/ PETEK, 20. SEPTEMBER
Sem večerni, nočni tip človeka, saj sonce zame vedno prezgodaj vstane. Tudi danes je prehitro posijalo z jasnega neba in tako sem šele nekaj po sedmi zjutraj v kuhinji. Ker nisem kofetar, je moj jutranji ritual pitje treh decilitrov mlačne vode, tiste iz pipe, saj ima Maribor zelo kvalitetno pitno vodo. To počnem že vrsto let, verjetno že več deset let. Imam občutek, ali pa je to zgolj fikcija, da voda blagodejno in pozitivno deluje na moje telo. Pripravim si zajtrk, kos kruha z namazom s kozarcem mlačne vode. Ja, vem, da sem čudak, ampak tisti, ki me poznajo, vedo, da načeloma pijem le vodo, ob večerih pa pivo. Vsa druga pijača je na mojem repertoarju zgolj izjema.
Včeraj zvečer sem bil na odprtju festivala DOKUDOC, kjer sem si ogledal film režiserke Eme Kugler z naslovom Nekoč v Posočju. In ker kri ni voda in ker sem pač v tistih grapah, kjer se je to dogajalo, rojen, sem moral film videti. Korenine so pač korenine. Pri nas v grapi pravijo, da lahko gre grapar iz grape, a grapa nikoli iz graparja. In mislim, da imajo prav. Že vse jutro premlevam o filmu in Nikrmani. To je tista prasila, ki je ustvarila vse na Zemlji. Bila je duh narave in v naravi je vse imelo svojega duha: voda, drevo, zemlja … Ljudje so častili naravo, njeno energijo, dobrobit za človeka in se do nje obnašali prijazno, z občutkom, živeli v sožitju in medsebojni pomoči. Preko narave so gradili dobre odnose v družini in celotni skupnosti.
In sedaj? Sedaj častimo hiše in avte, denar na banki in zlate verižice, potovanja in gala bankete. Pozabili smo živeti z naravo.
Iz teh misli me predrami zvok domofona. Kdo je? Poštar. "Za plačat je." Ja, saj sem pričakoval, le da nisem vedel točno kdaj. Pred časom sem sodeloval na fotografskem salonu v daljni Koreji in osvojil "srebrno" medaljo. Poslali so mi jo po pošti. Že ves teden si s carino dopisujem, kolikšna je vrednost takšne medalje. Dopovedujem jim, da nima tržne, materialne vrednosti, temveč je zgolj priznanje, ki nekaj pomeni tistemu, ki jo prejme. Žal nobeno prepričevanje ne zaleže, zato pač popustim in plačam carino ter davek, pa tudi poštno posredovanje. Ne bom bankrotiral, a smili se mi Janja Garnbret, koliko stroškov naprtijo šele njej, saj kot po tekočem traku nosi zlate medalje v Slovenijo.
Kosilo in popoldan preživljam pod brajdami v družbi fotografskih kolegov. Gostitelj Dušan je poskrbel za naše želodce, mi pa za smeh in zabavo. Ob dovolj tekoči tvarini za konzumiranje tudi besedam ni bilo težko tekoče teči.
V okviru Festivala fotografije Maribor, ki ga organizira naš Fotoklub Maribor, smo zvečer odprli razstavo v kavarni Macchiato. Kot predsednik kluba sem ob tem povedal nekaj besed, sicer si ne bi prislužil pijače in kanapejev, ki smo jih ponujali. V prijetnem druženju z obiskovalci smo modrovali o podfinanciranju nevladnih mariborskih društev, organizacij, ki pa v veliki meri dajejo našemu mestu "dušo in sol", tako za domačine kot turiste.
/ SOBOTA, 21. SEPTEMBER
Odprem oči, v postelji sem sam. Jasno, boljša polovica je jutranji tip in je že na telovadbi. Med potjo domov skoči še v trgovino po tedenski nakup hrane. Telefonski klic mi pove, da je že na parkirišču in prelevim se v šerpo, to pomeni nosača vrečk iz avta do stanovanja. Sem navajen, vsak teden je enako.
Popoldan je rojstnodnevno obarvan. Vnučka Lea praznuje peti rojstni dan in vabi na tortico. Ker k takšnemu praznovanju pritiče tudi darilo, se odpravimo po mestu, da mladi dami skupaj izberemo želeno: roza pohodne čeveljce. Hoja po trgovinah mi ravno ne ustreza, saj se zaradi pasivne hoje začne oglašati moj križ. Ampak za vnučko je treba potrpeti, pa zaradi ljubega miru v družini tudi, dasiravno bi mi bolj ustrezalo, da bi nežni spol to opravil sam. No, seveda je dobila vnučka ob uporabnem darilu še nekaj po svojem okusu.
Ob mraku skočim še do Glavnega trga, saj je danes dan ozaveščanja o krvnih boleznih, zato je fontana osvetljena rdeče. Seveda ne gre brez fotoaparata.
/ NEDELJA, 22. SEPTEMBER
Dan se prične z mirnim družinskim zajtrkom. Hčerka, ki sicer živi v Ljubljani, je prespala v svoji "stari" postelji in dopoldan je namenjen klepetanju. Resnici na ljubo, klepeta bolj ženski del družine, jaz pa večinoma poslušam in prikimavam. Ker je zunaj krasen sončen dan, imamo družinski trim s kolesi do Ruš in nazaj. V Rušah imamo obvezen postanek za pijačo v Športnem parku Ruše. Takšna druženja človeku napolnijo dušo.
Ker je bilo med tednom malo manj časa, sedem k računalniku, da pogledam, kako gre našim šahistom na olimpijadi v Budimpešti. Gre jim bistveno bolje od pričakovanj. Sploh fantom. Tudi sam sem včasih rad sedel za ploščo s 64 polji. Kot dijak na dijaških slovenskih tekmovanjih, potem kot študent na univerzijadah in kasneje na začetku službene poti na sindikalnih tekmovanjih. Iz konca osemdesetih let se spominjam tudi prijetne izkušnje. V Maribor je prišel velemojster Svetozar Gligorić, eden najboljši šahistov nekdanje Jugoslavije. Tu je odigral simultanko na 20 ali 30 deskah. Ne spomnim se natančno. Za na eno od teh desk sem tudi sam dobil povabilo. Moram reči, da mi je vse do tik pred koncem partije kazalo zelo dobro, rekel bi predobro. Tako se je okoli "moje" šahovnice zbrala grupa opazovalcev, saj je bila ta partija končana med zadnjimi. Ampak velemojster je le velemojster in z eno samo potezo v končnici partije sem se znašel s kraljem v opoziciji in vse se je zrušilo kot hiša iz kart. Gliga, kot je bil njegov psevdonim, mi je stisnil roko in rekel: "Dobar si bio!" (Dober si bil). To je bila moja največja pohvala, ki sem je bil kadarkoli deležen za črno-belimi kvadratki, pa čeprav sem partijo izgubil.
Popoldan na kolesu sledim udeležencem "Zrolanega mesta", seveda s fotoaparatom. Zelo lepo je videti mlade pa tudi malo manj mlade, kako se na rolkah svobodno podijo po mariborskih ulicah. Le udeležba se ni skladala z nazivom prireditve, saj je bilo rolkarjev zgolj za seme, večina udeležencev pa je kolesarila, kar seveda ni nič napak. Pogrešam več takšnih zabavno-športnih aktivnosti v mestu, saj je bilo prireditev v smislu "zdrav duh v zdravem telesu" včasih bistveno več.
/ PONEDELJEK, 23. SEPTEMBER
Dan se je začel mirno, kar za ponedeljke ni običajno. Žena je v službi, hčerka v svoji sobi dela od doma. Odpeljem se na naš "ranč", saj bo treba zopet kositi. Travi to vreme in deževje očitno dobro deneta, saj raste kot za stavo.
Popoldan se začne pestro in zanimivo. Danes je namreč dan športa, državni praznik, žal ne dela prost dan. Praznujemo ga kot spomin na uspehe strelca Rajmonda Debevca ter veslačev Luke Špika in Iztoka Čopa, ko je leta 2000 na OI v Sydneyju prvič zaigrala slovenska himna. In ker ima kolegica točno na ta dan rojstni dan, me je povabila na fotografiranje družbe, ki z njo praznuje. Pa ne takšno uradno s torto, jedačo in pijačo. Ne, prišli so v trenirkah, vsak s svojim športnim rekvizitom, žogo, kolebnico, loparji ... in nastale so krasne fotke za spomin. Takšne z veliko nasmejanimi obrazi.
Zvečer se hčerka vrača domov v Ljubljano, žena bulji v neke zakone in tabele, jaz pa v računalnik, kjer urejam fotografije.
/ TOREK, 24. SEPTEMBER
Draga je odbrzela v Ljubljano in vem, da je ves dan ne bo domov, tako da si, kot se za zaspanca spodobi, šele po osmi uri pretegnem noge.
Ker nisem dobil "zadolžitev", se prestavim do računalnika in brišem maile ter urejam fotografije. Predvsem pri mailih je pravo čudo, od kje se jih le toliko nabere. Zbrišeš 1000 mailov, pa je še vedno 90 odstotkov razpoložljivega prostora zasedenega.
Pri Pandi na Koroški si privoščim poznopopoldansko kosilo. Če si sam doma, je pač to najenostavneje.
Zvečer nadaljujem z žiriranjem za mednarodni fotografski Salon fotografij Kumanovo 2024, ki poteka pod pokroviteljstvom FIAP-a, največjega svetovnega združenja fotografov. Zaključek žiriranja izvedemo na daljavo, preko Googlovega pogovornega sistema. Zelo priročna zadeva, saj smo se povezali žiranti iz treh različnih držav z direktorjem salona. Pred tednom dni smo ocenili okoli 3500 fotografij, danes pa ponovno še nekje petino najboljših iz vsake kategorije in podelili nagrade ter fotografske častne nazive.
/ SREDA, 25. SEPTEMBER
Zjutraj skočim v trgovino s tehničnim blagom, da nabavim nočno-dnevni senzor. V Foto galeriji Stolp je "crknil" in potrebujemo novega. Montaža me pošteno namuči.
Popoldan se družim v Galeriji RRRudolf, kjer imamo fotografi Fotokluba Maribor v okviru Festivala fotografije predzadnje srečanje. Ker zaradi natrpanosti programa ni bilo časa za slovesno odprtje te razstave, smo se odločili, da naredimo njeno zaprtje. Bistvo dogodka pa je, da se naklepetamo in seveda, kot se za fotografe spodobi, končamo modrovanje ob "kriglu pira" pri našem stalnem omizju v The Living Roomu na Glavnem trgu.
/ ČETRTEK, 26. SEPTEMBER
Dopoldan na hitro odprem radioamatersko postajo, da vidim, kaj se dogaja "na bandu". Kaj hitro ugotovim, da so pogoji za delo trenutno relativno slabi, zato se posvetim urejanju fotografij.
Danes je na sporedu zadnji dogodek v okviru spremljevalnih aktivnosti Festivala fotografije Maribor. Okoli poldneva v Fotografskem muzeju s člani kluba uredimo majhen začasen fotografski studio, postavimo mize in stole. Kolegi iz Nikon Slovenije so na ogled, preizkušanje in izposojo prinesli različno foto opremo ter zbranim fotografom pripravili predavanje o "skrivnostih" uspešnega fotografiranja porok. O tem ima sicer vsak fotograf svoje mnenje, a v nečem smo si enotni: zaključiti je treba pri omizju v The Living Roomu. Zaključek Festivala fotografije Maribor 2024 je pač treba ustrezno zaliti, da bo naslednje leto bolje rastel že deseti, jubilejni Festival fotografije Maribor 2025.
