(DNEVNIK) Lidija Pliberšek: Skriti očem - do izrednih razmer

/ PETEK, 18. oktober

Dan se je začel z običajnim tempom, ki ga je prekinila serija telefonskih klicev. Najprej me pokliče odvetnica Vesna in mi sporoči, da je višje sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo v našo korist. Vesna, ki jo izjemno cenim zaradi njene pravne odličnosti in ostrega občutka za pravičnost, je znova dokazala svojo vrednost. Skupaj sva uspešno predstavili ključna dejstva v tožbi zasebnega pogrebnega podjetja, ki je v času pandemije iz lastnih interesov zavestno oteževalo naše delo. Sledijo še drugi pomembni pogovori: z direktorjem Snage uskladiva stališča glede kopičenja odpadnih sveč, z direktorjem Plinarne se dogovoriva o terminu sestanka glede plina, nato pa dorečem še nekaj operativnih podrobnosti z direktorjem holdinga. Sledi sestanek z vodjo nabavne službe JHMB, Milko in Valentino. Z mojo sodelavko Darjo tvorijo izjemno ekipo in skrbijo, da so nabave izvedene strokovno in učinkovito.

Ko se dan prevesi v drugo polovico, se pridružim direktorjem iz skupine JHMB na obeležitvi 45. obletnice podjetja Energetika. Takšna srečanja so prijetna priložnost za strokovne razprave in sproščeno druženje. Ob tem pomislim na vrednost našega dela, ki pogosto ostaja skrita očem, dokler ne pride do izrednih razmer, kot je bila pandemija. Takrat, šele takrat se pokaže, kako zelo pomembno je naše poslanstvo za družbo in okolje, v katerem delujemo. Pred zaključkom delovnega dne se še hitro ustavim na Dobravi, da uskladim zadnje podrobnosti pred jutrišnjim dnevom odprtih vrat.

Druženje s prijateljico Darjo ob poznem kosilu je čudovit zaključek dneva. Skupaj praznujeva 30 let prijateljstva, ki se je začelo v tekstilnem podjetju PIK, kjer sva kot mladi in ambiciozni ženski stopili na poti svojih karier. Velikokrat se spomniva, kako naju je znanje dveh tujih jezikov, kar je bilo takrat redkost, naredilo posebni in nama omogočilo dostop do številnih tujih partnerjev. Spoštujem in cenim jo kot zvesto poslušalko in prijateljico ter sem globoko hvaležna za vsak trenutek, ki ga deliva.

/ SOBOTA, 19. oktober

Sobotno jutro je minilo brez zajtrka in z mislimi, usmerjenimi v Dan odprtih vrat v sklopu Dneva mesta Maribor. Pogrebno podjetje Maribor je odprlo vrata upepeljevalnice. Ko prispem na Dobravo, me preplavi ponos na moje sodelavce. Prostor je brezhibno urejen, cvetličarke so opravile vrhunsko delo, Rado, namestnik vodje upepeljevalnice, vodi že tretjo skupino. Njegov način razlage je brez odvečnega patosa – zgolj preprosto razumevanje pomembnega in pogosto spregledanega (včasih celo zasmehovanega) dela v okviru našega poklica. Ob dejstvu, da je v Mariboru že približno 95 odstotkov vseh umrlih upepeljenih in da gre za tehnično-tehnološko zelo dovršeno opremo, me ne preseneča, da je na ogled prišlo toliko ljudi. Sprejmem tudi devetčlansko delegacijo iz Kraljeva, ki jo vodi njihov podžupan.

Popoldan pa je kostanjev piknik v Morju pri Framu, v mojem rojstnem kraju. Piknik, ki ni zgolj kostanjev in za organizacijo katerega sem zadolžena jaz, je tradicija naše razširjene družine po mamini strani. Tete spečejo pecivo, strici priskrbijo mošt, drugi naberemo kostanje. Odkar ni več mojega očeta, jih pečeta moj mož Marko in sin Luka. Bistvo piknika je prijetno druženje vseh generacij naše družine. In seveda kruh moje 81-letne mame. Zgodaj zjutraj vstane, da zamesi testo, čeprav ji roke že dolgo ne služijo več kot nekoč … Hvala, mama.

/ NEDELJA, 20. oktober

Če se z Markom ne bi dogovorila, da bo nedelja kolesarska, bi zdaj verjetno pisala o kakšnem njegovem kulinaričnem podvigu. Neverjetno, kako je današnji čas naklonjen kulinaričnim dosežkom moških. Naši gostje na vse pretege hvalijo njegove mojstrovine, medtem ko jaz, ki opravim vsa pomožna dela, ostajam neopažena. No, tako pa kulinariki ne bom namenila posebne pozornosti, saj sva imela le preprosto nedeljsko kosilo na najini kolesarski poti po Halozah.

Če bi tudi sicer pisala dnevnik, bi vanj verjetno nalepila fotografije tega dne, saj sem prepričana, da ne premorem dovolj močnih besed, da bi lahko opisala prečudovite, s soncem obsijane haloške griče. Poseben čar krajini dodajajo cerkvice, postavljene na hribčkih, in ob njih majhna vaška pokopališča. Da sva se ustavila in jih obiskala, bi kdo lahko razumel kot prikrito priložnost za počitek, kar je načeloma tudi res, pa vendar ne morem mimo dejstva, da pokopališča dojemam kot svojevrsten odsev nekega kraja in njegovih ljudi skozi čas. Zato jih ne glede na to kje sem, vedno obiščem.

Dan se je počasi prevešal v večer, ko sva se vrnila s kolesarjenja, in utrujenost je bila prevelika, da bi lahko opravila še kakšen podvig na katerega od petih mestnih gričev, ki so jih Mariborčani zagotovo množično obiskali ob dnevu Maribora. Kratek telefonski pogovor s hčerko Uršo, ki je po študiju ostala kot asistentka na mednarodni fakulteti na Portugalskem, mi je dal tisto zadnjo kapljico zadovoljstva, ki sem jo potrebovala za prijeten konec dneva.

/ PONEDELJEK, 21. oktober

Kako opisati dan, poln razgovorov in dogovorov s sodelavci? Prostor je premajhen, da bi izpostavila vse, zato se osredotočim zgolj na sestanek z računalničarji. Pogrebno podjetje Maribor zaključuje migracijo novega računalniškega programa in se zdaj sooča z izzivi brezhibnega delovanja. V razpravi vsi soglašajo z mojim uvodom, da naše delo, obremenjeno z izrednimi čustvenimi situacijami, zahteva brezhibno računalniško podporo. Poudarim, da mora biti naš fokus usmerjen k sočutni pomoči svojcem, da jim strokovno in z empatijo olajšamo težke trenutke. Pomembno je, da nas zaznavajo kot zanesljive izvajalce, ki jih vodimo skozi celoten proces organizacije pogreba, od izbire pevcev in igranja na trobento do govora in osmrtnice. Dragi računalničarji, na vas je, da bo računalniška podpora v tem procesu res brezhibna. Čeprav si želim popoldan privoščiti sončne žarke in uživati v naravi, preživim preveč časa za računalnikom, da odgovorim na e-sporočila članov Združenja evropsko pomembnih pokopališč (ASCE). Zato se na Piramido odpravim šele takrat, ko mi pride prav naglavna svetilka, ki sem jo dobila prejšnji teden.

Računalnik zaprem ob 22:57. Pred tem izmenjam še nekaj e-poštnih sporočil na temo jutrišnjega sestanka z direktorjem Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije, ki bi tako kot jaz z delom izven delovnega časa kršil pravico do odklopa, če bi jo imel.

/ TOREK, 22. oktober

Nočno prebujanje je že nakazovalo, da se me nekaj loteva. Res se ne počutim najbolje, a kljub temu z vodjo strateškega komuniciranja JHMB uskladiva in pripraviva vsebino medijskega nastopa pred 1. novembrom. Razpravljava o tem, kako z razpoložljivimi podatki najučinkoviteje prikazati šokantno stanje na področju ravnanja z odpadki. V Snagi se je namreč nabralo kar 150 ton odpadnih sveč! Da, 150 ton sveč, ki jih prevzemnik zaradi prevelike kontaminacije z drugimi odpadki ne more prevzeti. Na pokopališčih imamo postavljene kesone, opremljene z jasnimi napisi, da so namenjeni izključno odpadnim svečam. Kljub temu se v teh kesonih znajdejo sveče pomešane s peskom, zemljo, rožami in vrečkami. Zdi se mi prav, da javnost seznanim s temi alarmantnimi dejstvi in jih hkrati pozovem k doslednejšemu ločevanju odpadkov na pokopališčih. Ločevanje odpadkov je naša odgovornost, odgovornost vsakega posameznika.

Že ves dan mi je slabo. To v komunikaciji s svojimi sogovorniki tudi povem z namenom, da se omejimo zgolj na bistvene zadeve. Neverjetno, kakšne asociacije spremljajo ljudi, ko jim povem, da mi je slabo. A me vsaj za kratek čas nasmejijo. Ko se pozneje sestanem z direktorjem zbornice, mu prav tako povem, da mi je slabo, in predlagam, da najino srečanje omejiva zgolj na obravnavo problematike izvajanja Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti. Njegov hudomušen komentar, ali mi morda pašejo tudi kisle kumarice, kljub resni vsebini sprosti ozračje. Po širši razpravi uskladiva stališča: popolna liberalizacija pogrebne in pokopališke dejavnosti bi lahko imela resne negativne posledice, zato je nujno zaščititi javni interes. Ključnega pomena je, da debato dvignemo nad interese zasebnih in komunalnih podjetij ter v ospredje postavimo človeka, ki se sooča z izgubo bližnjega. Dotakneva se tudi vsebine, ki jo je v e-sporočilu posredoval direktor. Žal razpravljava o tem, kako naj zbornica in komisija za pogrebno in pokopališko dejavnost odreagirata v primeru kršitev zakona.

/ SREDA, 23. oktober

Sproščujoč počitek je očitno pomagal. Ni mi več slabo. No, vsaj ne tako kot včeraj. Obhod po pokopališču razkriva že znano dejstvo, da je 1. november za Slovence zelo pomemben dan. Ljudje množično urejajo svoje grobove. Na poti po pokopališču običajno pozdravim obiskovalce bodisi s prijaznim pogledom bodisi s kimanjem. Danes sem vsakega pozdravila glasno in z nasmehom. Neverjeten odziv! Vsi so (nekateri bolj, drugi manj presenečeno) vrnili glasen pozdrav z nasmehom na obrazu. Imela sem občutek, da sem jim polepšala jutro, oni so ga meni zagotovo.

V pisarni številni telefonski klici. Tako je vedno v času pred prvim novembrom. Odgovorim novinarjem, da bomo bodisi jaz bodisi moji sodelavci podali izjavo ali sodelovali v kakšni oddaji. Zdi se mi izredno pomembno usmerjati in sooblikovati javno mnenje glede pomena pokopališč in naše vloge pri zmanjšanju vpliva na okolje. Na izobraževanju o kibernetski varnosti na MOM srečam kolega direktorja Vodovoda, ki mi pove, da so končali s položitvijo novega dela vodovoda na Dobravi. Malo za šalo, malo zares ugotoviva, da so bili za položitev potrebni trije tedni, za pripravo dokumentacije pa več kot leto. Krivci za tako dolgo pripravo dokumentacije se bodo v tem zapisu zagotovo našli, ne da bi jih izpostavljala.

/ ČETRTEK, 24. oktober

Veselim se obiska pisatelja Toneta Partljiča in njegove knjige z osebnim posvetilom ter novega sodelovanja. "Voden ogled po pokopališču s Tonetom Partljičem" je bil v preteklosti najbolj obiskan dogodek, ki ga pripravljamo v okviru projektov mednarodnega združenja ASCE.

Opravim tudi razgovor s predstavnikom romske skupnosti v Mariboru, gospodom Bečirijem. Spomnim ga na najin dogovor, da bodo predstavniki romske skupnosti, ki kršijo odlok o pokopališkem redu, svoja grobna mesta uredili, kot veleva odlok. Njihova grobna mesta bodo posejana s travo, brez robnikov, lubja in ostalega okrasja. Romska skupnost mi je obljubila, da bo do 1. novembra vse v skladu z dogovorom, kar bo za vzor ostalim najemnikom grobov na Dobravi, ki kršijo določila odloka o urejenosti tratnih grobov. Z mojim zapisom je vaša zaveza postala javna. Ne dajte priložnosti tistim, ki pravijo, da ne boste držali besede.