/ PETEK, 27. SEPTEMBER
Do sedaj sem dnevniške zapise predvsem prebirala ali prevajala, če izvzamemo sporadične zapiske iz najstniških let, ko je bilo moderno, da si dnevniku zaupal vse krivice, ki so se ti dogajale. Ampak te tako ali tako niso bile za javnost. Ob izidu sem z navdušenjem brala dnevniške zapiske Sylvaina Tessona, ki jih imamo zdaj tudi v prevodu z naslovom V sibirskih gozdovih, kjer opisuje šest mesecev dolgo osamo ob Bajkalskem jezeru, ko je v osami bral knjige, pisal dnevnik in ugotavljal, ali ima notranje življenje. Jaz se s svojim notranjim življenjem ne bom imela časa ukvarjati, saj se začenja novo študijsko leto.
Zadnji petek v septembru se v Evropi že tradicionalno izvede Noč raziskovalcev. Filozofska fakulteta kot koordinatorica za celotno Univerzo v Ljubljani že več let zapored na ta dan organizira dogodke za promocijo znanosti od jutra pa vse do noči. Letos je logistika zahtevnejša, ker je napovedano slabo vreme. Zato je otvoritev ob 11.00 v Centru Rog. Za slavnostnimi govorci, med katerimi je tudi naš prodekan Sašo Jerše, si ogledam stojnice: dobro so obiskani Prehranko, Food Bot z medicinske fakultete pa romunska stojnica, kjer za pravilne odgovore delijo čokolado, poleg nje so naši arheologi z Manco in Leonom, ki pokaže, kako umetna inteligenca modelira predmet v prostoru, pa geologi z NTF z okostji in fosili. Prihajajo šolarji, otroci z dedki in babicami …
Ob 18.00 sem spet v Centru Rog, kjer poteka okrogla miza o literarnem prevajanju in umetni inteligenci, katere pobudnik je direktor Francoskega inštituta Karl Cogard v Ljubljani in smo jo zaradi sorodne tematike umestili v program Noči raziskovalcev. Univerzitetna soba je polna naših nekdanjih profesoric in študentk, okroglo mizo vodi prevajalka Katja Zakrajšek, naše vrste zastopa kolegica Nadja Dobnik, sodelujeta pa še Španka Rosario Martín Ruano in Francozinja Margot Nguyen Béraud. Vesela sem, da je okrogla miza izvedena v španščini in francoščini s tolmačenjem v slovenščino. Tolmačita Nada in Jana, naši kolegici, ki odlično opravljata delo. Francoska gostja je militantna in polna mladostnega žara. Uporabe prevajalnikov in umetne inteligence pri prevajanju literature ne odobrava, vendar na trenutke deluje kot ludisti, ki so med industrijsko revolucijo v Angliji razbijali stroje. Po okrogli mizi tečem na zaključek Noči na Mestnem trgu. Tja pridem ob zadnjih zvokih Evinega koncerta, na prizorišču je rektor Univerze v Ljubljani Gregor Majdič že pripravljen, da nagovori občinstvo. Za njim spregovorim še jaz in vsem sodelujočim čestitam za uspešno organizacijo: za nami je še ena uspešna Noč z veliko obiskovalci. A toliko je bilo tudi vloženega dela. Sledi zaključni koncert, igra nam harmonikar Mile Đurđević Žojan, od Bacha pa do srbskih narodnih …. Po koncertu ob kozarčku penine uživamo v toplem večeru.
/ SOBOTA, 28. SEPTEMBER
Običajno sobotno jutro brez obveznosti, ki ga potrebuješ po napornem tednu. S Tomažem v postelji popijeva čaj in prelistava sobotno Delo in Sobotno prilogo, zraven poslušava radio. Sledi kavica in malo sadja na terasi. Izkoristiva zadnje sončne žarke, ki pokukajo izza smrek na vrtu. Potem se lotiva pobiranja orehov. Dozorelo je še nekaj paradižnikov, radič lepo raste. Žal je treba tu pa tam pobrati tudi kakšnega polža. Ko se odločava, kam bi šla hodit, začne deževati, zato se odpraviva po nakupih, skuhava kosilo in se ukvarjava z domačimi opravili.
/ NEDELJA, 29. SEPTEMBER
Dnevniški zapisni so lahko zelo podrobni – ko Annie Ernaux v dnevniku opisuje zadnje dneve svoje dementne mame v domu ostarelih, ne prizanaša ne mami ne sebi. Kot s skalpelom reže v vidno in čutno. Kar se tiče mene, bom opis svojega jutranjega odhoda v kopalnico raje izpustila: ljudje v določenih letih potrebujemo vsaj uro ali dve, da smo spet za med ljudi.
Ob 10.00 me pokliče oče: ker je vreme lepo, z mamo prideta v Kranj, da bomo skočili na enega od bližnjih hribčkov. Izberemo Štefanjo goro nad Adergasom. Parkiramo ob cerkvi, med potjo naberemo nekaj kostanja. Srečujemo srečne pohodnike s košaricami, eni so našli jurčke, ki jih s ponosom pokažejo, drugi so tvegali življenje za marele, ki so rasle v grapi. Narava je vir navdiha, sprostitve, bogastva …
Na vrhu v okrepčevalnici kmečkega turizma popijemo kavo in pojemo skutno pecivo. Dan je prelep, razgled na Kamniške Alpe čudovit. Prijeten spomin za dni, ki prihajajo. Kot spominska ozimnica za težke čase.
Po povratku se s Tomažem lotiva pripravljanja kosila: ker bo teden precej naporen, skuham juho in golaž z veliko zelenjave, ki bo za kosilo še v ponedeljek in torek. Pripravim še jabolčno pito. Če dva združita moči, je čiščenje in rezanje zelenjave hitrejše in bolj zabavno. In upava, da bo hrčkova zaloga trajala vsaj do sredine tedna.
Po kosilu se lotim pregledovanja pošte in pisanja članka, ki ga še dolgujem francoskim kolegom na temo prevajanja Perraultove pravljice, ki smo jo s študenti prevajali v seminarju. Zraven poslušam Radio Študent, ker napoveduje hči Nina. Tomaž poskrbi za činčile. Vikend se običajno zaključi v nedeljo opoldne: popoldne je že delovni dan.
/ PONEDELJEK, 30. SEPTEMBER
Da se lahko odpeljeva od doma, morava najprej pobrati orehe. Sledi običajna vožnja do Filozofske fakultete.
Ob 9.30 se s kolegico Adriano dobiva s prevajalko Suzano Koncut, ki bo v petek na Filozofski fakulteti skupaj s Pascale Delpech, prevajalko Kiša in Andrića, vodila prevajalsko delavnico. Upamo, da pride čim več študentov.
Ob 16.30 sem na RTV Slovenija naročena za masko za snemanje oddaje Panoptikum. Pogovarjamo se o umetni inteligenci in prihodnosti prevajalcev. Nimam najboljšega občutka, saj mi moška soudeleženca z veliko fascinacijo govorita o dosežkih umetne inteligence, ki postaja tudi kreativna. Ker sem ženska konkretnih dejanj, predstavim, kako je Tessona prevedel prevajalnik in kako prevajalec. Razlika je očitna, prevod prevajalnika nesmiseln. Ampak najbrž bi morala počasi analizirati vsak stavek, da bi bilo to vsem jasno.
Končamo ob 18.30, voditeljica Nina Jerman nas prijazno povabi na pijačo. A moram se opravičiti, saj že zamujam na vajo pevskega zbora. V Kranj prispem ob 19.15, sredi opevanja. Vaja dobro teče. Končamo ob 22. uri, s Tomažem se vsak s svojim avtom odpeljeva z vaje. Doma si izmenjava novice dneva in se odpraviva spat.
/ TOREK, 1. OKTOBER
Pozna se, da je prvi oktober. Cesta je nekoliko bolj polna in iz Kranja se vozim dlje kot običajno. Ob prihodu na fakulteto se ustavim v avli, kjer se prodekan, študent Andraž, in predsednica študentskega sveta že ogrevata. Letos na Filozofski fakulteti prvič pripravljamo sprejem za vse bruce in brucke hkrati v avli fakultete, da bodo videli, kako velika je skupnost študentov Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V postpandemičnih časih je individualizem mladih dosegel vrhunec: tako krhki so, zaskrbljeni zase. Je kriva vzgoja, smo po osamosvojitvi načrtno želeli izkoreniniti kolektivnega duha? Ne vem, ampak rešitev za prihodnje generacije vidim le v empatiji in solidarnosti.
Malo pred deveto je avla polna: študentke in študente usmerjamo od vhoda proti sredini, da naredijo prostor za tiste, ki čakajo pri vhodu. Ob 9.00 nagovor brucem in bruckam. Kaj je treba danes povedati mladim, ki gredo študirat? Naj se ne bojijo, v dobrih rokah so: profesorji smo na fakultetah zaradi študentov. Kot pravi naš prodekan: Vemo, znamo in mar nam je. Po nagovoru študente usmerimo v štiri velike predavalnice, kjer se zvrstijo predavatelji iz vrst športnih pedagogov, zaupnih oseb, tutorjev in študentskega sveta.
Ob 16.30 se zberemo na univerzi, da se preoblečemo v dekane. Rektor svojo kuto in čepico nosi dostojanstveno – kolegi dekani prav tako. Dekanje smo malo manj ponosne na slavnostna pokrivala, saj, po mojem mnenju, predstavljajo pogubo ženski ljubkosti. Kolikor je je v mojih letih še ostalo.
Zberemo se v avli univerze, kličejo nas na oder. Na Kongresnem trgu se tare ljudi, najstarejša in največja slovenska univerza ima še danes veljavo. Po nagovoru rektorja, podžupana in predsednika študentske organizacije odidemo z odra. Ples v maskah je končan, začenja se zabava.
Danes se mi mudi še na koncert: z zborčkom nastopamo na otvoritvi razstave del mednarodnega festivala keramike V-oglje v Šenčurju. Poslušat prideta tudi tast in tašča, pripeljala sta se iz Ljubljane, vsi smo navdušeni nad ambientom in razstavo, tudi petje ni bilo slabo.
/ SREDA, 2. OKTOBER
Dan se začne na univerzi s sestankom komisije za jezikovno strategijo. Ni nas veliko, saj smo imeli domačo nalogo, da pregledamo anketo, ki jo bomo poslali po fakultetah. Vseeno konstruktivno zaključimo sestanek.
Sledi snemanje nagovora za prvo predavanje Mednarodnega središča za primerjalne zgodovinske raziskave z vabljeno predavateljico dr. Lindo Borean z Univerze v Vidmu. Ker bom takrat v tujini, kolega Božidar Flajšman prijazno pride v mojo pisarno in posname nagovor. Tovrstna predavanja na fakulteti so vedno dobro obiskana, vsak oddelek s svojimi alumni skrbi za organizacijo dogodkov, ki so pomemben del slovenskega družbenega življenja. Upam si trditi, da smo na Filozofski fakulteti varuhi tradicije in kulture pa tudi jezikovne raznolikosti. Včasih so bile to vodilne vrednote, v današnjem svetu hitrega dobička pa še vedno pomenijo notranje zadovoljstvo in duhovno hrano za mrzle zimske dni.
/ ČETRTEK, 3. OKTOBER
Odpravljam se v Terme Snovik, kjer imamo dvodnevni posvet za nove predstojnike 21 oddelkov Filozofske fakultete. Predstojnice in predstojnike bomo seznanili z nalogami, ki jih čakajo, predvsem pa je pomembno, da se med seboj spoznajo. Dobri medsebojni stiki poglabljajo možnosti za sodelovanje. Vsi smo v istem čolnu – če bomo veslali v isto smer, utegnemo še kam priti. Dober občutek imam, da nam bo uspelo: če ne takoj, pa malo kasneje.
