prijatelji. Teh ni veliko. So redki, a zato toliko več vredni. Zato je potrebno tovrstna prijateljstva negovati, graditi, jih doživljati v hvaležnosti. Skorajda ponarodela Za prijatelje (si je treba čas vzet) še kako drži.
