/ PETEK, 29. SEPTEMBER
Huh, danes mi je po malem zvenelo v glavi. Kaj ne bi, bila sem zadnjič v delovnem razmerju. Saj, ni večnega, to vem že dolgo, a je vseeno nekam špasno, to, da poslej ne bo več nedeljske večerne jamrarije o tem, da moram zgodaj vstati in opraviti zoprnije v kopalnici. Mislim, kolikokrat sem se zgrozila ob dvigu oči do ogledala! Še posebno če sem nadela očala, sem pomišljala, pa saj sem dobro spala, nič groznega sanjala, le kako sem tako zmršena, zmečkana, štrleča, opoteča in sploh, no, za nikamor. In se je zgodil poslednji dan, ko so me, kakor športni novinarji, spraševali, kakšni so ob tem občutki. In kaj bom zdaj počela. Jebela, saj nisem čebela, sem se nasmihala. Nič ne bom delala, imela bom čas. Živela svoboda! Je pa res, da mi je ta petek kanček orosil oči ob slovesu od sodelavcev in ustanove, kjer sem veselo službovala. No, včasih pa tudi ne.
Huh, zvenenje je tudi zaradi jutrišnje trgatve, popoldan sem kuhalnice vrtela in skrbela, da trgači ne bodo lačni. Zelenjavna juha z žličniki. Mesna štajerska juha. Ješprenj z gobicami. Pečen krompir, pokrit z marinirano slanino. Rebrca (peče prijateljica draga). Zvitki iz svinjine (zavija dragi mesar), oviti s tisto belo mrežico. Prebranec (odličen od tete Ete). Solata. Za pijačo poskrbi glavni vinar. Pa tako. Padem v posteljo, stara navada – saj, če sem pa stara – s knjigo ob strani. Na tak večer je branje skromno: polistam zbirko misli iz kultne, davne oddaje Beograde, dobro jutro dragega Dušana Radovića. V oči pade:
Z malo več dobre volje in truda bi lahko našli vsaj toliko lopovov, kolikor je nezaposlenih. Tako bi rešili dva ključna problema naše družbe.
/ SOBOTA, 30. SEPTEMBER
Saj ni res! Pa je: pozabila sem kupiti krompir. Še huje, sem ga kupila, a sem ga pustila zunaj čez noč. O, jebela cesta, o, tristo kosmatih! Dobro, kletvici sta bili drugi, ko sem našla natrgano embalažo, pogrizljan in razmetan krompir. Še je čas in skočiva s hčerko po krompir, plačava sedemdeset evrov za stvari, ki bi utegnile priti prav na trgatvi. Motovilim po dvorišču, pripravljam vedra in škarje za trgače pa ostale steklene reči za na zdravje, ko hči zavpije: "Mati, kaj pa krompir? Kje je?" Nisem ga kupila. Grrr. Zadevo je rešila taščina rezerva in dežja ni bilo, sonce se je sramežljivo pokazalo. Trgatev je minila uspešno, glasno, klepetavo in kulinarično skoraj pregrešno, a tako je običajno pri nas. Za konec smo se od srca nasmejali ob igri mölkky. In ja, nad nami je visel stavek o tem, da je čezmerno pitje alkohola škodljivo. Samo visel je, hehe.
Potolažim se in v dremež spravim z enako knjigo sinočnji. Tako je rekel neprekosljivi Radović, odličen pesnik: Ni treba menjati tistih, ki nam držijo prazne in dolgočasne govore, ampak tiste, ki jim te govore pišejo.
/ NEDELJA, 1. OKTOBER
Včeraj ni bila čisto prava trgatev, mislim, nam ja, ker imamo radi te stare brajde okoli hiše. Danes pa prava trgatev na Kogu: hribček in vrste trsov. Presneto, kot ni neobičajno, sem se malo zgubila na poti. Seveda, nisem šla običajno, marveč tako, malo po drugi strani, ne proti Središču in na Kog, ampak proti Ljutomeru in sem narobe zavila, pred Miklavžem pri Ormožu uvidela, da sem bolj drugje. Sem pač vozila skozi manj znane vasi pa po ozkih gozdnih cestah, da sem končno uzrla cerkev na Kogu. Madonca, sem se neugodno zavozila, saj ob poti ni bilo nobenega bifeja. Zbrani trgači so debelo pogledali, ker sem imela poleg škarij še vedro. Eh, so rekli, tako pa že dolgo ne gre pri nas! Kaj pa pute pa to, sem vprašala. Se spomnim, s kakšnim navdušenjem sem njega dni vpila: Puuutaaaar! In res, pod trsi so v enakomernih razmikih ležali rdeči plastični zaboji. Kar nenavadno jih je bilo videti, takšen barvni in materialni kontrast: zeleno do rumeno listje in rdeča plastika pod njim. V vinogradu nasproti je bilo enako, kot neka likovna intervencija v naravi. Dan pa sončen, dišeč, grozdje toplo, sladko, lepljivo. In tiste jate škorcev na nebu, ki se vrtinčijo, dokler se trumoma ne spustijo med še obložene trte in vreščeče zobajo. Nazaj grede sem šla po znani poti in glej zlomka, kakšen promet! Koliko traktorjev! Kaj se čudim, ko pa naša deželica slovi po številu traktorjev na prebivalca?! In to vseh velikosti, joj, nekateri so prav grozljivo ogromni. In koliko osebnih avtomobilov. Pred mano avto, pelje počasi, najmanj 30 km pod omejitvijo. Še dobro, da ni bilo nikjer omejitve trideset, saj bi se ustavil, nergam in priznam (ampak me je sram), da sem pomislila o voznikovi jeseni življenja. Uf, hipec zatem me je prešinilo, da sem sama jesenskih let. Samo vozim pa normalno, če le ne zgrešim smeri.
Spat sem šla z Natašo Kramberger in njeno Nebesa v robidah (2007), da se spomnim prvega objavljenega pisanja avtorice, ki jo cenim in se veselim njenih zapisov v Dnevniku.
/ PONEDELJEK, 2. OKTOBER
V tem tednu otroka sem vzljubila ponedeljke; po živcih so se mi začeli sprehajati že v nedeljo zvečer. So mi rekli, naj ne ostajam v pižami in naj grem urejena v penzionistični dan. A, to pa ne! Tega sem se namreč najbolj veselila – počasi in brez naglice iz postelje, krevsanje do nabiralnika s časopisom, zajtrk, kava, pogledovanje skozi okno in tako, brezskrbno. Aja, zadnjič, ko sem bila na dopustu, sem tako zvihrala po časopis ravno tedaj, ko sta znanca primarširala izza ovinka. Bila sta na jutranji hoji, ustavila sta se, smo poklepetali. On se je nekaj muzal, ona je zgledala radostna. No, ko sem se nato zatekla v kopalnico, mi je bilo jasno, zakaj muzanje in nasmeh. Dobro, da nista pobegnila! Bila sem z izredno nenavadno pričesko, mislim, kakor bi postala ostarela punkerica, z irokezo, a ne na sredini glave, ob strani. In je res, da sem prejšnji večer opravičljivo pozabila sčistiti tiste finte z oči (vedno sem želela imeti večje, a sem vseeno zadovoljna, vidim še kar), sem bila kakor Alice Cooper. Pač moram paziti, da ne hodim iz hiše tedaj, ko gredo otroci v šolo. No, sicer pa se jih večina vozi.
Lotim se košnje na delu, kjer čez 30 let raste 16 lesk, zdaj predvsem vevericam in detlom v veselje. Kosilnica je mlela in hrustala, a ko sem tik ob njej zagledala krastačo, ki je v loku odskočila, sem nehala. Uboge živalce, koliko stresa jim naredimo ljudje! Saj se jim opravičujem, čričkom, murnom, slepcem in mnogim drugim, ko brnim po travi, ampak, kaj naj? Se tolažim, da so pa kosi veseli, saj na veliko brskajo po sveže pokošenem. Komarjem je vseeno, številčni so in napadalni, ne le zjutraj in zvečer, venomer gnjavijo! Krvosesi!
V večernem polmraku sedem pod napušč gospodarske hiške z razvado, ki ji nasprotujeta medicinska stroka in druga javnost, da se z njo počutim garjavo in kužno, a ni ga lepšega, puhati, kaj srkati in gledati nebo, vršace smrek, duglazije, cercidifila, kutine, ruja, javorja, negundovca, tulipanovca, bukve (ta je rdeča, a zvečer je prva povsem črna) in preletavanje netopirčkov. Če je sreča, oko uzre še sovin prelet (povsem neslišen), uho se naslaja ob skovikanju, trlikanju šmarnic ter kak kos še ne preneha z virtuoznim cvrkutanjem.
Spat grem z Malo antologijo svetovne poezije (Zemlja je modra kot pomaranča, 2003). Obožujem branje poezije.
/ TOREK, 3. OKTOBER
Jutro je obetavno, idealno za moje agrarije. A preden sem šla na plano, sem tako, zaradi nekega vzdušja, ki me je kljub soncu zapopadlo, znova odprla sinočnjo knjigo in glej, kot naročeno se mi je odprla stran 85 in tam pesem Jana Nerude (1834–1891), ki jo moram deliti z vami, dragi bralci, če ste še ostali na tej strani:
Že je jesen
Že je jesen in kratek dan,/svet bi že rad počival zaspan./Povsod je vse sivo in siv kot zid/je niz gora,/ob misli na pomlad nič več ne veš,/čemu je bila. //Skušam si jo predstavljati, /a misel ne najde k nji poti!/Kdo sodil bi, da je ta tihi gozd/kdajkoli pel,/da goli trnov grmiček je kdaj res rože imel? // Zimski trepetajoči sij/lice zamrzle zemlje srebri./Šviganju isker sledim z očmi,/vdihavam hlad/in v duši se mi vprašanje budi:/Sem res bil kdaj mlad?
Prevedla jo je Augusta Smolej in glej, mimogrede pesem spodbudi razmišljanje o vremenu, ki se je od časov nastanka te pesmi povsem podrugačilo: jesen je poletna, zime ni slutiti niti v mislih, še več, že leta je bela, dolgo ležna snežna odeja le še spomin.
Ojej, ojej, 1.776 besed, brez presledkov 8.440, s presledki 10.212, šment, kaj pa zdaj? Hm, izbrisovanje, kaj pa!? In nato kratko, jedrnato, saj še imam dva dni in še torka nisem zaključila. O, zagata!
Spim z Radovićem: Imejte radi, to je lepo, ampak zmerno in zadržano. Nikogar ne imejte toliko radi, da vas tisti zaradi tega nima rad.
/ SREDA, 4. OKTOBER
Jedrnato. Kratko. Bila pri paleontologinji. Hec. Pri paradontologinji. Glavo mi vleče na eno stran, druga stran je rešena zobnega kamna. Predremljem popoldan. Potolažila sem se s filmom Potniki noči. Prima. Nič ne bom brala, ker bom reševala dolgost tega zapisa.
/ ČETRTEK, 5. OKTOBER
Ni bilo obljubljena dežja in bil je dan za zalivanje: 150 pelargonij lastne vzgoje, 120 štajerskih bonsajev (z domačega vrta), rododendroni so žejni povešali liste, par dreveščkov je užaljeno sfrkalo liste. Pripravljala sem prezimovališče za občutljivke. In vmes Radović: Preden ostarite, potrošite mladost. Mnoge starosti imajo velike zaloge neustvarjenih mladostniških želja.
